Barbara Škoberne

LETETI!

"Poglej jo, polento jim meče!" je zaklical deček na sosednji klopci. Tam je bil z babico in mlajšim bratcem in vsi trije so lizali sladoled. Lizala sem ga tudi jaz na svoji klopci. Sicer ne jem pogosto sladoleda. Malo zaradi občutljivega grla, predvsem pa, ker mi mrzlo sladka kombinacija običajno ne prija. Ampak ta dan je bilo vroče in ...

Tisto, kar sem metala vrabčevki in vrabcu, ni bila polenta ampak domač koruzni kruh živo rumene barve. V bližnjem grmu so glasno čivkali vrabčji mladički in zahtevali hrano, vrabca pa sta neustrašno skakljala okoli mojih nog. Ob tem sem se spomnila, da imam v torbi nekaj na tanko narezanih koščkov kruha. Kot nalašč za vrabčje kosilo.

Gledali smo spreletavanje vrabcev, lizali sladoled, deček pa je vzkliknil babici: "Tudi jaz bi rad letel, a ne kot ptič, kot človek!" Prvič sem slišala to besedno zvezo. Leteti kot ptica, to že, ampak leteti kot človek - slišati je bilo prav nenavadno - in imenitno!

Premagati silo gravitacije je bila od nekdaj velika človekova želja. Mitološka grška zgodba o Dedalu in njegovem sinu Ikaru, ki sta poletela iz ujetništva s pomočjo kril iz perja ptic, je poznana vsem. Žal se za Ikara, ki ni poslušal očetovega nasveta (o "srednji poti": ne leteti preblizu morja, da se krila ne bi zmočila in postala pretežka, niti preblizu sonca, da vročina ne bi stopila voska, ki je peresa držal skupaj) konča tragično. Očetu sicer obljubi, da bo previden, a prevzet nad letenjem na obljubo pozabi, se dvigne previsoko v nebo in sončni žarki stopijo vosek, tako da strmoglavi v morje. Tudi renesančni genij Leonardo da Vinci je bil očaran nad letenjem. Veliko pozornosti je namenil proučevanju leta ptičev in izdelal več načrtov za letalne stroje, med njimi za helikopter in lahko jadralno letalo.

Sedemnajsti december 1903 se je v zgodovino zapisal kot dan "prvega nadzorovanega poleta z letalom kot motorno napravo". Šlo je za pionirski poskus aviatičnih navdušencev, Američanov bratov Wright: njuno letalo je v 12 sekundah, za kolikor se je odlepilo od tal, preletelo 39 metrov. Šest let kasneje, 1909, je vzletelo letalo slovenskih letalskih konstruktorjev bratov Rusjan, ki ga je pilotiral Edvard. V prvem poskusu je preletel 60, v drugem poskusu, 29. novembra 1909, pa kar 600 metrov. Po Edvardu se danes imenuje letališče v Mariboru, čeprav so mnogi prepričani, da bi se po njem moralo imenovati osrednje slovensko letališče.

Še bi lahko naštevali letalske podvige in fascinacijo ljudi nad impozantnimi kovinskimi ptiči današnjega časa. A hkrati z vsem tem navdušenjem je pred višino od nekdaj prisoten tudi določen strah, saj lahko "kdor visoko leta, nizko pade". To žal potrjujejo tragične letalske nesreče, kot je bila balonarska v Sloveniji pred nedavnim. Za dvig v nebo, v fizičnem ali prenesenem smislu, potrebuje človek ne samo pogum, ampak tudi pravo znanje in skromnost.

Omenila pa bi rada dva pilota, ki sta zaslovela tudi kot pisatelja, in ki sta na enkraten način približala svobodo in prostranost nebesnih višav bralcem, ki so tudi duhovni iskalci, saj sta to bila tudi sama.

Prvi je Antoine de Saint - Exupery, ki je bil poklicni in vojaški letalec, ko je leta 1943 napisal in sam tudi ilustriral knjižico Mali princ. V srečanju pisatelja - pilota, ki strmoglavi v puščavi in tam sreča nenavadnega dečka, je dosti več kot zgodba za otroke. V njej se skriva - ali razkriva - pisateljeva življenjska filozofija duhovnega popotnika, ki skozi glavnega junaka odpira ljudem oči za iskanje smisla življenja in pravega prijateljstva. Besede, ki jih Malemu princu kot nasvet izreče lisica, pozna danes skoraj vsak: "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." Preproste a neverjetno globoke, kot vodnjak brez dna. To je tudi nesmrtno sporočilo te krasne knjižice.

Drugi je Richard Bach, znan po ljubezni do letenja (letel je od sedemnajstega leta naprej) in knjigah, povezanih z letenjem v metaforičnem pomenu. Kultna knjižica Jonatan Livingston Galeb je navdušila bralce v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in ni v vsem tem času izgubila svojega sporočilnega pomena. Pisatelj v njej na simboličen način govori o hrepenenju po drugačnem svetu, o slutnji duhovnih potencialov v posamezniku in o realizaciji te slutnje prek preseganja navideznosti fizičnih meja in omejitev. To je seveda in predvsem tudi zgodba o letenju. Glavni junak je namreč vednoželjni, lahkokrili, pogumni, drzni in vztrajni galeb Jonatan, ki zapusti svojo jato, da bi odkril, v čem je skrivnost letenja in čemu se je pravzaprav rodil kot ptica ... Jonatan, ki je lahko vsak izmed nas. Navdihujoča pripoved o duhovnem iskanju, poti in cilju te poti.

Od kod ta mik in čar, s katerim letenje tako navdušuje in privlači ljudi, otroke kot odrasle? Spomnimo se tudi na Petra Pana in razne druge popularne, večinoma znanstveno fantastično pravljične zgodbe in filme, v katerih glavni junaki tako ali drugače letajo po zraku, od Harryja Potterja do Avatarja, na primer. Zaradi daljne slutnje ali (pra)spomina morda, da smo bili nekoč tako lahni, svobodni, breztežni, srečni tudi sami ... in da smo v nekem svetu, ki ni tako daleč od trdnega zemeljskega sveta takšni pravzaprav še vedno, čeprav se tega največkrat in običajno ne zavedamo ...

Dobro se spomnim večera na naši šoli, ko smo se s slušatelji nasmejali do solz. Bilo je, ko je Robert razlagal, kako leti, povod pa je bilo preprosto vprašanje: ali ste, odkar smo bili zadnjič skupaj, kaj posebnega sanjali? "Sanjal ravno ne, sem pa letel," je s širokim nasmehom rekel Robert. Samo malo spodbude je bilo potrebno, da je začel opisovati svojo izkušnjo. V sanjah je včasih letel že kot otrok. Želel si je, da bi se mu večkrat ponovilo, a se ni. Spet je začel leteli, ko je začel meditirati. Bilo je čudovito! Oziroma, zares čudovito je postalo, ko se je 'naučil', kako lahko brez 'cukanja' vzleti in pristane, kako lahko usmerja let in kako lahko nadzira hitrost, za kar je potreboval nekaj časa. Pripovedoval je tudi, kako je šel včasih letet s svojim prijateljem iz otroštva. Usedel se je na električni daljnovod med hišami in ko je videl prijatelja, da prihaja, ga je povabil s sabo, ga prijel za roko oziroma ga potegnil s sabo, da sta letela. Enako, kot so to naredili otroci v Petru Panu! Prijatelj nad letenjem ni bil tako navdušen kot on, tako da ga je Robert kmalu spet odložil na tla in frčal (Robertova beseda!) naokoli sam. Ko sta se s prijateljem, ki živi v istem kraju nekaj hiš narazen, srečala nasledni dan, prijatelj o tem nočnem dogajanju ni imel pojma, Robert pa se ga je dobro spomnil.

Očarani smo poslušali, na večini obrazov je bil širok nasmeh, na nekaterih tudi nejevera. Spodbujeni z odprtostjo vzdušja so še dva ali trije sošolci povedali, da tudi oni letijo med spanjem ali da to izkušnjo poznajo iz časa, ko so bili otroci. In da bi si jo želeli ponoviti, saj je občutek svobode in radosti ob tem enkraten. Žal se tega ne da izsiliti. Da pa je občutek lahnosti in radosti med meditacijo včasih podoben občutku med letenjem.

V besedilih večne modrosti na različnih mestih zasledimo prispodobo o ptici kot o simbolu duha - univerzalnega duha in duha oziroma duše v človeku. V hindujskih tekstih je to sveti labod Hamsa, v krščanstvu bela golobica ali golob. V različnih duhovnih tradicijah je večplastna in bogata tudi simbolika angelov, bitji s človeško podobo s krili. Perzijski sufijski mojster Hafis pa duhovnemu iskalci govori in ga vabi: "Ti si v resnici zlata ptica, ki si želi plesati! ... Razpri svoja krila in poleti!"

Barbara Škoberne

objavljeno v reviji Aura, okt. 2012