Barbara Škoberne

Lenoba, resnica in vrtiljak življenja

Najprej mora riba reči: "Nekaj ni v redu s to mojo ježo na kameli - tako vražje žejna sem!"

Hafis

Fanika je ena tistih ljudi, ki so neposredni, polni življenjske modrosti in ki kljub nelahkemu življenju optimistično gledajo na svet. Vesela sem, kadar je ona v fotokopirnici, saj običajno izmenjava nekaj besed.

Avgustovska sopara je lebdela v zraku kljub klimatiziranim napravam, drugih strank ni bilo, midve pa sva se zatopili v debato o človeških navadah in razvadah in o tem, zakaj ljudje največkrat nič ne spremenijo, tudi če prepoznajo, da jim nekaj ne ustreza več. Na primer, vemo, da bi bilo koristno, če bi se več gibali, o tem govorimo in razmišljamo, večinoma pa ne naredimo nič ali skoraj nič. Ali pa vemo, da bi bilo fino, če bi bolj zdravo jedli ali da bi se ukvarjali s čim, kar bi nas veselilo, pa se ne. Seznam je dolg.

"Lenoba!" je odločno rekla Fanika. "Jamrali bi, naredili pa ne bi nič drugače! Kar poglejte, kako živimo! Kar naprej šibamo, od enega opravka do drugega, nimamo več časa zase ali za drugega. Vse je samo še delo, opravki, roki, kje smo pa ljudje? Kot da bi bili vsi malo nori! Ali je to normalno? Kdaj si pa na primer še vzamemo čas in skupaj z domačimi gledamo album s slikami?"

Poskušam se spomniti, kdaj smo pri nas doma zadnjič skupaj gledali družinski album. Ko je bila na obisku teta iz Kanade pred več kot desetimi leti? Fanika razvija svojo misel naprej. "Z digitalnimi fotoaparati slikamo skoraj vsako malenkost, tistih slikic pa nikoli več ne pogledamo. In to komuniciranje prek elektronske pošte, en stavek tja in en nazaj, kakšno vezo ima to! Jaz hočem gledati človeka v oči, ko govorim z njim, ne da komuniciram z zaslonom! Seveda so tudi prednosti, to vemo, ampak sploh ne vedno!"

Nisem bila čisto prepričana, kako sva pristali pri albumih za slike in elektronski komunikaciji. Ali se nisva pogovarjali o lenobi in tem, kako težko jo večina premaga? Asociativno si predstavljam lenivca, kako hiti kot zajec in gre mi na smeh. Potem se malo zresnim: lenoba v kombinaciji z brezglavo naglico se seveda tiče tega, da se pustimo ujeti v rutino in stil življenja, ki nam ne ustrezata, potem pa nismo pripravljeni nič narediti, da bi bilo drugače.

Rada se pogovarjam s Faniko.

---

Kdaj ste se zadnjič peljali z vrtiljakom? Jaz sem se kot otrok. Bil je preprost vrtiljak, leseni sedeži so bili obešeni na verige, imeli so kovinsko ograjico in verižico, ki se je zataknila spredaj, da nisi padel dol. Kot vsa tehnika so se z leti tudi vrtiljaki razvijali, danes lahko v lunaparkih občudujete neštete variacije in izpeljave na isto temo, od takih za najmlajše, malo večje in do takih za največje zemljane, ki so po obliki kot fantastične železnice, iz katerih bingljaš z glavo navzdol.

Na vrtiljaku lahko uživamo ob občutku svobode in breztežnosti, ko smo za nekaj trenutkov skoraj kot ptica, v hitrosti in adrenalinskih občutkih, lahko nas je strah, ko ne čutimo več zemlje pod nogami in ko gre želodec premo sorazmerno z oddaljenostjo od tal gor in dol. Nekateri vriskajo in vpijejo od vznemirjenja, drugi stiskajo za ročaje, da imajo pobeljene členke, tretjim postane slabo. Nekateri bi še in še, drugi poskusijo enkrat, potem rečejo: tja gor me ne boste več spravili.

Človeško življenje se mi zdi pogosto podobno vrtiljaku, saj se tok dogodkov kaže v nenehnem gibanju, spremenljivosti in nepredvidljivosti. Ko na vrtiljaku kupiš vstopnico, si sicer izbereš sedež, potem pa se stroj vključi in letiš gor in dol, skupaj z utripajočimi lučkami, glasbo, vpitjem, navdušenjem, žgečkanjem ali slabostjo v želodcu, kakor za koga, malo enega malo drugega, dokler stroj ne upočasni hitrosti in se ne ustavi. Spremenljivost in nepredvidljivost sicer nista absolutni, saj je znano, po katerih tirnicah se bodo sedeži gibali. V okviru teh parametrov pa spremembe so stalnica. Kot je rekel že Heraklit: vse teče, nikoli ne stopiš dvakrat v isto reko. Podobno je znana osnovna tirnica v življenju: vsak, kdor se rodi, enkrat tudi umre. Vmes pa je nepredvidljivi vrtiljak toka dogodkov s svojimi radostmi, izzivi težavami, učenjem, presenečenji in našimi odzivi nanje.

Tisto, kar mi je pri vrtiljaku najbolj zanimivo, pa je njegovo središče, osišče, na katero so pripeti sedeži. Medtem, ko se vse giblje, center miruje. Turbulenc ni, razgled s te točke je stabilen, vsi dogodki so ves čas enako oddaljeni. Tistim, ki si želijo adrenalinskih spodbud, taka pozicija ni všeč. Marsikdo pa jo išče. So ljudje, ki imajo dovolj brezglavega vrtenja, ko se človek počuti kot nemočna lutka na vrvicah življenja, ki ga premetava enkrat sem, enkrat tja. Želi si, išče in sluti, da mora nekje v vrtiljaku življenja obstajati stabilna in mirujoča os, tako blagodejna kot požirek hladne vode pod žgočim soncem. Strinjamo se lahko s Heraklitom, a strinjamo se lahko tudi z njegovimi filozofskimi kolegi, ki so iskali in našli nespremenljivo v stvarstvu. Pokažite mi Arhimedovo točko in premaknil bom svet s tečajev, je nekdo rekel. Če berete to revijo, verjetno čutite potrebo, da najdete mirujočo os vrtiljaka svojega življenja. Ne da bi pri tem zanikali čar, ki ga prinašata gibanje in valovanje dogodkov, ampak da bi mu dodali notranjo stabilnost.

-----

Svetlo mi ostajajo v spominu počitnice izpred nekaj let, ko sem prebirala knjigo Viveka chudamani (Kronski dragulj razločevanja), velikega indijskega filozofa, modrega Šankare. 'Viveka' je sanskrtski izraz, ki pomeni 'duhovno razločevanje'. Gre za jasno razlikovanje med pravo in iluzorno naravo stvarstva in človeka. Šankara razlaga, kaj je prava resničnost, kaj je trajno v stvarstvu, zakaj tega ne vemo in kako to lahko spoznamo. Viveka ali duhovno razločevanje izhaja iz visoko razvitega, prečiščenega in umirjenega razuma, ki vključuje intuicijo, razvije pa se z dolgotrajno redno vadbo meditacije. Izraz 'chudamani' pa pomeni 'dragulj v kroni'. Pravo razločevanje je za Šankaro najdragocenejša in najbolj pomembna stvar v življenju, ker nas pripelje do prave resnice o življenju in nas samih.

Kaj je prava resnica življenja? Da se vse nenehno spreminja kot na vrtiljaku, ali da miruje, kot v osi? Eno ali drugo ali oboje skupaj? Smo ljudje leni in se upiramo spremembam, ali živimo tako hitro, da o lenobi ni govora? Ali da si v resnici prizadevamo spoznati več in več? Pravo resničnost so iskali in jo iščejo filozofi, izkustveno jo želijo spoznati mistiki, iščejo jo pravi duhovni iskalci.

Resnic je toliko, kolikor je ljudi, pravijo. Modrec se strinja in doda, da je resnica različna v različnem stanju zavesti. Za budno stanje velja ena resničnost (oziroma cela kopica, odvisno od zaznave naših čutil, predstav, informacij, interpretacije ...), ko spimo in sanjamo druga (in vemo, kako bolj ali manj fantazijska je lahko ta resničnost), v globokem snu brez sanj tretja (takrat je pravzaprav ni, saj tudi nas - 'ni'!).

Neobarvana, čista Resnica se začne razkrivati šele onkraj pojavnih oblik, občutkov in misli. Šele ko v globoki meditaciji transcendiramo (transcendirati - iti čez, preko, onkraj) najfinejše miselne impulze, izkusimo pravo resničnost. Brez ognjemetov, hrupa in drugih fenomenov lunaparka oziroma vrtiljakov v njem. Kot čisto bit, čisto vedenje, čisto ljubezen in modrost, blaženost. Sat čit ananda pravijo temu na Vzhodu.

V tem stanju pravega vedenja in spoznanja se človek zlije s svojim duhovnim jedrom, dušo. Duša je tista, ki vidi, ve in razume, je tihi modrec in vedež v nas, ki čaka, da se obrnemo k njemu. Je vrelec neskončne modrosti, inspiracije in stabilnosti v nas. V družbi z njo ni nikoli dolgčas. Ko jo enkrat odkrijemo in vzpostavljamo stik z njo, je kot bi odkrivali osišče svojega življenja. Čeprav se vrtiljak dogodkov vrti naprej, postaja zaradi stika z njo notranja stabilnost vedno večja in življenje utemeljeno v njeni resničnosti in perspektivi. Ko čutiš stabilnost v sebi, začenjaš čutiti tudi veselje in moč, da dejavno spreminjaš svoje življenje. Pravo znanje, v katerem je veliko luči duše, je pri tem potrebno in zelo dragoceno. Izkušnje stika s seboj v globoki meditaciji nedvomno tudi. Oboje, znanje in izkušnja, odstira kopreno vsakdanjosti in nas popelje do spoznanja svetega v sebi in ljudeh. Odpira oči za skrite niti ljubezni, ki vodijo in uravnovešajo naše odnose. Razkriva globoko resnico - božansko v življenju - tukaj in zdaj.

Vabljeni tudi vi.

Svoj smeh sem zavil kot darilo za rojstni dan in ga pustil ob tvoji postelji.

Hafis

Barbara Škoberne

objavljeno v reviji Aura 229 / 2008