• banner duhovna univerza 2016 net

Barbara Škarja

Razvoj socialnih možganov

 

Socialna organizacija človeških možganov

Prispevek je povzet po predavanju dr. Geralda Hütherja, profesorja nevrobiologije z Univerze v Heidelbergu. Predstavljen je bil na mednarodni konferenci Evropske zveze psihosinteznih psihoterapevtov z naslovom Možgani in duša, ki je potekala na Nizozemskem, maja 2011.
Človeštvo je v svoji evoluciji doseglo polovico razsvetljenja - to je razsvetljenje razuma. Spoznali smo svet in ljudi kot objekte. Razdelili smo svet na Vzhod in Zahod, znanost pa na humanistiko in naravoslovje. Nevrologi sekajo na koščke naše možgane, da bi ugotovili kako delujejo. In kam smo prišli s spoznanji o možganih?

 

Poglejmo zgodovino

Včasih je veljalo prepričanje, da možgane trajno in nespremenljivo oblikujejo geni. In če se možgani ne morejo spreminjati, to pomeni, da se tudi človek ne more spremeniti. Kar je zapisano v genih, to nas določa. Nevrobiološke raziskave so sčasoma pripeljale do spoznanja, da samo s sekanjem možganov na koščke, ne bomo odkrili kako delujejo.

Tedaj so biološki nevrologi začeli spoznavati kemijo možganov. Odkrivati so začeli nešteto transmiterjev in receptorjev, ter njihovo delovanje. Temu je sledil razmah razvoja številnih zdravil in antidepresivov, s katerimi lahko vplivamo na možgane in izboljšamo njihovo delovanje. Vse težave so nenadoma našle svoj vzrok v "prebavnih težavah možganov". Logika je bila sledeča: v možganih nam manjka serotonin, zato smo depresivni; manjka nam melatonin, zato ne moremo spati in tako dalje. Če možgani dobijo ustrezne kemične dodatke, bodo spet delovali tako kot je prav.

Nato pa se je zgodil "genetski zlom". Nevrobiologi so razvozlali genom in ugotovili dvoje. Prvič, da v genih ni informacije o organizaciji odnosov med celicami. Genom človeka ne konstruira možganov. Geni so samo matrica za produkcijo proteinov. Genom je v celoti razočaral, saj so od njega pričakovali mnogo več, kot so dobili. Kako frustrirajoče je bilo to pove dejstvo, da ima vodna bolha več genov kot človek in da smo v 99,5% genetsko enaki opicam. A kljub temu, da so naši geni skoraj enaki, mi ne sedimo na drevesih. Imamo kulturo, lahko se učimo, učimo svoje otroke in prenašamo znanje. Tako smo razvili jezik, kulturo, zavest. Vse to se je razvilo zato, ker si lahko izmenjujemo ideje in znanje med seboj in med generacijami. Kot posamezniki ne bi preživeli niti en dan. Globoko smo zakoreninjeni v družbo. In to je drugi del razsvetljenja, ki nas čaka: socialno razsvetljenje - zavest o povezanosti in soodvisnosti.

Tekom embriogeneze nastaja več celic, kot jih potrebujemo. Geni namreč ne vedo, koliko rabimo. Enako je z možganskimi povezavami. Na začetku jih je mnogo več, kot jih potrebujemo. Ko odraščamo, pa se določene povezave utrdijo. Veliko je odvisno od tega kje odraščamo. Tiste povezave, ki so za našo kulturo in prostor pomembne se ohranjajo in krepijo, nepotrebne pa se ukinejo. Tako dobimo socialne možgane, ki so prilagojeni na prostor, družbo in način življenja.

V možganih se najprej stabilizirajo vtisi, ki prihajajo iz telesa; kako se premikati, kako nadzorovati telesne funkcije. Možgani se naučijo skrbeti za telo, da lahko potem telo hrani in skrbi za možgane. Vsak človek v svojem okolju in za svojo telesno konstitucijo razvije idealne možgane in vsaki možgani so drugačni.

Otrok je v maternici simbiotično povezan z materjo. Nikoli nismo povezani bolj kot takrat. Imamo torej globoko izkušnjo, kaj pomeni biti povezan. Vsi si želimo, da nas vzamejo v roke, da čutimo pripadnost. Rodimo se s pričakovanjem, da bomo rasli in se povezali med seboj. Vsi se želimo razvijati, biti avtonomni in hkrati povezani. To je težko uresničiti. V današnji družbi ni resnične povezanosti, ker mislimo, da se lahko razvijamo samo skozi tekmovanje. Tekmovanje pa uničuje povezanost. Takoj ko gremo v šolo se srečamo z vrsto problemov: nismo sprejeti taki kot smo, ves čas hočejo nekaj "narediti" iz nas, ne čutimo pripadnosti, povezanosti, izločeni smo iz skupine. Ta bolečina je enaka telesni bolečini. Boli, če bi rad raziskoval, pa moraš sedeti v šoli in se učiti matematiko, nemščino ipd. Rad bi pokazal svoje potenciale, pa ne moreš. Vsi smo trpeli v šoli in to je stres tudi za telo. Nekaj rabiš, pa ne dobiš. Starši in učitelji bi morali pomagati otroku, da razvije svoje potenciale. Iz otroka ne moremo nič "narediti", lahko pa razvijamo, vabimo in navdihujemo njegove potenciale. Otrok želi raziskovati, čutiti in soustvarjati svet, ne pa se samo prilagajati nanj.

V možganih obstajajo posebni nevroplastični transmiterji, ki se razvijajo takrat, ko smo čustveno aktivirani. Tedaj nastane poseben koktajl nevrotransmiterjev, ki aktivirajo genom, da proizvede nove proteine za nove možganske povezave in procese. To se zgodi samo pod pogojem, da smo čustveno izzvani, vznemirjeni - to je "gnojilo" za rast. Problem današnjega časa je pomanjkanje navdušenja. Lahko se še tako učimo, a v možganih se ne bo nič spremenilo. Ko smo navdušeni, takrat se z lahkoto učimo, ker možgani proizvajajo nevrotransmiterje za rast. Če otrok v šoli ne uživa, ga je bolje poslati domov. Kajti ko se povežeta slab občutek in matematika, traja zelo dolgo, da se to spremeni.

In ko pride otrok iz šole domov, pričakuje, da je nekdo tam, da ga objame, sprejme. Če tega ni, in ni nobenega sporočila, si pač sam vzame kar je - gleda TV, igra na računalniku ... Če človek trpi, ker nima občutka pripadnosti in hkrati avtonomije, ne more biti entuziastičen. Raziskave so pokazale, da imajo angleški petnajstletniki v možganih zelo povečano področje za premikanje palca na roki. To je posledica intuziastičnega pošiljanja SMS sporočil, ki je povzročilo rast tega področja možganov. Vendar možgani niso mišica, ki bi jo lahko trenirali. Potrebni so navdušenje, radost in sreča. Če ne sprostimo sreče in radosti, ne moremo rasti in ne moremo pri sebi nič spremeniti. Ujamemo se v začarani krog neuspeha in negativnih pričakovanj.

To se ne zgodi samo od sebe. Nekdo nas je v to potisnil. Nekdo, ki nas ni imel zares rad, ki je hotel iz nas nekaj "narediti" in zgraditi našo osebnost tako, da nas je zanikal. Nekdo ob katerem smo se počutili objekt in ne subjekt. Ko se to zgodi, človek rabi nekoga, ki mu poda roko in ga potegne ven. Če ga ne bo, ne bo "živel". Kot otrok zaključiš, da si slab in nisi vreden ljubezni. In ko se negativna pričakovanja uresničijo, si rečeš, da si imel prav. In to fertilizira rast možganov v smeri negativnih prepričanj.
Žal učenje ne naredi človeka. Izkušnja je tista, skozi katero rastemo. Izkušnje gredo pod kožo. Pomembno je, da imamo občutke. Kognitivne (spoznavne) izkušnje in občutki se povezujejo in delujejo kot nadsistem. Tako nastane naravnanost, kako gledati na svet, kako premagovati težave, iskati rešitve ... Ta naravnanost nas potem vodi skozi življenje. To je težko spreminjati. Takega človeka je težko revitalizirati. Treba mu je dati priložnost za novo izkušnjo. Tega se ne da narediti z razlago, s tem, da povemo kako. To ne deluje, ker ne gre pod kožo. Ne aktivira čustveno-kognitivnega sistema. Edino, kar lahko naredimo je, da človeka povabimo v novo izkušnjo. Če to ne gre, če se ne pusti povabiti, ga opogumljajmo. Če še to ne gre, ga navdihujmo. To ni nič novega. Gre le za ponovno odkritje prirojene odprtosti, radovednosti, bogastva in radosti. Druge ljudi lahko navdihuje le oseba, ki verjame, da je to možno. Oseba, ki mu ponovno odpre svetove, ki so se zanj zaprli.

 

Povzetek

V zadnjem desetletju je področje nevzroznanosti znatno napredovalo v razumevanju strukturne in funkcijske organizacije človeških možganov. Pokazalo se je, da je oblikovanje nevronskih poti in sinaptičnih povezav mnogo bolj odvisno od socialnih izkušenj, kot so mislili doslej. Strukturno in funkcijski organizacijo višjih in bolj kompleksnih področij možganov torej ključno določajo specifične kulturne in socialne izkušnje. Človeški možgani morajo biti posledično socialni konstrukt.

Raziskave možganov so trenutno na tem, da premoščajo razkorak med naravoslovnimi in humanističnimi znanostmi, ter resno postavljajo pod vprašaj zahodnjaški koncept individualizma in genetske določenosti. Posledično moramo prilagoditi tudi predstavo o našem jazu in koncepte za reševanje konfliktov. Namesto, da ljudi učimo, kako naj spremenijo svoje vedenje, jih raje povabimo, opogumljajmo in navdihujmo za nove izkušnje v njihovem odnosu do temeljnih želja, kot so rast, svoboda, avtonomija na eni in pripadnost na drugi strani, povezanost in navezanost na drugega, odnos do drugih (socialne izkušnje). Takšne izkušnje bodo samodejno vodile k stabilizaciji povezanih čustveno-spoznavnih mrež v čelnem možganskem režnju, ki predstavlja biološki temelj za odprto, spoštljivo in sodelovalno naravnanost v vedenjskih usmeritvah in socialnih interakcijah. Na socialnem nivoju bo ta naravnanost dajala prednost sodelovalni praksi in spodbujala sodelovalnega duha v družinah, delovnih okoljih in v družbenih skupnostih.

Prenos in ponotranjenje različnih kulturnih zmožnosti in vrednot dosegamo z nebesedno komunikacijo (sistem zrcalnih nevronov, učenje s posnemanjem), kot tudi z implicitnimi in eksplicitnimi izkušnjami (sistem nagrajevanja, izogibanje in utrjevanje določenega vedenja). Za razvoj specifičnih potencialov človeških možganov znotraj dane kulture, je pomembno ohranjanje kulturne identitete. Vzajemno prepoznavanje teh razlik pa zahteva stabilizacijo kulturno neodvisnih človeških vrednot v zgodnjem otroštvu in obdobju socializacije. Iskanje takšnih temeljnih človeških vrednot in njihovo ponotranjenje v možganih prihodnjih generacij je najbolj pomembna naloga naše dobe globalizacije.

Prefrontalna skorja predstavlja najmlajši del možganov in njo formira naše socialno okolje. V zgodnjem otroštvu je to mati, potem družina, kasneje pa atmosfera v vrtcu, šoli, delovni organizaciji, družbi in svetu. Če hočemo spremeniti svet, moramo spremeniti kulturo medsebojnih odnosov. To pomeni, da znamo objeti bolečino in frustracijo, ter držati upanje in prostor za ljubezen. Skozi to se bodo rojevali navdušenje, radost, sreča in lepota življenja.

Barbara Škarja

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku