Barbara Škoberne

Ples v dežju

Zadnji podarjeni dopustniški dnevi v začetku letošnjega septembra. Takrat, ko je za mnoge na morju najlepše. Slovenska obala. Nevihta je prišla iznenada. Še nekaj trenutkov prej sem brkljala okoli hišice, ko je zapihalo, padle so prve velike kaplje in potem se je ulilo, kot se to kdaj zgodi v poletni sopari. S skoraj jasnega neba.

Stekla sem noter, k na široko odprtim oknom. Dež je lil naravnost, tako da jih ni bilo treba zapreti. Na srečo, če bi dež neslo postrani, bi to pomenilo krpe pod okna in še je bilo vprašanje, če ne bi v sobi nastala mala poplava.

Tako sem stala pri odprtem oknu, globoko vdihovala nepričakovano svežino in gledala ven v dež, ki je zalival trato, kakijevo drevo pred oknom in sadovnjak. Takrat sem jo zagledala. Bila je v vrhu stare češnje zraven cipres. Bila je dokaj velika, na glavi je imela nekaj kronici podobnega in prav nič ni bilo videti, da bi jo dež motil.

Ptice do neke mere poznam, vsaj tiste najbolj običajne v krajih, kamor zahajam. Takšne pa tukaj še nisem videla. Najprej sem pomislila na šojo, pogosto obalno ptico. Ampak ta je bila bolj vitka, velika skoraj kot kanja, kronica na glavi pa je bila od daleč taka kot pri kakaduju. Gibka pa je bila kot - ptice te velikosti, ki bi se tako zvijala, z vratom in glavo, ter raztegovala v vse možne smeri in to dokaj hitro, v teh krajih še nisem videla! Pravzaprav sploh še nikjer, niti v kakšni dokumentarni oddaji o življenju teh zanimivih bitij, ki edina premagujejo silo gravitacije.

Poskušala sem jo 'identificirati' in izostrila pogled skozi zaveso dežnih curkov. Na daleč zelo dobro vidim. Kaj pa, če je bila vseeno šoja? In tisto na glavi ni bila kronica, ampak peresa, ki jih je postavljala pokonci, kot to delajo papagaji? Čisto možno.

Bilo je fascinantno, kako je glavo z užitkom obračala sem ter tja in peresa nastavljala dežju. Potem je začela migati še s perutmi, se s kljunom čistiti, čohati, jih razprostirati ... Uživala je tako očitno, da mi je šlo kar na smeh. Hkrati pa so se vrstila v glavi vprašanja. Ali ni pravilo, da ptice poiščejo zavetje med nevihto? Ali to naredijo samo manjši ptički? In potem, ko neha deževati, poiščejo bazene luž in se okopajo v njih? In ali velike ptice nasprotno čakajo na naliv, da se takrat, ko najbolj pada, 'potuširajo' in osvežijo?

Bolj ko je deževalo, bolj očitno je ptica uživala. Pa še to pero, pa še ono pero, in eno perut malo gor in drugo dol, pa obrat malo v levo pa še malo v desno ... Potem je elegantno skočila na drugo vejo pa na tretjo ... Končno se bo skrila pred nalivom po kakšno debelejšo vejo, sem pomislila. Nič od tega, nasprotno. Kot da je bil uvodni del s temeljitim pretegovanjem in 'tuširanjem' vsakega pereščka posebej zgolj uvertura v to, kar je sledilo: spreletavanje med vejami stare češnje sem ter tja.

Gledala sem že šoje in kanje in druge ptice, kako letajo, vzletajo in pristajajo, pa nisem videla še nikoli nič podobnega. Nič niti od daleč podobno elegantnega in gracioznega. Velika ptica je razprostrtih kril krožila skozi krošnjo, spretno manevrirala med vejami in nalivom dežnih kapelj kot artist v cirkusu, ki v zraku plava sem in tja med vrvmi, čista radost. Kot nalašč je skozi dež in oblake sijala svetloba in ožarjala cel prizor z belo zlato barvo. Ples ptice v rajskem vrtu, sem pomislila.

Deževalo je skoraj deset minut. Ko se je nevihta umirila in se je zaslišalo žuborenje potočkov vode po žlebovih in kapljanje z napuščev, je ptica spet mirno sedela v vrhovih krošnje in si urejala peresa, pa še to pero, pa še ono ... Pogledati moram okoli hiše, da vidim, ali je naliv napravil kakšno škodo, sem pomislila. Ptica pa je še kar sedela na drevesu. Nisem hotela iti 'stran' prva, naj ona najprej odleti, sem pomislila. Potem sem se ozrla naokrog po sobi in spet skozi okno ... in rajske ptice ni bilo več.

Ples v dežju, drugič

Dan je bil hladen in deževalo je. Bilo je spomladi - ali mogoče jeseni, glede tega nisem več tako prepričana - pred dobrimi desetimi leti, na Čopovi ulici v Ljubljani.

Zamišljeno sem hitela od Prešernovega trga proti Pošti in avtobusni postaji. Med množico ljudi, ki so hiteli gor in dol po ulici, je mojo pozornost pritegnila mlada, vitka ženska. Bila je oblečena v tanek svetel plašček, spomnim se, da je imela strgane svetle nogavice. Svetli lasje so ji segali do ramen. Bila je brez dežnika in čisto premočena.

In je poplesavala sredi Čopove. Roke je imela lahno razprostrte navzgor, obraz je nastavljala dežnim kapljam, ki so ji tekle po obrazu, ter očitno uživala v dežju. Ni se menila za ljudi niti se niso ljudje menili zanjo.

Mene je prizor ganil. Ne toliko zaradi reakcije ljudi, ki je 'niso videli' in jim ni bilo mar. Pritegnili sta me njena radost in nedolžnost. V tistem času sem bila v večji osebni stiski in večkrat potrta. Tukaj pa je bila ta ženska, brez tople obleke, morda tudi lačna, brez strehe nad glavo in brez prijateljev, ki se je bila sposobna veseliti tistega trenutka takega, kot je bil.

Naslednji dan sem se peljala z avtom do gozda pod Rašico, da bi preživela nekaj časa v naravi, ko sem malo za Črnuškim mostom zagledala to isto mlado žensko, kako nekam hiti vzdolž ceste. Tokrat je bila oblečena bolje, čeprav še vedno zelo preprosto, v rokah je imela večjo torbo, podobno aktovki. Začutila sem val sreče v srcu, ker sem jo spet videla. Ne vem zakaj, zazdelo se mi je, da je bila tam, da bi mi pokazala, da je z njo vse v redu - in da bo s časom z mano tudi. Kar se je tudi zgodilo.

Ples v dežju, tretjič

Nekaj let po srečanju na Čopovi mi je prijateljica pokazala članek iz popularne slovenske revije. Režiser mlajše generacije je imel v njej kolumno, v katero je pisal o svojih vtisih, doživetjih, razmišljanjih - in v tisti številki je pisal o nenavadnem doživetju, ko je nekega deževnega dne v kraju v severni Italiji videl - srečal žensko, ki ga je popolnoma očarala. Plesala je v dežju, kot da je sama na svetu. Radostna, svobodna, uživala je življenje tistega trenutka.

Zapisal je, da je ne bo pozabil. Verjamem mu.

Barbara Škoberne

objavljeno v reviji Aura 230 / 2008