Barbara Škoberne

Maraton, ne tek na kratke proge

V življenju vsakogar pride trenutke, ko je pripravljen sprejeti povabilo duše k duhovnemu zorenju. Morda ga k rasti čez noč prisilijo hude življenjske preizkušnje ali pa se ji posveti, ker, čeprav mu na videz nič ne manjka, ne najde globljega smisla v svojem življenju in delu. Duhovnim iskalcem lahko sprva primanjkuje potrpežljivosti, kajti čez noč bi se hoteli razsvetliti, lahko so nagnjeni k rešiteljstvu, prepričani so lahko, da je prav njihovo poslanstvo spremeniti svet.
Duhovna pot je nekaj naravnega. Je naravni del človeške evolucije, podobno kot otrok zdrsne v puberteto ali za zrelega odraslega človeka naravno pride čas menopavze (od hormonskih in psiholoških do fizičnih sprememb ne samo pri ženskah, ampak tudi pri moških - "druga puberteta"). Nihče ne ve, kdaj bo prišel zanj ta čas duhovnega prebujenja - lahko pa slutimo, da prihaja, tako kot slutimo, da prihaja nov letni čas.

Čeprav ni nujno, da nam karkoli objektivno manjka v življenju (lahko imamo urejene odnose, nimamo večjih materialnih ali zdravstvenih problemov ...) jo lahko naznanjajo nedoločen občutek praznine, vprašanja in iskanje globljega smisla našega življenja in življenja nasploh. Človeku se zdi, da ni prave vizije, da je vse že vnaprej znano in dolgočasno. Odnosi postanejo naporni, hrup radia in televizije, ki je za večino običajno ozadje življenja ali celo zatočišče pred občutkom osamljenosti, nam postaja odveč. Postajamo bolj občutljivi na nepravilnosti in krivice v življenju, lastne in tiste, ki se godijo drugim. Naši občutki so tudi bolj pretanjeni, zaznava bolj subtilna - lahko doživimo kakšne nenavadne izkušnje, na primer izkušnjo izstopa iz telesa, ki pa si jih ne znamo pojasniti. Lahko pa stiska, ki rodi duhovno iskanje, pride tudi nenadoma, kot bi se zrušil stolp: mi ali kdo naših bližnjih zboli za hudo boleznijo, izgubimo materialno varnost, status v dužbi, zapusti nas ljubljena oseba ... Naš odnos do sebe in sveta se nenadoma spremeni, kot veslač sredi razburkanega morja se znajdemo v praznini, kakršne še nismo poznali.

Branje literature z duhovno vsebino, razna predavanja, tečaji, joga, vegetarijanstvo, ekološka ozaveščenost so postaje na poti duhovnega prebujenja in iskanja, ki jih je prehodila velika večina duhovnih aspirantov. Prihaja do preklopa iz zakona ekonomije na zakon atrakcije, pa ne v smislu, da se nam zgodi, kar si mislimo ali želimo.Gre za to, da nas začenjajo v življenju pritegovati druge stvari, drugačni ljudje, pritegovati nas začne lastna duša in ko pridemo pod vpliv njene energije, se začenjamo spreminjati. Življenje začenja dobivati nove, drugačne, lepše obrise, začenjamo slutiti smisel tega popotovanja, ki se dogaja v globinah našega bitja, na ravni zavesti. Hkrati pa se znajdemo pred izzivi, ki jih nismo pričakovali.

Lahko se preveč osredotočimo samo na fizično telo in fizično življenje (kaj jesti, katere joga asane in druge energijske vaje izvajati, kako postaviti posteljo v stanovanju), kaj pa duh? Ker smo odkrili novo vizijo svojega življenja, se nam na začetku tudi zelo mudi k cilju. Prepričani smo lahko, da je mogoče razsvetljenje doseči takoj, v nekaj dneh ali vsaj po tem in tem tečaju. Nihamo iz navdušenosti nad novimi odkritji do odboja do vsega novega. Lahko smo nagnjeni k rešiteljstvu in mislimo, da duhovna pot pomeni naše veliko osebno poslanstvo, ter se ujamemo v past prepričanja, da bomo mi, in samo mi, spremenili svet. Lahko smo tudi zelo naporni za okolico, ko drugim vsiljujemo svoje "edine pravilne" izkušnje in prakse. Ker smo veliko prebrali ali slišali smo prepričani, da tudi veliko vemo.

Duhovno zorenje je življenjski proces, življenjska hoja ali maraton in ne tek na kratke proge. Na tej poti je izziv povezati tako fizično kot duhovno plat svojega življenja in najti najti pravo ravnovesje med njima. Do spoznanja res pridemo v trenutku, vendar je do tega trenutka dosti korakov. Na začetku duhovna pot pomeni predvsem lastno samokultivacijo, razvijanje skromnosti in pripravljenosti za sodelovanje, odpuščanje, in veliko potrpežljivosti. Pomeni tudi pridobivanje pravega znanja in razvijanje duhovnega razločevanja - viveke, ki sta osnova za globlje razumevanje.

Naše zorenje vpliva na odnose, v katerih smo, na naš odnos do dela, vrednote se nam spreminjajo. Postajamo bolj ozaveščeni, da smo del širše celote, da smo soodgovorni. Čeprav se navzven lahko nič ne spremeni, je vse drugače: čutimo več svobode, čustvene samostojnosti, navdiha, življenje nas začne presenečati, včasih tudi manj prijetno, a vse kar prihajaj je novo in vznemirljivo. Kot bi "stopili v tok". Manj te skrbi zase, življenje postane lahkotnejše in lepše. Čutiš, da te vodi neka višja inteligenca, da si del nje, se ji prepuščaš, ji zaupaš in ona skrbi zate. Hkrati nisi samo pasiven "list v vetru", ampak si, kot bi rekel zenovski modrec, "list, ki plava z vetrom."

Barbara Škoberne

Objavljeno v Astronovicah 21. septembra 2011