Barbara Škoberne

Meditacija - Notranji mir sredi vrveža

Vsak dan naj bi si vzeli čas za to, da navežemo stik s tem, kar res smo, s svojim duhovnim jedrom. Redna meditacija pripomore k temu, da tudi sredi največjega direndaja ohranimo notranji mir, ubranost, živost in ustvarjalnost. Kar izkusimo v intimi, za zaprtimi vekami, osvetljuje Barbara Škoberne, učiteljice meditacije, zmoremo prenesti tudi v vsakdanje življenjske (pre)izkušnje.

Že več let se posvečate meditaciji in jo raziskujete. Kako jo osebno doživljate?

"Doživljam jo različno. Lahko odgovorim v prispodobi: kot nabiranje medu, kot nekaj sladkega, opojnega, medenega, dišečega, lepega, kot nektar. Doživljam jo kot nekaj, kar me globoko sprosti, osveži in predvsem me pripelje v stik s Seboj; s poljem neskončnim možnosti, ki so v meni. To je polje vedenja, jasnine uma ali čiste zavesti, izredne lepote, to je zelo prijetno stanje, čisto bivanje, globoka radost, blaženost."

Kdaj ste začeli meditirati?

"Leta 1977, ko je bilo to pri nas še razmeroma redko."

Ali bi danes še lahko živeli brez nje - si danes sploh lahko zamišljate življenja brez nje?

"Odgovorila bom z vprašanjem: ali si lahko zamišljam življenje brez kisika? Torej težko, enako brez meditacije. Ne gre le zanjo, saj je le sredstvo za izkušanje bolj pretanjenih stanj zavesti. Gre za vzpostavljanje stika s svojih duhovnim jedrom, bistvom, kar Sem. Ob tem se zgodi nek premik v zavesti, najprej v smislu dojemanja sebe, nato v doživljanju drugih oziroma sveta."

Po meditaciji?

"Ja, ta premik v dojemanju sveta ter mojem odzivanju in delovanju je posledica meditacije. Izkusimo neko notranjo bližino z drugimi ljudmi, zavemo se povezanosti z vsem stvarstvom."

Kako poteka vaša meditacija?

"Ljudje si meditacijo predstavljajo različno. Jaz jo razumem kot sistematičen, znanstven postopek, kako voditi pozornost oziroma zavest od bolj grobih do bolj pretanjenih ravni zaznave. Navadno je večji del dneva naša pozornost, zavest usmerjena navzven. Meditacija pa za razliko od tega usmerja pozornost navznoter, do vse bolj prefinjenih ravni zavedanja. V tem procesu se umirja fiziološka dejavnost snovnega telesa, hkrati se umirja tudi naša duševnost, kot najpomembnejše pa bi izpostavila, da se umiri naš razum, kar je čudovito, saj je sicer naš razum ves čas precej dejaven."

Ko meditirate, torej ne mislite?

"Vodim pozornost, skozi določen postopek. Moja meditacija nima posebnega imena, saj obstajajo meditacije, ki imajo posebna imena, na primer budistične meditacije, transcendentalna meditacija ipd. Gre z meditacijo, ki jo izvajamo in poučujemo na Duhovni univerzi. Ima svojo metodologijo, kako usmerjati pozornost in zavest navznoter. Na začetku ima to res opravka z mislijo, nato pa se transcendira še misel. Potem pridemo do vprašanja samadhija. Samadhi pomeni zatopljenost v notranjo resničnost ali ukinitev uma. Ko se šum v umu poleže. To je stanje, v katerem obstaja le zavedanje samega sebe."

Kaj je namen meditacije?

"Namen meditacije je, da izkusimo tisto, kar je onkraj še tako fine misli, da pridemo v stik s pravim notranjim jazom. Da pridemo onkraj misli. Bistven pri meditaciji je umirjen razum, umirjen ne pomeni top, kot tedaj, ko zaspimo ali smo zasanjani. Govorim o stanju, ko je razum izjemno buden in živ. Primerjala bi ga recimo s tetivo na loku, ki je povsem napeta nazaj. Tedaj tetiva miruje, ampak je v njej izredna dinamičnost. Če lokostrelec na popolnoma napeto tetivo položi puščico, dobro nameri in puščico spusti, bo puščica letela daleč in zadela cilj. V globoki meditaciji ima um v sebi veliko potenco miru ter velike dinamike budnosti in živosti. V tem stanju lahko začenja zrcaliti notranjo resničnost človeka. To je torej nekaj zelo dejavnega, čeprav je navzven fizično telo pri miru, sediš z zaprtimi očmi, in nekdo bi rekel, da dremaš, da nič takega ne počneš, ampak ravno nasprotno. V tem stanju začnejo prihajati vtisi naše notranje resničnosti, našega pravega, višjega, notranjega jaza, ki mu na Vzhodu pravijo atman, puruša ali duša - človekovo najbolj intimno duhovno jedro."

Kolikokrat na dan meditirate?

"Dan začnem z meditacijo, ki traja od pol ure do slabe ure. Načeloma naj sodobni človek ne bi sedel cele dneve v meditaciji. To odmikanje od resničnega življenja je bilo bolj značilno za preteklo dobo rib, ko je bila to oblika duhovnega razvoja, da so se ljudje umikali iz vsakdanjih dogodkov in opravil v samostane, ašrame. Ta pot je bila smiselna za tisti čas, danes pa prihajajo drugačni izzivi. Danes je izziv živeti tukaj in zdaj. Tista napeta puščica na loku ni sama sebi namen, da doživim neko obliko notranjega zlitja s svojo polno naravo in izginem v blaženosti, ampak je bistvo to doživljati tukaj in zdaj, kolikor pač gre, saj v vsakdanjem vrvežu in opravkih to res ni enostavno, ni pa tudi nemogoče."

Kako bi to ponazorili?

"Zelo blizu mi je prispodoba iz Indije - barvanje blaga. Tam na deželi še vedno barvajo blago tako, da belo platno pomočijo v raztopino barve, da se čisto prežame z njo. In potem tisto obarvano platno, čisto rumeno, ker so ga namakali v kurkumo, dajo posušiti na sonce, da povsem obledi, da je skoraj spet čisto belo, ampak majčkeno se je v tisto blago že zažrla rumena barva. In potem ponovno pomočijo tkanino v barvilo, da se spet čisto prepoji z njim in potem ga spet dajo na sonce, kjer spet obledi, ampak barva se je še malo bolj zažrla v tkanino. Ta postopek tako dolgo ponavljajo, dokler ni platno na soncu enako žareče barve, kot je barvilo. V tem vidim za današnjega duhovnega popotnika in iskalca možnost, da tisto, kar izkusi v intimi za zaprtimi vekami, denimo dvakrat na dan, zjutraj in zvečer, prenaša v vsakdanje življenje. Tudi enkrat na dan je lahko dovolj, saj ne gre za količino, ampak za kakovost.

Če prispodobo barvanja platna primerjam s seboj: vsak dan si vzamem čas, da se potopim v to stanje, zavedanje, enkrat bolj globoko, drugič manj globoko, odvisno od trenutnega počutja in življenjskih izzivov. Te učinke meditacije nato prenašam v dejavnosti čez dan. Tako da je s časom in rednim urjenjem moje življenje vedno bolj ožarjeno, oziroma da tudi v raznih oblikah svojih dejavnosti ne izgubim svojega notranjega miru, ubranosti, živosti, dinamičnosti, ustvarjalnosti idr."

Tatjana Svete

Barbara Škoberne se je šolala na Maharišijevi evropski raziskovalni univerzi in postala ena prvih učiteljic meditacije pri nas. Od ustanovitve predava in uči na Duhovni univerzi, med drugim tudi o meditaciji. V nedeljo, 22. maja, bo v City Hotelu v Ljubljani na Festivalu zavesti vodila delavnico Z meditacijo do samadhija. "Naš razum je poln podatkov, misli, čustev, je kot soba, polna razne krame. V njej je malo prostora za svobodno gibanje. Stanovalec je stisnjen v kot in se zato preveč burno odziva na vse dražljaje. Izkusili boste, kako lahko povečate prostor v sebi in najdete naravni mir. Samadhi je uravnotežen um, ki se ga da doseči tudi v dinamičnem 21. stoletju," k izkušanju meditacije vabi sobesednica.

Objavljeno v Astronovicah 11. maja 2011.