Barbara Škarja

Deček, ki je videl Resnično

V založbi Zavoda CDK je izšla knjiga - dnevnik anonimnega dečka, ki se je rodil in odraščal kot otrok z jasnovidnimi sposobnostmi v puritanski Angliji konec 19. stoletja. Čeprav je bil dnevnik napisan v času, ki je za nas že daljna preteklost, kot pravi v svoji recenziji univ. dipl. psihologinja Daja Kiari, pa lahko pomaga marsikateremu otroku danes, ker staršem in vzgojiteljem odpira oči in srce za takšne pojave.
Besede v knjigi so kot vrata, skozi katera vstopamo v svet otroške duše, ki nam iskreno in resnicoljubno razkriva za večino nevidne subtilnejše svetove in bitja, ki jih naseljujejo. Na neposreden, mestoma ganljiv in smešen način odstira kopreno ločenosti med tem in onim svetom. Avtor dnevnika v enem svojih poznejših komentarjev k svojemu otroškemu besedilu pravi takole: "Kolikor daleč nazaj se lahko spomnim, sem bil jasnoviden in sem lahko videl breztelesne entitete in človeško avro, ki sem jo opisoval kot 'svetloba.' Kakorkoli že, nikoli nisem slišal za jasnovidnost, predstavljal sem si, da je to naravna sposobnost, ki jo ima vsak, tako kot pet čutil. Da bi to lahko bil 'šesti čut' nisem nikoli pomislil, in oboje, tako moja nedolžnost, ki se tiče tega, in sposobnost sama, sta me pripeljali v mnoge težave, kot razkriva dnevnik. Kadarkoli sem v svojih mlajših letih omenil, da "vidim bitja", so moji starši to seveda sprejeli z nasmehom in s prizanesljivostjo, ter jo pripisali moji otroški domišljiji. Toda kasneje je ta odnos nadomestilo nekaj veliko bolj neprijetnega."

Vsak otrok ob odraščanju spoznava svet, v katerega se rodi, naš deček pa poleg zunanjega sveta odkriva še notranje svetove, z vsem, kar jih opredeljuje. Skupaj s piscem spoznavamo, da je enako pomembno, kot imeti izkušnje, tudi razumeti, kaj določene zaznave pomenijo. Kar precejšnje število uglednih posameznikov je napisalo knjige, ki dokazujejo obstoj majhnih "duhov narave", med ljudmi znanih kot vile, palčki, škrati, silfi, itd. Irski pesnik, W. B. Yeats, ne le da verjame v vile, temveč jih očitno lahko tudi vidi. Mnogi Kelti imajo to naravno sposobnost. Pravi učitelj ob pravem času je na poti razumevanja in notranjega zorenja še kako pomemben. Za dečka so to njegov osebni učitelj, dragi pokojni dedek, predvsem pa modri 'Starejši Brat'. Vsak po svoje mu pomagajo osvetljevati določene situacije in mu prinašajo luč vedenja. Kako pomembno je razumevanje, nam lahko povedo besede avtorja samega, ki pravi: "Če bi moja mati to vedela, bi mi bilo prihranjene kar nekaj zmede in mučenja mojega mladega uma." Knjigo lahko beremo kot pravljico, lahko pa nam bo v pomoč, ko se bomo v življenju srečali s temi redkimi in občutljivimi posamezniki, ki morajo hočeš nočeš hkrati živeti v dveh svetovih.

Barbara Škarja

O meditaciji in njenih učinkih na življenje

Meditacija je posebna vrsta treninga in vzgoje naše pozornosti. Večji del budnega stanja je naša pozornost usmerjena navzven in razpršena v različne smeri vsakodnevnega delovanja. Z meditacijo svojo pozornost obrnemo navznoter jo osredotočimo in tako prihajamo v stik z globljimi plastmi svojega bitja in zavedanja.

Meditacija nas regenerira in harmonizira

Navzven usmerjena pozornost nas vodi v aktivnosti za katere porabljamo svojo življenjsko energijo. Navznoter usmerjena pozornost pa naše zaloge vitalne energije obnavlja. Zahteve zunanjega sveta, ki vstopajo v našo zavest in nas silijo v akcijo so pogosto kaotične in neuglašene med seboj in z našimi potrebami. Ko se obrnemo v svoj notranji svet, omogočimo, da se uredijo na način, ki vzpostavlja ravnovesje in harmonijo med nami in okoljem.

Meditacija nam odstira življenjski smisel

Ko se umaknemo od zunanjega sveta in obrnemo svojo pozornost navznoter si s tem omogočimo fizično sprostitev in psihično pomiritev. S poglabljanjem vase pridemo v stik s svojimi pristnimi življenjskimi interesi in vrednotami. Življenje začenja dobivati smer in smisel. Sproščenost in umirjenost spontano širita polje našega intelekta, ki pridobi na obsegu, gibkosti in ustvarjalnosti. Odkriva nam nove zorne kote, omogoči celovitejše rešitve in globlje razumevanje vzrokov za probleme s katerimi se srečujemo.

Meditacija nas odpira v višja stanja zavesti

Meditacija je postopno poglabljanje vase, pri katerem začnemo sčasoma presegati znana subjektivna stanja našega razuma in odkrivamo nove dimenzije bivanja in zavedanja. Ko se s pozornostjo zazremo sami vase in se poglobimo v tišino, ki je za mislimi, lahko pridemo v stik z nekim višjim in širšim delom sebe, ki nas navdihuje in razsvetljuje. Vstopamo v stanja čistega zavedanja, radostne harmonije, ljubečega sočutenja in dinamične svobode.

Meditacija spreminja naše življenje

Ko negujemo redni stik s temi notranjimi stanji, se začenja spreminjati tudi naš odziv na življenjske okoliščine. Umirja se naša eksplozivnost, raztapljajo se hromeči strahovi, utrdi se samozavest in okrepi samospoštovanje, ki je vedno manj pogojeno z zunanjimi mnenji in okoliščinami. To je osvobajajoče in nam omogoča, da lažje izrazimo svoje potrebe, občutke, mnenja in ustvarjalne ideje. Z meditacijo se krepi naše zavedanje o enosti in povezanosti na vseh ravneh obstoja, ter s tem tudi etičnost, odgovornost in ekološkost našega ravnanja.

Tehnika meditacije je preprosta in učinkovita

Sestavljena je iz korakov, ki postopoma usmerjajo našo pozornost k izvoru samozavedanja. Izkušnja se poglablja z rednostjo in osredotočenostjo. Meditacija se začne s treningom razuma v zbranosti, poglablja pa se z vzgojo predanosti, osredotočenosti in zaupanja vase. Meditacija ni beg od življenja, temveč poglabljanje v njegov izvir. Je notranja osvežitev, ki jo v času zunanje zasičenosti nujno potrebujemo, da ne izgubimo sebe in svojega življenjskega smisla.

Barbara Škarja

Reinkarnacija med znanstveno hipotezo in osebno izkušnjo

Ideja o reinkarnaciji se je skozi zgodovino človeštva razvijala postopno. Do druge polovice 19. stoletja je bila razlaga posmrtnega življenja povsem prepuščena različnim religijam in duhovnim tradicijam. Relativno pozno se je v ta razmišljanja vključila tudi znanost.
Začelo se je z zbiranjem, klasifikacijo in analizo izkušenj bližine smrti, na osnovi katerih je nastala knjiga dr. Raymonda Moodyja Življenje po življenju. V knjigi so definirane različne faze obsmrtnega doživetja, ki veljajo za univezalne: sprostitev, ločitev od telesa, potovanje skozi tunel, srečanje z umrlimi svojci, svetloba na koncu tunela, pregled življenja in občutki blaženosti.

Znanost seveda ni ostala le na klasifikacijah in analizah, ampak se je lotila tudi iskanja razlaga za posamezne faze tega nenavadnega izkustva. Če lahko do neke mere pojasnimo potovanje skozi tunel, pojav svetlobe in srečanje s svetlobnimi ljudmi, pa so ostala nepojasnjena štiri temeljna dejstva. Prvič: Kako je mogoče, da človekovi umski procesi postanejo bolj jasna in hitri v času, ko možgani ne delujejo. Drugič: Kako je mogoče, da človek lahko opazuje sebe izven telesa, če naj bi bilo zavedanje vezano na delovanje fizičnih možganov? Tretjič: Kako je mogoče, da oseba ve, kaj se je dogajalo v času, ko je bila klinično mrtva? Četrtič: Izkušnja blaženosti je vezana na uglašeno delovanje obeh možganskih polovic. Kako je potem mogoče, da človek, katerega EEG je ravna črta, doživlja izkušnjo blaženosti?

Ti fenomeni, ki jih ni mogoče pojasniti, kažejo na to, da človekova zavest morda le ni tako odvisna od možganov, kot so mislili doslej. Znanost se v zadnjem času loteva tudi sistematičnih raziskav, ki jih izvaja na populaciji srčnih bolnikov, kjer pogosto pride do zastoja srca in klinične smrti. Vprašanja na katera skušajo odgovoriti so predvsem povezana z zavestjo. Kakšna je narava zavesti? Ali zavest lahko preživi smrt telesa?

Iskanje znanstvenih odgovorov na ta vprašanje se na tem mestu stika z izkušnjami ljudi, ki se spominjajo svojega preteklega življenja. Tu pa najdemo obsežno polje raziskav, ki jih je opravil Dr. Ian Stevenson. Zbiral je pričevanja otrok, ki se spontano spominjajo svojega preteklega življenja. Približno eden od tisoč otrok ohrani spomine na svojo prejšnjo identiteto. Ti primeri so pogostejši na vzhodu, kjer je reinkarnacija del njihovih verskih prepričanj, a najdemo jih tudi na zahodu. Pri tem ne gre le za kognitivne spomine, ampak imajo ti otroci tudi značajske poteze, ki so povezane s prejšnjo osebnostjo in fobije, ki so povezane z načinom kako so umrli. 35 % otrok ima tudi telesna znamenja, ki so očitno povezana z usodnimi ranami, za katerimi so podlegli v prejšnjem življenju. Stevenson je bil prvi, ki je kot eno izmed hipotez, ki lahko razloži te pojave, postavil tudi hipotezo o reinkarnaciji. Testiral je tudi druge možne razlage, kot so naključje, prevara, fantaziranje, zunajčutne zaznave, oživitev spominov iz sedanjega življenja in obsedenost. Teorija o reinkarnaciji se je izkazala kot najbolj ustrezna.

To seveda še ni dokaz za reinkarnacijo in gotovo bodo potrebne še nadaljnje raziskave. Lahko se vprašamo ali je reinkarnacijo sploh mogoče znanstveno dokazati? In odgovor je, da. Vendar moramo pri tem polje raziskovanja razširiti iz konkretnih pojavov na raziskovanje različnih stanj zavesti. Človek se lahko zavestno nauči ločevati svojo življenjsko energijo in zavest od telesa. S tovrstno prakso in metodami za doseganje izventelesnih stanj se danes ukvarjajo sodelavci Mednarodne akademije za zavest (International Academy of Consciousness. Njihov cilj je poglabljanje razumevanja in raziskovanje večdimenzionalnosti življenja ter življenja po smrti.

Najnovejše raziskave na strogo znanstvenem področju pa sedaj potekajo pod vodstvom dr. Sama Parnie, ki je eden od vodilnih strokovnjakov na področju obsmrtnih doživetij in je ustanovil skupino za raziskovanje zavesti (Consciousness Research Group).

Barbara Škarja

Mitologija - simboli duhovnega zorenja

Legenda o Erosu in Psihe je v pravzaprav zgodba o postopnem zorenju človekove sposobnosti čustvovanja in vzpostavljanja odnosov; najprej do druge osebe, nato pa še do samega sebe in svoje duše. Osrednji motiv njune zgodbe je človeško srce.

Psihe (v grščini pomeni duša) je bila princesa tako izjemne lepote, da je bila celo boginja ljubezni Afrodita ljubosumna nanjo. Poslala je svojega sina Erosa (grški bog ljubezni), da kaznuje predrznost smrtnikov, ki so raje častili Psihe kot njo. Naročila mu je, naj poskrbi, da se bo Psihe zaljubila v najgršo pošast na svetu. Kmalu zatem je orakelj, pod grožnjo uničenja zahteval od njenega očeta, da jo odpelje na samoten kraj, kjer bo Psihe postala žrtev pošasti. Toda ko je Eros videl prelepo Psihe, se je spotaknil in se nabodel na lastno puščico - eno tistih, ki jih je tako uspešno uporabljal, da so se bogovi in smrtniki v trenutku zaljubili. Tako se je Eros zaljubil v osebo, ki bi jo moral po naročilu svoje matere uničiti.

Eros ni želel razjeziti svoje matere, hkrati pa je želel imeti Psihe zase. Prosil je vladarja severnih vetrov, da ponese Psihe s samotnega kraja, kjer je čakala, da se izpolni njena usoda, v njegovo čudovito palačo. Ko je padla noč in se je Psihe odpravljala spat, se ji je pridružil in ji rekel, da je on mož, ki ji je usojen. V temi ni mogla prepoznati njegovih potez, toda njegov glas je bil mehak in ljubeč. V temi sta se poročila, toda pred zoro je čudni obiskovalec izginil. Obljubiti mu je morala, da ne bo nikoli poskušala videti njegovega obraza. Psihe je bila zadovoljna z novim življenjem. Ničesar ji ni manjkalo, razen stalne prisotnosti prijaznega moža, ki je prihajal le ob temni nočni uri. Sčasoma ji je postalo dolgčas in prosila je, da bi smela imeti ob sebi svoji sestri. Eros ji tega ni mogel odreči, toda sestri sta bili hudobni in polni zavisti, ko sta videli, kako lepo živi Psihe. V njeno srce sta posejali seme dvoma in ji rekli, da mora biti njen mož zagotovo neka skrivnostna pošast. Tako dolgo sta ji prigovarjali, da je Psihe neke noči, kljub svoji obljubi, vstala iz postelje, prižgala svetilko in jo podržala nad skrivnostnim obrazom svojega moža. Namesto strašne pošasti je zagledala najlepšega moškega na svetu - Erosa. Ob postelji so ležali njegov lok in puščice. Šokirana Psihe se je spotaknila in se nabodla na puščico. Tako se je globoko zaljubila v mladeniča, ki ga je prej sprejemalo zato, ker je on ljubil njo. Toda pri tem je polila nekaj olja po ramenih spečega boga. V trenutku se je prebudil, ji očital njeno nezvestobo ter takoj izginil.

V istem trenutku je izginila tudi palača in uboga Psihe se je znova znašla sredi strašljive samote. Bila je žalostna in obupana. Najprej se je želela ubiti in se je vrgla v bližnjo reko. Toda vode so jo nalahno odložile na drugem bregu. Odtlej je tavala po svetu in iskala izgubljeno ljubezen. Za pomoč je prosila Hero in Demetro, a nobena ni želela ujeziti Afrodite. Na koncu je odšla k njej sama. Afrodita ji je naložila vrsto nemogočih nalog, ki jih je vseeno opravila s pomočjo bitij narave - mravelj in ptic. Nazadnje jo je poslala v podzemlje, od koder naj bi prinesla zlato škatlo. Ko jo je Psihe odprla, je padla v globok spanec smrti. Tedaj se je pokesal tudi njen nesrečni mož, ki je nikoli ni nehal ljubiti in varovati. Eros je prosil Zeusa za dovoljenje, da se Psihe vrne iz podzemlja in se mu pridruži. Zeus se je strinjal in podaril Psihe nesmrtnost. Afrodita je pozabila na svojo zamero in tako so na Olimpu z velikim veseljem slavili drugo poroko zaljubljencev.

Afrodita boginja ljubezni in lepote je podoba temeljne sile, ki človeka žene v odnos z drugim. Ona je tista, zaradi katere se ljubezenska zgodba med Erosom in Psihe sploh začne. V človekovi duševnosti predstavlja Afrodita tisto energijo, ki išče zlitje z nekom. Predstavlja čustveno stanje v katerem smo pripravljeni na začetek novega odnosa. In dokler v svojem srcu ne čutimo kipenja te energije, drugi niti ne bo prišel. Za Grke erotični privlak vključuje tako čutne in duhovne vidike. Omogoča nam fizično zadovoljstvo in nas hkrati vabi tudi v iskanje popolnosti duše.

Kadarkoli v človeku vznikne nov potencial, ga najprej projicira v nekoga zunaj sebe. Ko si pripravljen ljubiti, se pojavi oseba, ki te privlači. V njej vidiš odsev tega kar si in kar si želiš postati. Eros v umrljivi Psihe vidi priložnost za učlovečenje, saj je duh, ki se še ni inkarniral v človeških odnosih. Umrljiva Psihe pa v božanskem Erosu vidi potencial, ki lahko dvigne njeno ljubezen na višje in bolj duhovne ravni. Primarna sila ljubezni se v človekovi duševnosti najprej manifestira kot privlak.

Ko par pride skupaj je to čista radost in sreča. Tu se večina ljubezenskih zgodb v literaturi in filmih konča. Resnično iskanje ljubezni, pa se v resnice šele začne. Zgodba o Erosu in Psihe nam o tem stanju trenutne izpolnitve in popolnosti pove še nekaj. Psihe svojega ženina v resnici sploh še ni videla. On prihaja k njej le ponoči v objemu teme v nekakšnem sanjskem stanju. V tem stanju radosti in veselja lahko hitro prepoznamo fazo zaljubljenost. Očarani smo nad svojo predstavo o drugem, ki ga v resnici sploh še nismo videli. Zaljubljenost je radostna obljuba polnega življenja. Je vznemirljiv začetek novega odnosa za katerega lahko rečemo le, uživaj dokler traja, kajti veliko ima še za priti, sreče in žalosti, preden bo ljubezenska zgodba zares končana. Zaljubljenost Erosa in Psihe nosi v sebi številne človeške in duhovne potenciale.

Ko nevesta postane žena, izgubi nedolžnost in naivnost. Kljub temu, da je na videz vse v redu, se sčasoma pojavijo dvomi in nezadovoljstvo. Psihe živi lepo. K njej v vsako noč prihaja nežen in ljubeč mož, a vseeno ni zadovoljna. Njene sestre, ki predstavljajo sovraštvo, dvom, ljubosumje in druge negativnosti, so izraz njene lastne nepristranske duše, ki želi raziskati resničen problem. To pa je, da Psihe je še vedno ne ve, kdo in kaj njen partner v resnici je. Začetni občutek izpolnitve se spreobrne v razočaranje. Občutek, da je nekaj narobe, da nekaj ni urejeno, stalno narašča. Vsakdo ima v sebi grde sestre, ki hočejo slabo, a v končni fazi prinesejo dobro. Od nas zahtevajo, da gremo globlje, da smo bolj iskreni v svojih čustvenih odnosih z drugimi. Če bi Psihe ostala v svojem radostnem in slepem stanju nevednosti, ne bi nikoli odrasla. Potenciali njenega odnosa z Erosom in z njenim lastnim Jazom se ne bi nikoli uresničili. Občutki nezadovoljstva, ki nimajo razloga, so negativni in pozitivni. Predstavljajo vse naše nizkotne in malenkostne dvome glede drugega, ki so semena prevar. Hkrati pa predstavljajo skrivnostno inteligentno silo znotraj posameznika, ki nas želi peljati dalje, k bolj resnični in pristni ljubezni.

Vsak odnos gre skozi obdobja preizkušenj in obžalovanj, zaradi preteklih izkušenj in dejanj. Tudi prevara je včasih potrebna in potencialno ustvarjalna izkušnja. Čeprav je boleča, prevara lahko predre kokon nevednosti in popolne zlitosti z drugim. Prevarati včasih pomeni biti sam svoj. Psihe ni prevarala moža zaradi nepremišljenosti ali pohlepa. V prevaro jo je silila potreba, da spozna svojega partnerja. Eros ni imel povsem prav, ko ji je to pravico odrekal. Gre torej za iskreno dejanje, ki sproži konflikt, ki je neizogiben. Kakršno koli drugačno dejanje, bi pomenilo samoprevaro. Prevarati oziroma zavrniti partnerjeve nerazumne zahteve in pričakovanja je težko, a hkrati nujno, če želimo poglobiti odnos. Tisti, ki prevara, mora pogosto nositi tudi posledice, toda vse ni izgubljeno. Postavljen je trden temelj, na katerem lahko gradimo dalje in to je iskrenost. Psihe zdaj ve, kdo je njen mož. Ve, da ljubi njega in ne svoje predstave o njem.

Čeprav je Psihe zapuščena, kajti njen mož je pobegnil, palača v kateri je živela pa je izginila, globoko v sebi čuti mir. Skozi pretekle izkušnje je namreč dobila nekaj zelo dragocenega. Resnično je videla Erosa in ve, da ga ljubi zaradi njega samega in ne zaradi udobja in zadovoljstva, ki ji ga je zagotavljal. Kljub izgubi, je spoznala nekaj o sebi. Neresnične sanje in pričakovanja iz preteklosti so skozi razočaranja in preizkušnje kristalizirale v nekaj trdnega in resničnega. Psihe je sprejela izziv, da na realnih temeljih ponovno pridobi izgubljeno ljubezen. Še vedno jo občasno zasleduje nostalgija preteklosti, a jedro resnice je zdaj v njej.

Notranji mir prebudi intuicijo in vizijo. Nenadoma se odprejo številne možnosti, ki pa zahtevajo veliko trdega in konkretnega dela, da bi postale resničnost.

Psihe s trdno zavezanostjo svoji ljubezni prosi Afrodito za pomoč. In čeprav je muhasta boginja iniciatorka vseh katastrofičnih sprememb, ji obljubi ponovno združitev z Erosom. Za Psihe je zdaj vse mogoče. Toda Afrodita zahteva svojo ceno. Naloži ji trdo delo, ki zahteva čas in izjemne napore, skrbnost in premišljenost, z njim tvega ponižanje in trpljenje. Toda brez tega Psihe ne more dobiti Erosa. Ko človek doseže globoko spoznanje ali se poveže s pomembnim delom sebe, tako kot se je Psihe zavezala svoji ljubezni do Erosa, se odprejo številne vizije prihodnosti. Takrat si rečemo: "Zdaj vem zakaj je v resnici šlo." Pred nami se odprejo številne možnosti, ki pa zahtevajo čas, skrbno izbiro in trdo delo, da bi postale resničnost. Globok in iskren odnos, ki ga Psihe zdaj pozna in hoče, obljublja srečno prihodnost. A sprejeti mora tudi omejitve realnosti. Njen mož je še premalo zrel, da bi lahko sprejel tako iskrenost. Psihe se mora naučiti potrpežljivosti, vere in vztrajnosti, preden ga lahko dobi nazaj.

Psihe pridno opravi vse naloge, a zadnja je najtežja. Spustiti se mora v podzemlje. In ker se še nihče ni živ vrnil iz podzemlja, Psihe meni, da ta zadnja naloga pomeni smrt. Afrodita se očitno ne bo uklonila. Toda zaradi svoje zaveze ljubezni, Psihe spoštuje njene zahteve. Opusti vse pretekle upe in se spusti v podzemlje. To je ena od najbolj bolečih faz odnosa, ki pomeni, da se ne da nič več narediti. Kljub povečanim naporom ne bomo dosegli ničesar. Odnehati moramo in začeti znova. Mnogi ljudje, ki se srečajo s to dilemo, ne priznajo brezizhodnosti položaja in še nadalje moledujejo, pritiskajo in izsiljujejo partnerja v upanju na odziv, ki v trenutnih okoliščinah ni več mogoč. Podzemlje je simbol žalovanja in spuščanja nadzora; je prostor smrti in transformacije naših starih nazorov. Ko ni mogoče naprej, moramo biti pripravljeni spustiti. Pa ne zato, da bi dosegli prihodnjo spravo, temveč zato, ker resnično ne moremo narediti ničesar več. S tem se priklonimo usodi, sprejmemo konec. Karkoli se zgodi, nas bo to spremenilo, kajti uklonili smo se nečemu kar je večje - ne samovolji partnerja, ampak volji božanskega, ki tu nastopa v podobi boginje ljubezni.

Ko je Psihe naredila vse kar je bilo v njeni moči in opustila tudi zadnje upanje, je na potezi Eros, ki prosi Zeusa, naj ji podeli nesmrtnost. Psihe je tako rešena iz podzemlja in združena z Erosom. Sanje so izpolnjene. Psihe in Eros stojita eden nasproti drugemu, povezana v iskreni ljubezni. Vsak od njiju je varal, vsak globoko pozna drugega, ga razume in mu odpušča. To je trenutek izpolnitve, ki je resnično zaslužen, ne s silo, z voljo, s čustveno manipulacijo, skritimi pritiski ali glasnim samožrtvovanjem, ampak s stabilno notranjo zavezo edinega smrtnika v tej zgodbi. Psihe je naredila, kar je naredila zaradi zvestobe svojim lastnim čustvom in iskrene predanosti svojemu globokemu spoznanju ljubezni. Tako je dobila pravico do svojega božanskega partnerja. To drugo srečanje je šele resnična poroka Erosa in Psihe, ki ne izhaja iz zaljubljenosti, temveč iz zavezanosti ljubezni, ki vključuje zamero, prevaro, ločitev, obup in pripravljenost na odpoved, če je potrebno. Zaljubljenost je začetek potovanja k spoznavanju iz spoštovanju lastnih čustvenih vrednot, ki nas pripelje k zunanji in notranji združitvi. Takšna povezanost se ne more sprevreči v nezadovoljstvo, ker je utemeljena na ljubeči zvezi dveh ločenih partnerjev. Lahko botruje nadaljnjim izzivom, ki jih prinaša življenje ali bogovi.

Psihe je povzdignjena med nesmrtne, kar pomeni, da njena ljubezen do Erosa ne vključuje le osebne, čutne dimenzije, temveč tudi duhovno. Eros se je s Psihino ljubeznijo učlovečil, ni se mu treba več bati in skrivati obraza pred njo. Psihe pa je izkusila občutek povezanost z božanskim, ki ga prinese le globoka ljubezen. Ljubezen do druge osebe odpira srce za ljubezen do sebe: življenje dobi pomen in smisel, odpre se vizija širšega in svetlejšega sveta. Platon je nekoč zapisal, da ko pogledamo v obraz ljubljenega na njem vidimo odsev boga, katerega zboru smo nekoč pripadali. Kot bi nas ljubezen, ki je prestala preizkušnje in je zgrajena na iskrenosti in skromnosti, povezala z lastno dušo in z občutkom neminljivosti, smisla in pravičnosti življenja. To je obljuba, ki jo nosi v sebi potovanje skozi odnose. Ni je možno doseči v vsakem odnosu in v nobenem odnosu ne traja večno, a ljudje se trudimo dalje.

Barbara Škarja

Vir: Juliet Sharman.Burke, Liz Green, The Mythic Tarot

Pomen znanja in vere na duhovni poti

Znanje in vera sta pregovorno skregana med seboj. Znanje je nekaj logičnega, razumu doumljivega, vera pa je nasprotje tega in pomeni, da sprejemamo nekaj česar ne razumemo in kar morda sploh ni videti smiselno. "Eden velikih cerkvenih očetov, Tertulijan, je dejal: Verujem, ker je nesmiselno."

In prav zato, ker v življenju ne vidimo več smisla, ali pa si ne zmoremo več razložiti tega, kar se nam dogaja in ne vidimo razumnega izhoda iz zapletene situacije, začnemo verovati. V nas se prebudi slutnja, da življenje morda vodijo skrite notranje zakonitosti, ki jih ne poznamo. Čutimo, da se smisel življenja skriva globlje in ne zgolj v tem, kar nam ponujata družba in svet. Na osnovi te slutnje in občutka, začnemo verovati v obstoj neke višje sile, inteligence, modrosti, ki ji z eno besede rečemo bog. Bog, ki predstavlja vse onstransko, česar ni mogoče neposredno spoznati in razložiti. Pogosto se vera porodi šele v nemoči razuma.

Da sploh stopimo na duhovno pot, potrebujemo vsaj malo vere. Vera ni stvar razuma, ampak je občutek v srcu, ki nam pove, kaj je prav, kaj je dobro in kaj je resnično. In ko hodimo po duhovni poti, moramo ves čas ohranjati budnost, da nam razum vere ne potepta in je ne spremeni v prepričanje, ter jo tako 'ubije'. Vera je namreč nekaj 'živega', čutečega, intuitivnega v nas; nekaj kar nas dela radovedne, iščoče in odprte za življenje. Je nekaj kar ima v sebi pogum, da premaga strahove, ki jih goji razum. Razum pa te odprtosti ne mara, hoče gotovost, jasne cilje, vizijo - to mu daje občutek varnosti. Ne želi, da stvari ostajajo nelogične in nedorečene. Razum je nagnjen k temu, da stvari zapre in zaključi. Rad ima predale, kamor pospravlja izkušnje, ljudi, informacije. Rad ima red, česar mu sicer ne moremo šteti v slabo. A življenje se spreminja, vsaka izkušnja ima svoj pomen, vsak človek, je zgodba zase in vsaka informacija ima pravi smisel in pomen le v živem kontekstu sedanjega trenutka. Če živimo samo v razumu, živimo v starih arhivih. Življenje je pusto in prazno. Vera pa nas odpre. V globinah svojega čutečega srca vemo, da nas življenje podpira. Čutimo, da je življenje mnogo več, kot lahko v tem trenutku dojamemo in izkusimo. In prav ta čut za več, nas dela radovedne, da se življenju odpremo in ga raziskujemo, brez strahu, da bomo karkoli izgubili. Vera prinese v naše življenje širši kontekst. Ni vse odvisno samo od nas. To nas pomiri. In mir v srcu čuti tudi razum. In tudi razum se zlagoma pomiri. Miren razum, začenja videti globlje in širše, ne bori se več le z lastnimi valovi (mislimi) na površini, ampak se je sposoben spustiti globlje, bližje k srcu. In srce začne učiti razum, kaj pomeni resnično ljubiti, kaj pomeni živeti. Učiti ga začne intuicije - tiste spoznavne sposobnosti, ki je položena v njegove gene. Razum je ogenj, ki je bil ukraden bogovom in tako je njegovo pravo poreklo - božansko. Nevednost je le urok, ki nas drži na površju življenja in v strahu zanj. Ko se ta urok s pomočjo vere počasi razblinja, začnemo živeti bolj radostno in polno.

Pri razklepanju uroka neznanja in odstiranju notranje resnice pa nam lahko pomagajo tudi duhovni nauki. Le ti nam prinašajo informacije o skritih razsežnostih univerzuma. Duhovno učenje je včasih jasno in razumljivo, včasih pa presega našo izkušnjo in sposobnost umevanja. In takrat je spet priložnost za vero, za to, da ostajamo odprti, da tistega, česar ne razumemo, ne zavrnemo takoj, temveč damo na stran, kot hipotezo in prepustimo življenju, da jo potrdi ali ovrže. Duhovni nauku sami po sebi niso resnica, ampak nam kažejo pot do resnice. Lahko so zemljevid, ki nam daje orientacijo, da ne zaidemo. Nikakor pa niso recepti in pravila, ki bi veljali za vsakogar in za vse čase. Tudi na duhovne nauke moramo gledati z modrostjo srca, ter jih uporabiti v skladu s svojim trenutnim stanjem in stopnjo duhovnega razvoja. Duhovni nauki nam šele sčasoma, ko se poglabljamo vanje, začnejo odstirati svojo resnično globino in pomen. Če pa jih jemljemo, zgolj kot znanje, potem iz njih hitro nastane zlata kletka, ki ujame vase duha. Postavi nas v utrdbo lastnih prepričanj, da vemo, kaj je duhovno in kaj ne. Taka prepričanja imajo lahko svoje poreklo v veri srca, ki pa je v razumu sčasoma okostenela, ter postala birič nam samim in tudi tistim, ki jih prepričujemo v svoj prav. Rešitev je v tem, da z razumom negujemo vero v srcu, in srce bo v zameno vodilo naš razum, skozi temne meandre življenje na cvetoče travnike lepote in harmonije.

Barbara Škarja

Razvoj socialnih možganov

Socialna organizacija človeških možganov

Prispevek je povzet po predavanju dr. Geralda Hütherja, profesorja nevrobiologije z Univerze v Heidelbergu. Predstavljen je bil na mednarodni konferenci Evropske zveze psihosinteznih psihoterapevtov z naslovom Možgani in duša, ki je potekala na Nizozemskem, maja 2011.
Človeštvo je v svoji evoluciji doseglo polovico razsvetljenja - to je razsvetljenje razuma. Spoznali smo svet in ljudi kot objekte. Razdelili smo svet na Vzhod in Zahod, znanost pa na humanistiko in naravoslovje. Nevrologi sekajo na koščke naše možgane, da bi ugotovili kako delujejo. In kam smo prišli s spoznanji o možganih?

Poglejmo zgodovino

Včasih je veljalo prepričanje, da možgane trajno in nespremenljivo oblikujejo geni. In če se možgani ne morejo spreminjati, to pomeni, da se tudi človek ne more spremeniti. Kar je zapisano v genih, to nas določa. Nevrobiološke raziskave so sčasoma pripeljale do spoznanja, da samo s sekanjem možganov na koščke, ne bomo odkrili kako delujejo.

Tedaj so biološki nevrologi začeli spoznavati kemijo možganov. Odkrivati so začeli nešteto transmiterjev in receptorjev, ter njihovo delovanje. Temu je sledil razmah razvoja številnih zdravil in antidepresivov, s katerimi lahko vplivamo na možgane in izboljšamo njihovo delovanje. Vse težave so nenadoma našle svoj vzrok v "prebavnih težavah možganov". Logika je bila sledeča: v možganih nam manjka serotonin, zato smo depresivni; manjka nam melatonin, zato ne moremo spati in tako dalje. Če možgani dobijo ustrezne kemične dodatke, bodo spet delovali tako kot je prav.

Nato pa se je zgodil "genetski zlom". Nevrobiologi so razvozlali genom in ugotovili dvoje. Prvič, da v genih ni informacije o organizaciji odnosov med celicami. Genom človeka ne konstruira možganov. Geni so samo matrica za produkcijo proteinov. Genom je v celoti razočaral, saj so od njega pričakovali mnogo več, kot so dobili. Kako frustrirajoče je bilo to pove dejstvo, da ima vodna bolha več genov kot človek in da smo v 99,5% genetsko enaki opicam. A kljub temu, da so naši geni skoraj enaki, mi ne sedimo na drevesih. Imamo kulturo, lahko se učimo, učimo svoje otroke in prenašamo znanje. Tako smo razvili jezik, kulturo, zavest. Vse to se je razvilo zato, ker si lahko izmenjujemo ideje in znanje med seboj in med generacijami. Kot posamezniki ne bi preživeli niti en dan. Globoko smo zakoreninjeni v družbo. In to je drugi del razsvetljenja, ki nas čaka: socialno razsvetljenje - zavest o povezanosti in soodvisnosti.

Tekom embriogeneze nastaja več celic, kot jih potrebujemo. Geni namreč ne vedo, koliko rabimo. Enako je z možganskimi povezavami. Na začetku jih je mnogo več, kot jih potrebujemo. Ko odraščamo, pa se določene povezave utrdijo. Veliko je odvisno od tega kje odraščamo. Tiste povezave, ki so za našo kulturo in prostor pomembne se ohranjajo in krepijo, nepotrebne pa se ukinejo. Tako dobimo socialne možgane, ki so prilagojeni na prostor, družbo in način življenja.

V možganih se najprej stabilizirajo vtisi, ki prihajajo iz telesa; kako se premikati, kako nadzorovati telesne funkcije. Možgani se naučijo skrbeti za telo, da lahko potem telo hrani in skrbi za možgane. Vsak človek v svojem okolju in za svojo telesno konstitucijo razvije idealne možgane in vsaki možgani so drugačni.

Otrok je v maternici simbiotično povezan z materjo. Nikoli nismo povezani bolj kot takrat. Imamo torej globoko izkušnjo, kaj pomeni biti povezan. Vsi si želimo, da nas vzamejo v roke, da čutimo pripadnost. Rodimo se s pričakovanjem, da bomo rasli in se povezali med seboj. Vsi se želimo razvijati, biti avtonomni in hkrati povezani. To je težko uresničiti. V današnji družbi ni resnične povezanosti, ker mislimo, da se lahko razvijamo samo skozi tekmovanje. Tekmovanje pa uničuje povezanost. Takoj ko gremo v šolo se srečamo z vrsto problemov: nismo sprejeti taki kot smo, ves čas hočejo nekaj "narediti" iz nas, ne čutimo pripadnosti, povezanosti, izločeni smo iz skupine. Ta bolečina je enaka telesni bolečini. Boli, če bi rad raziskoval, pa moraš sedeti v šoli in se učiti matematiko, nemščino ipd. Rad bi pokazal svoje potenciale, pa ne moreš. Vsi smo trpeli v šoli in to je stres tudi za telo. Nekaj rabiš, pa ne dobiš. Starši in učitelji bi morali pomagati otroku, da razvije svoje potenciale. Iz otroka ne moremo nič "narediti", lahko pa razvijamo, vabimo in navdihujemo njegove potenciale. Otrok želi raziskovati, čutiti in soustvarjati svet, ne pa se samo prilagajati nanj.

V možganih obstajajo posebni nevroplastični transmiterji, ki se razvijajo takrat, ko smo čustveno aktivirani. Tedaj nastane poseben koktajl nevrotransmiterjev, ki aktivirajo genom, da proizvede nove proteine za nove možganske povezave in procese. To se zgodi samo pod pogojem, da smo čustveno izzvani, vznemirjeni - to je "gnojilo" za rast. Problem današnjega časa je pomanjkanje navdušenja. Lahko se še tako učimo, a v možganih se ne bo nič spremenilo. Ko smo navdušeni, takrat se z lahkoto učimo, ker možgani proizvajajo nevrotransmiterje za rast. Če otrok v šoli ne uživa, ga je bolje poslati domov. Kajti ko se povežeta slab občutek in matematika, traja zelo dolgo, da se to spremeni.

In ko pride otrok iz šole domov, pričakuje, da je nekdo tam, da ga objame, sprejme. Če tega ni, in ni nobenega sporočila, si pač sam vzame kar je - gleda TV, igra na računalniku ... Če človek trpi, ker nima občutka pripadnosti in hkrati avtonomije, ne more biti entuziastičen. Raziskave so pokazale, da imajo angleški petnajstletniki v možganih zelo povečano področje za premikanje palca na roki. To je posledica intuziastičnega pošiljanja SMS sporočil, ki je povzročilo rast tega področja možganov. Vendar možgani niso mišica, ki bi jo lahko trenirali. Potrebni so navdušenje, radost in sreča. Če ne sprostimo sreče in radosti, ne moremo rasti in ne moremo pri sebi nič spremeniti. Ujamemo se v začarani krog neuspeha in negativnih pričakovanj.

To se ne zgodi samo od sebe. Nekdo nas je v to potisnil. Nekdo, ki nas ni imel zares rad, ki je hotel iz nas nekaj "narediti" in zgraditi našo osebnost tako, da nas je zanikal. Nekdo ob katerem smo se počutili objekt in ne subjekt. Ko se to zgodi, človek rabi nekoga, ki mu poda roko in ga potegne ven. Če ga ne bo, ne bo "živel". Kot otrok zaključiš, da si slab in nisi vreden ljubezni. In ko se negativna pričakovanja uresničijo, si rečeš, da si imel prav. In to fertilizira rast možganov v smeri negativnih prepričanj.
Žal učenje ne naredi človeka. Izkušnja je tista, skozi katero rastemo. Izkušnje gredo pod kožo. Pomembno je, da imamo občutke. Kognitivne (spoznavne) izkušnje in občutki se povezujejo in delujejo kot nadsistem. Tako nastane naravnanost, kako gledati na svet, kako premagovati težave, iskati rešitve ... Ta naravnanost nas potem vodi skozi življenje. To je težko spreminjati. Takega človeka je težko revitalizirati. Treba mu je dati priložnost za novo izkušnjo. Tega se ne da narediti z razlago, s tem, da povemo kako. To ne deluje, ker ne gre pod kožo. Ne aktivira čustveno-kognitivnega sistema. Edino, kar lahko naredimo je, da človeka povabimo v novo izkušnjo. Če to ne gre, če se ne pusti povabiti, ga opogumljajmo. Če še to ne gre, ga navdihujmo. To ni nič novega. Gre le za ponovno odkritje prirojene odprtosti, radovednosti, bogastva in radosti. Druge ljudi lahko navdihuje le oseba, ki verjame, da je to možno. Oseba, ki mu ponovno odpre svetove, ki so se zanj zaprli.

Povzetek

V zadnjem desetletju je področje nevzroznanosti znatno napredovalo v razumevanju strukturne in funkcijske organizacije človeških možganov. Pokazalo se je, da je oblikovanje nevronskih poti in sinaptičnih povezav mnogo bolj odvisno od socialnih izkušenj, kot so mislili doslej. Strukturno in funkcijski organizacijo višjih in bolj kompleksnih področij možganov torej ključno določajo specifične kulturne in socialne izkušnje. Človeški možgani morajo biti posledično socialni konstrukt.

Raziskave možganov so trenutno na tem, da premoščajo razkorak med naravoslovnimi in humanističnimi znanostmi, ter resno postavljajo pod vprašaj zahodnjaški koncept individualizma in genetske določenosti. Posledično moramo prilagoditi tudi predstavo o našem jazu in koncepte za reševanje konfliktov. Namesto, da ljudi učimo, kako naj spremenijo svoje vedenje, jih raje povabimo, opogumljajmo in navdihujmo za nove izkušnje v njihovem odnosu do temeljnih želja, kot so rast, svoboda, avtonomija na eni in pripadnost na drugi strani, povezanost in navezanost na drugega, odnos do drugih (socialne izkušnje). Takšne izkušnje bodo samodejno vodile k stabilizaciji povezanih čustveno-spoznavnih mrež v čelnem možganskem režnju, ki predstavlja biološki temelj za odprto, spoštljivo in sodelovalno naravnanost v vedenjskih usmeritvah in socialnih interakcijah. Na socialnem nivoju bo ta naravnanost dajala prednost sodelovalni praksi in spodbujala sodelovalnega duha v družinah, delovnih okoljih in v družbenih skupnostih.

Prenos in ponotranjenje različnih kulturnih zmožnosti in vrednot dosegamo z nebesedno komunikacijo (sistem zrcalnih nevronov, učenje s posnemanjem), kot tudi z implicitnimi in eksplicitnimi izkušnjami (sistem nagrajevanja, izogibanje in utrjevanje določenega vedenja). Za razvoj specifičnih potencialov človeških možganov znotraj dane kulture, je pomembno ohranjanje kulturne identitete. Vzajemno prepoznavanje teh razlik pa zahteva stabilizacijo kulturno neodvisnih človeških vrednot v zgodnjem otroštvu in obdobju socializacije. Iskanje takšnih temeljnih človeških vrednot in njihovo ponotranjenje v možganih prihodnjih generacij je najbolj pomembna naloga naše dobe globalizacije.

Prefrontalna skorja predstavlja najmlajši del možganov in njo formira naše socialno okolje. V zgodnjem otroštvu je to mati, potem družina, kasneje pa atmosfera v vrtcu, šoli, delovni organizaciji, družbi in svetu. Če hočemo spremeniti svet, moramo spremeniti kulturo medsebojnih odnosov. To pomeni, da znamo objeti bolečino in frustracijo, ter držati upanje in prostor za ljubezen. Skozi to se bodo rojevali navdušenje, radost, sreča in lepota življenja.

Barbara Škarja