Barbara Škoberne

Razkošje podarjenega časa

Zadnjič sem imela pregled pri privatnem zdravniku specialistu. Tam, kjer te naročijo ob uri in kjer se pričakuje, da prideš točno. Zamudila sem petnajst minut. Saj veste, prepoln urnik in nepričakovane stvari v zadnjem trenutku. Nekaterim se to dogaja pogosto, drugim tu pa tam, tretjim, zanimivo, zelo redko, če sploh kdaj. Sebe bi prištela nekam v sredino, čeprav bi se rada počasi preselila v tretjo skupino.

Ni problema, je rekla prijazna zdravnica. Samo zdaj imam že drugega pacienta, ali lahko pridete nazaj čez pol ure? Seveda, seveda.

Pol ure časa za gledanje v zrak! Kaj pa zdaj? Ali poznate ta občutek? Podobno, kot ko zamudiš na avtobus in veš, da deset minut ne bo naslednjega. Ali ko prideš k frizerju in je vrsta, tebi pa se ne da na vratih obrniti in se usedeš, da boš počakal. Lahko v sebi tiho bentimo nad okoliščinami in kako se nam bo sesul urnik za naprej, lahko pa 'se vdamo' - in se po dolgem času zavemo, da imamo nekaj časa 'kar tako'. Nič nujnih obveznosti naslednjih nekaj minut ali pol ure, edina obveznost je - čakati, biti. Res je, da z mobitelom v torbici ta čas lahko hitro zapolnimo, če pa smo ga mogoče pozabili doma (se vam to kdaj zgodi?), potem je lahko tako podarjeni čas tudi čisto razkošje!

Izbrala sem zadnjo možnost. Stopila sem v bližnji park in opazila, da je prišla pomlad. Ostanke luž na tleh, mlade zelene listke in sonce je tudi sijalo. Seveda sem to vedela in opazila že prej, ampak zdaj sem to zares opazila, če veste, kaj mislim. Prav počasi sem se odpravila okrog po soseski. Opazila sem ljudi, tako, na novo. Ne samo kot bitja na dveh nogah v oblekah različnih barv in krojev, ampak kot - njih same. Opazila sem tudi izložbe, ki so se mi v tistem trenutku zazdele kot kulise za snemanje kakšnega filma. Kakšen blagodejen, osvobajajoč občutek je bil to po minulih intenzivnih dneh: mir uma, ki opazuje tok življenja.

Ko pa sem prišla mimo bankomata, se je mir vzvalovil: dvigniti moraš nekaj denarja, je prišla misel. Tudi prav. Postavim se v vrsto, čakam, potem vstavim kartico, vpišem številko - in čez nekaj trenutkov se na zaslonu izpiše: Kartica neveljavna - !?! - Razum procesira, podobno kot je prej procesiral računalnik. Posveti se mi, da je že april, veljavnost bančni kartici pa je potekla z marcem. Pozabila sem zamenjati staro kartico z novo. Kot bi bil to dodaten namig za popoln prisilni odklop od opravkov in obveznosti v tistem trenutku! Neham se truditi, da bi čas zapolnila še s kakšno dejavnostjo, preprosto sem, opazujem, se zavedam. Časa je kar naenkrat dovolj, celo preveč. Poznate to: ko se nam mudi, je časa občutno premalo. Ko se ne mudi, ga je več kot dovolj. Počutim se odlično, skoraj sem že pozabila, kako osvobajajoče je to, kotički ustnic se sami od sebe krivijo navzgor.

Ko mine pol ure, sem točna. Medtem, ko zdravnica opravlja svoje delo, malo klepetava. Najprej o času - v povezavi z mojo zamudo! - in hitenju. Danes vsi tako živimo, pravi. To je že kar grozno, kako je to nekaj normalnega. Da je to povezano s kapitalizmom in da je pred kratkim slišala, da je v kapitalizmu bistvo imeti, v socializmu pa je bilo, veste kaj, vpraša. Ne vem. Biti!

Je ženska prodornega uma, ki pa je ne poznam dobro in ne vem, kako razmišlja oziroma gleda na svet. Čeprav mi je njena pripomba o 'imeti - biti' všeč. Tudi ne vem, če se z vsemi pacienti pogovarja enako sproščeno, mene potem vpraša, kaj jem. Ko povem, da ne jem mesa in raje manj kot več mlečnih izdelkov, vpraša, zakaj ne. Po najboljših močeh kratko odgovorim. Saj veste, zdravje in etika in ekologija in vpliv hrane na počutje in duhovni razvoj.

Nič ne komentira, ampak preseneti z novim vprašanjem: ste religiozni? Njena prijateljica da je članica neke verske skupnosti, kjer ne smejo jesti mesa. Če sem religiozna? Prehranskih navad ne povezujem z religioznostjo, čeprav nekateri jih. Ne, nisem religiozna v ortodoksnem pomenu besede, razumem in vem pa, da je človek več kot samo fizično, psihološko in razumsko bitje. Vem, da obstaja za zunanjo masko osebnosti v vsakem človeku nekaj plemenitega, lepega, dobrega, čemur bi lahko rekli duhovno jedro, duša, pravi notranji jaz, kar je odsev božanskega. To je v vsakem človeku, oziroma to v svojem bistvu smo, ne glede na to, ali je smo to že začeli izražati ali še ne. Enkrat bo prišel čas in to bo vzklilo prav v vsakem.

Zakaj pa človek dela takšne grozne stvari, če je narejen po božji podobi, vpraša. Uh, velika vprašanja. Bistvena vprašanja. Začnem razlagati, da razumem, da je človek bog potencialno, dejansko je bolj 'pol bog, pol človek', ki mora svojo božjo naravo šele zares prepoznati in izraziti. Kot seme, ki mora šele vzkliti, zrasti in se razcveteti v cvet. Drugače se, kar lahko vidimo vsak dan, človek obnaša kot žival ali, žalostno, slabše kot žival.

Prekine me: se strinjate z Darwinovo teorijo glede razvoja vrst? Kako bistro razmišljanje, pomislim. Pravim pa, da se z Darwinom strinjam, kar se tiče razvoja oblike, se pravi glede tega, kako so se bolj kompleksne vrste razvile iz bolj primitivnih. Da pa je ta teorija pomanjkljiva, kar se tiče razvoja zavesti znotraj oblike. Materialistična znanost smatra, da je zavest produkt možganov, in da nastaja podobno, kot ko jetra proizvajajo žolč. To ne drži. Zavest je vzrok, oblika je posledica. Sta različni, čeprav tesno povezani stvari. Na Vzhodu so to od nekdaj vedeli in ločili. Izkušnje bližine smrti in druge izventelesne izkušnje govorijo v prid temu. Prav tako izkušnje med meditacijo: ko se zavest v globoki meditaciji odtegne od zunanjega sveta in prefini, fizičnega telesa ne čutiš več in vendar se jasno zavedaš samega sebe in okolice, veš, da si.

Pregled je bil končan. Gospa doktor se smehlja, kot sem se jaz prej, ko sem prišla k njej. Tudi meni ni hudega. Priznam, da take debate v takih okoliščinah nisem pričakovala. Ne da bi imela kaj proti, ravno nasprotno. Radovednost ali aspiracija po pravem vedenju, kdo bi vedel. Človek od nekdaj išče resnico, čimbolj pravo, čimbolj trajno, in želi preveriti ali potrditi informacije skozi osebno izkušnjo. Zanimiva so naključna srečanja z ljudmi, ki jih zanima ta pot.

Zahvaliva se druga drugi in se posloviva. Zunaj je svetel dan.

Barbara Škoberne

objavljeno v reviji Aura 225 / 2008