• banner duhovna univerza 2016 net

Barbara Škarja

Mitologija - simboli duhovnega zorenja

Legenda o Erosu in Psihe je v pravzaprav zgodba o postopnem zorenju človekove sposobnosti čustvovanja in vzpostavljanja odnosov; najprej do druge osebe, nato pa še do samega sebe in svoje duše. Osrednji motiv njune zgodbe je človeško srce.

Psihe (v grščini pomeni duša) je bila princesa tako izjemne lepote, da je bila celo boginja ljubezni Afrodita ljubosumna nanjo. Poslala je svojega sina Erosa (grški bog ljubezni), da kaznuje predrznost smrtnikov, ki so raje častili Psihe kot njo. Naročila mu je, naj poskrbi, da se bo Psihe zaljubila v najgršo pošast na svetu. Kmalu zatem je orakelj, pod grožnjo uničenja zahteval od njenega očeta, da jo odpelje na samoten kraj, kjer bo Psihe postala žrtev pošasti. Toda ko je Eros videl prelepo Psihe, se je spotaknil in se nabodel na lastno puščico - eno tistih, ki jih je tako uspešno uporabljal, da so se bogovi in smrtniki v trenutku zaljubili. Tako se je Eros zaljubil v osebo, ki bi jo moral po naročilu svoje matere uničiti.

Eros ni želel razjeziti svoje matere, hkrati pa je želel imeti Psihe zase. Prosil je vladarja severnih vetrov, da ponese Psihe s samotnega kraja, kjer je čakala, da se izpolni njena usoda, v njegovo čudovito palačo. Ko je padla noč in se je Psihe odpravljala spat, se ji je pridružil in ji rekel, da je on mož, ki ji je usojen. V temi ni mogla prepoznati njegovih potez, toda njegov glas je bil mehak in ljubeč. V temi sta se poročila, toda pred zoro je čudni obiskovalec izginil. Obljubiti mu je morala, da ne bo nikoli poskušala videti njegovega obraza. Psihe je bila zadovoljna z novim življenjem. Ničesar ji ni manjkalo, razen stalne prisotnosti prijaznega moža, ki je prihajal le ob temni nočni uri. Sčasoma ji je postalo dolgčas in prosila je, da bi smela imeti ob sebi svoji sestri. Eros ji tega ni mogel odreči, toda sestri sta bili hudobni in polni zavisti, ko sta videli, kako lepo živi Psihe. V njeno srce sta posejali seme dvoma in ji rekli, da mora biti njen mož zagotovo neka skrivnostna pošast. Tako dolgo sta ji prigovarjali, da je Psihe neke noči, kljub svoji obljubi, vstala iz postelje, prižgala svetilko in jo podržala nad skrivnostnim obrazom svojega moža. Namesto strašne pošasti je zagledala najlepšega moškega na svetu - Erosa. Ob postelji so ležali njegov lok in puščice. Šokirana Psihe se je spotaknila in se nabodla na puščico. Tako se je globoko zaljubila v mladeniča, ki ga je prej sprejemalo zato, ker je on ljubil njo. Toda pri tem je polila nekaj olja po ramenih spečega boga. V trenutku se je prebudil, ji očital njeno nezvestobo ter takoj izginil.

V istem trenutku je izginila tudi palača in uboga Psihe se je znova znašla sredi strašljive samote. Bila je žalostna in obupana. Najprej se je želela ubiti in se je vrgla v bližnjo reko. Toda vode so jo nalahno odložile na drugem bregu. Odtlej je tavala po svetu in iskala izgubljeno ljubezen. Za pomoč je prosila Hero in Demetro, a nobena ni želela ujeziti Afrodite. Na koncu je odšla k njej sama. Afrodita ji je naložila vrsto nemogočih nalog, ki jih je vseeno opravila s pomočjo bitij narave - mravelj in ptic. Nazadnje jo je poslala v podzemlje, od koder naj bi prinesla zlato škatlo. Ko jo je Psihe odprla, je padla v globok spanec smrti. Tedaj se je pokesal tudi njen nesrečni mož, ki je nikoli ni nehal ljubiti in varovati. Eros je prosil Zeusa za dovoljenje, da se Psihe vrne iz podzemlja in se mu pridruži. Zeus se je strinjal in podaril Psihe nesmrtnost. Afrodita je pozabila na svojo zamero in tako so na Olimpu z velikim veseljem slavili drugo poroko zaljubljencev.

Afrodita boginja ljubezni in lepote je podoba temeljne sile, ki človeka žene v odnos z drugim. Ona je tista, zaradi katere se ljubezenska zgodba med Erosom in Psihe sploh začne. V človekovi duševnosti predstavlja Afrodita tisto energijo, ki išče zlitje z nekom. Predstavlja čustveno stanje v katerem smo pripravljeni na začetek novega odnosa. In dokler v svojem srcu ne čutimo kipenja te energije, drugi niti ne bo prišel. Za Grke erotični privlak vključuje tako čutne in duhovne vidike. Omogoča nam fizično zadovoljstvo in nas hkrati vabi tudi v iskanje popolnosti duše.

Kadarkoli v človeku vznikne nov potencial, ga najprej projicira v nekoga zunaj sebe. Ko si pripravljen ljubiti, se pojavi oseba, ki te privlači. V njej vidiš odsev tega kar si in kar si želiš postati. Eros v umrljivi Psihe vidi priložnost za učlovečenje, saj je duh, ki se še ni inkarniral v človeških odnosih. Umrljiva Psihe pa v božanskem Erosu vidi potencial, ki lahko dvigne njeno ljubezen na višje in bolj duhovne ravni. Primarna sila ljubezni se v človekovi duševnosti najprej manifestira kot privlak.

Ko par pride skupaj je to čista radost in sreča. Tu se večina ljubezenskih zgodb v literaturi in filmih konča. Resnično iskanje ljubezni, pa se v resnice šele začne. Zgodba o Erosu in Psihe nam o tem stanju trenutne izpolnitve in popolnosti pove še nekaj. Psihe svojega ženina v resnici sploh še ni videla. On prihaja k njej le ponoči v objemu teme v nekakšnem sanjskem stanju. V tem stanju radosti in veselja lahko hitro prepoznamo fazo zaljubljenost. Očarani smo nad svojo predstavo o drugem, ki ga v resnici sploh še nismo videli. Zaljubljenost je radostna obljuba polnega življenja. Je vznemirljiv začetek novega odnosa za katerega lahko rečemo le, uživaj dokler traja, kajti veliko ima še za priti, sreče in žalosti, preden bo ljubezenska zgodba zares končana. Zaljubljenost Erosa in Psihe nosi v sebi številne človeške in duhovne potenciale.

Ko nevesta postane žena, izgubi nedolžnost in naivnost. Kljub temu, da je na videz vse v redu, se sčasoma pojavijo dvomi in nezadovoljstvo. Psihe živi lepo. K njej v vsako noč prihaja nežen in ljubeč mož, a vseeno ni zadovoljna. Njene sestre, ki predstavljajo sovraštvo, dvom, ljubosumje in druge negativnosti, so izraz njene lastne nepristranske duše, ki želi raziskati resničen problem. To pa je, da Psihe je še vedno ne ve, kdo in kaj njen partner v resnici je. Začetni občutek izpolnitve se spreobrne v razočaranje. Občutek, da je nekaj narobe, da nekaj ni urejeno, stalno narašča. Vsakdo ima v sebi grde sestre, ki hočejo slabo, a v končni fazi prinesejo dobro. Od nas zahtevajo, da gremo globlje, da smo bolj iskreni v svojih čustvenih odnosih z drugimi. Če bi Psihe ostala v svojem radostnem in slepem stanju nevednosti, ne bi nikoli odrasla. Potenciali njenega odnosa z Erosom in z njenim lastnim Jazom se ne bi nikoli uresničili. Občutki nezadovoljstva, ki nimajo razloga, so negativni in pozitivni. Predstavljajo vse naše nizkotne in malenkostne dvome glede drugega, ki so semena prevar. Hkrati pa predstavljajo skrivnostno inteligentno silo znotraj posameznika, ki nas želi peljati dalje, k bolj resnični in pristni ljubezni.

Vsak odnos gre skozi obdobja preizkušenj in obžalovanj, zaradi preteklih izkušenj in dejanj. Tudi prevara je včasih potrebna in potencialno ustvarjalna izkušnja. Čeprav je boleča, prevara lahko predre kokon nevednosti in popolne zlitosti z drugim. Prevarati včasih pomeni biti sam svoj. Psihe ni prevarala moža zaradi nepremišljenosti ali pohlepa. V prevaro jo je silila potreba, da spozna svojega partnerja. Eros ni imel povsem prav, ko ji je to pravico odrekal. Gre torej za iskreno dejanje, ki sproži konflikt, ki je neizogiben. Kakršno koli drugačno dejanje, bi pomenilo samoprevaro. Prevarati oziroma zavrniti partnerjeve nerazumne zahteve in pričakovanja je težko, a hkrati nujno, če želimo poglobiti odnos. Tisti, ki prevara, mora pogosto nositi tudi posledice, toda vse ni izgubljeno. Postavljen je trden temelj, na katerem lahko gradimo dalje in to je iskrenost. Psihe zdaj ve, kdo je njen mož. Ve, da ljubi njega in ne svoje predstave o njem.

Čeprav je Psihe zapuščena, kajti njen mož je pobegnil, palača v kateri je živela pa je izginila, globoko v sebi čuti mir. Skozi pretekle izkušnje je namreč dobila nekaj zelo dragocenega. Resnično je videla Erosa in ve, da ga ljubi zaradi njega samega in ne zaradi udobja in zadovoljstva, ki ji ga je zagotavljal. Kljub izgubi, je spoznala nekaj o sebi. Neresnične sanje in pričakovanja iz preteklosti so skozi razočaranja in preizkušnje kristalizirale v nekaj trdnega in resničnega. Psihe je sprejela izziv, da na realnih temeljih ponovno pridobi izgubljeno ljubezen. Še vedno jo občasno zasleduje nostalgija preteklosti, a jedro resnice je zdaj v njej.

Notranji mir prebudi intuicijo in vizijo. Nenadoma se odprejo številne možnosti, ki pa zahtevajo veliko trdega in konkretnega dela, da bi postale resničnost.

Psihe s trdno zavezanostjo svoji ljubezni prosi Afrodito za pomoč. In čeprav je muhasta boginja iniciatorka vseh katastrofičnih sprememb, ji obljubi ponovno združitev z Erosom. Za Psihe je zdaj vse mogoče. Toda Afrodita zahteva svojo ceno. Naloži ji trdo delo, ki zahteva čas in izjemne napore, skrbnost in premišljenost, z njim tvega ponižanje in trpljenje. Toda brez tega Psihe ne more dobiti Erosa. Ko človek doseže globoko spoznanje ali se poveže s pomembnim delom sebe, tako kot se je Psihe zavezala svoji ljubezni do Erosa, se odprejo številne vizije prihodnosti. Takrat si rečemo: "Zdaj vem zakaj je v resnici šlo." Pred nami se odprejo številne možnosti, ki pa zahtevajo čas, skrbno izbiro in trdo delo, da bi postale resničnost. Globok in iskren odnos, ki ga Psihe zdaj pozna in hoče, obljublja srečno prihodnost. A sprejeti mora tudi omejitve realnosti. Njen mož je še premalo zrel, da bi lahko sprejel tako iskrenost. Psihe se mora naučiti potrpežljivosti, vere in vztrajnosti, preden ga lahko dobi nazaj.

Psihe pridno opravi vse naloge, a zadnja je najtežja. Spustiti se mora v podzemlje. In ker se še nihče ni živ vrnil iz podzemlja, Psihe meni, da ta zadnja naloga pomeni smrt. Afrodita se očitno ne bo uklonila. Toda zaradi svoje zaveze ljubezni, Psihe spoštuje njene zahteve. Opusti vse pretekle upe in se spusti v podzemlje. To je ena od najbolj bolečih faz odnosa, ki pomeni, da se ne da nič več narediti. Kljub povečanim naporom ne bomo dosegli ničesar. Odnehati moramo in začeti znova. Mnogi ljudje, ki se srečajo s to dilemo, ne priznajo brezizhodnosti položaja in še nadalje moledujejo, pritiskajo in izsiljujejo partnerja v upanju na odziv, ki v trenutnih okoliščinah ni več mogoč. Podzemlje je simbol žalovanja in spuščanja nadzora; je prostor smrti in transformacije naših starih nazorov. Ko ni mogoče naprej, moramo biti pripravljeni spustiti. Pa ne zato, da bi dosegli prihodnjo spravo, temveč zato, ker resnično ne moremo narediti ničesar več. S tem se priklonimo usodi, sprejmemo konec. Karkoli se zgodi, nas bo to spremenilo, kajti uklonili smo se nečemu kar je večje - ne samovolji partnerja, ampak volji božanskega, ki tu nastopa v podobi boginje ljubezni.

Ko je Psihe naredila vse kar je bilo v njeni moči in opustila tudi zadnje upanje, je na potezi Eros, ki prosi Zeusa, naj ji podeli nesmrtnost. Psihe je tako rešena iz podzemlja in združena z Erosom. Sanje so izpolnjene. Psihe in Eros stojita eden nasproti drugemu, povezana v iskreni ljubezni. Vsak od njiju je varal, vsak globoko pozna drugega, ga razume in mu odpušča. To je trenutek izpolnitve, ki je resnično zaslužen, ne s silo, z voljo, s čustveno manipulacijo, skritimi pritiski ali glasnim samožrtvovanjem, ampak s stabilno notranjo zavezo edinega smrtnika v tej zgodbi. Psihe je naredila, kar je naredila zaradi zvestobe svojim lastnim čustvom in iskrene predanosti svojemu globokemu spoznanju ljubezni. Tako je dobila pravico do svojega božanskega partnerja. To drugo srečanje je šele resnična poroka Erosa in Psihe, ki ne izhaja iz zaljubljenosti, temveč iz zavezanosti ljubezni, ki vključuje zamero, prevaro, ločitev, obup in pripravljenost na odpoved, če je potrebno. Zaljubljenost je začetek potovanja k spoznavanju iz spoštovanju lastnih čustvenih vrednot, ki nas pripelje k zunanji in notranji združitvi. Takšna povezanost se ne more sprevreči v nezadovoljstvo, ker je utemeljena na ljubeči zvezi dveh ločenih partnerjev. Lahko botruje nadaljnjim izzivom, ki jih prinaša življenje ali bogovi.

Psihe je povzdignjena med nesmrtne, kar pomeni, da njena ljubezen do Erosa ne vključuje le osebne, čutne dimenzije, temveč tudi duhovno. Eros se je s Psihino ljubeznijo učlovečil, ni se mu treba več bati in skrivati obraza pred njo. Psihe pa je izkusila občutek povezanost z božanskim, ki ga prinese le globoka ljubezen. Ljubezen do druge osebe odpira srce za ljubezen do sebe: življenje dobi pomen in smisel, odpre se vizija širšega in svetlejšega sveta. Platon je nekoč zapisal, da ko pogledamo v obraz ljubljenega na njem vidimo odsev boga, katerega zboru smo nekoč pripadali. Kot bi nas ljubezen, ki je prestala preizkušnje in je zgrajena na iskrenosti in skromnosti, povezala z lastno dušo in z občutkom neminljivosti, smisla in pravičnosti življenja. To je obljuba, ki jo nosi v sebi potovanje skozi odnose. Ni je možno doseči v vsakem odnosu in v nobenem odnosu ne traja večno, a ljudje se trudimo dalje.

Barbara Škarja

Vir: Juliet Sharman.Burke, Liz Green, The Mythic Tarot

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku