Lepota ima posebno moč. Vzame dih. Vstopi v srce. Prevzame um in pusti odprt prostor za čudenje in dotik presežnega. Včasih prežame s tišino. Globoko tišino, v kateri zazveni neskončno. Vanjo se razblinijo vse tegobe fizičnega bivanja.

Doživljanje lepote je nekaj subjektivnega, odvisnega od tega, koliko imamo čut zanjo razvit, kaj nam lepota sploh pomeni, kakšen okus imamo. Za vsakega človeka je to nekaj drugega. Dejstvo pa je, da ima tisto, kar dojemamo kot lepo, tudi univerzalne lastnosti, na katere se vsi odzivamo in ki se nas dotaknejo. Zato smo še vedno očarani nad 500 let starim Shakespearom, nad Michelangelom, Da Vincijem, nad Beethovnovimi simfonijami, nad misleci in filozofi, ki so oblikovali naše mentalno dojemanje življenja in sveta ter množico ostale lepote, ki je bodisi nastala izpod rok človeka ali pa jo je ustvarila narava.