Barbara Škoberne

Zgodba o resnici

Trije prijatelji so se odpravili prvič v življenju v Portorož. Ko so se po nekaj dneh vrnili, so o svojih doživetjih pripovedovali četrtemu prijatelju. Hoteli in casinoji, kamorkoli pogledaš, je rekel prvi. Morje in mivkastna plaža, je rekel drugi. Dovolj privlačnih žensk, se je nasmehnil tretji. - Tako je četrti prijatelj vedel, kakšen je Portorož, ali ne? Pa je res vedel? Življenje je trpljenje, je v prvi od svojih velikih štirih resnic rekel Buda. Svojo trditev je logično utemeljil z nedvoumnimi dokazi o neprijetnosti fizičnega bivanja: človeka prej ali kasneje doletijo bolezen, starost in smrt. Razodel je tudi, da so vzrok neprijetnosti želje, zaradi katerih se navezujemo na druge ljudi, na predmete, dogodke, in potem trpimo, ko jih prej ali kasneje izgubimo. Pokazal pa je tudi srednjo pot pravilne pozornosti iz tega začaranega kroga navezanosti in trpljenja do duhovne osvoboditve in razsvetljenja.

Življenje je radost, nasprotno pravijo staroindijske Vede. Kako neki lahko dve veliki duhovni tradiciji trdita nekaj tako protislovnega? Morda pa sta si trditvi v nasprotju samo navidezno?

Kaj je res in kaj ni, oziroma vprašanje resnice je človeka zanimalo od nekdaj. Malo v šali bi lahko rekli, od prvega človeka v raju, ko je Eva po muhasti ženski svobodni volji kljub prepovedi in svarilom izbrala sadež z drevesa spoznanja. Potem, ko sta z Adamom okusila sadež z njega, so se jima 'odprle oči' in uvidela sta, da sta gola, kar krščanstvo napačno interpretira kot izvirni greh. 'Videti stvari take, kot so' je v luči večne modrosti (od koder izvirajo tudi korenine vseh religij) začetek pravega vedenja in modrosti. Konec koncev tudi golota ni nič sramotnega, temveč je lahko, v prenesenem pomenu besede, praznina, iz katere se lahko rodi začetek modrega, izpolnjenega življenja.

Spoznati pravo modrost je bilo in je tudi življenjsko poslanstvo filozofov, kar beseda filozofija pomeni: 'ljubezen do modrosti'. Zanimivo pri tem je, da je Sokrat, baje najbolj moder človek v antičnih Atenah, izrekel tisti znani paradoksalni stavek: Vem, da nič ne vem. Da je prepoznanje o omejenosti informacij in znanja, ki se jih razum slepo oklepa kot svojih prepričanj, začetek modrosti, trdi tudi zenovska modrost. Znanje še daleč ni vse, pravijo v zenu, šele ko je skodelica (uma) prazna, lahko vanjo natočimo čaj (pravo vedenje, modrosti).

Zgodba o tem, 'kaj je res' in kdo 'ima prav' je predmet obravnav v sodniških palačah in vsakodnevnih pogovorih ob kavici. Spomnimo se, kdaj smo tudi sami bili pripravljeni dati roko v ogenj, da nekaj drži, potem pa čez čas spoznali, kako zelo smo se zmotili. Pogosto prepričanje, ki velja danes, je tudi, da vedenje in modrost prideta z leti. Kar pa seveda sploh ni nujno. Zoran Predin simpatično poje v svoji pesmi, da bolj, ko je star, bolj je nor in podobno bi verjetno lahko rekel marsikdo v poznih srednjih letih in čez. Zanimiva v tej povezavi pa je tarot karta puščavnika, starca, ki nosi v sebi ne samo življenjsko modrost, ki pride z izkušnjami let, ampak tudi in predvsem notranjo modrost duše, s katero potem kot z lanterno sveti v temi neznanja drugim ljudem.

Da bi se neko znanje spremenilo v razumevanje, to v vedenje in končno postalo modrost, je proces. Razlika je med tem, ali nekaj 'mislimo, ali vemo', kot je udeležence popularnega nagradnega kviza Lepo je biti milijonar pred leti treznil znani stavek voditelja.

Marsikaj smo že slišali, prebrali, videli - lahko večkrat - vendar sploh ni nujno, da o tisti stvari, dogodku ali človeku, nekaj 'vemo'. Če 'vemo', ta informacija nujno spremeni naše življenje: razširi naš razum za globlji uvid v pravo resničnost tega, kdo smo in odpre naše srce za več sočutja, razumevanja, strpnosti. Vsa 'resnica', pa naj se z njo strinjamo ali ne, ostaja samo teorija, če je ne spremlja neposredna izkušnja. Tako tudi vedenje o tem, kdo in kakšni smo kot duhovna bitja, ostaja na ravni informacije, če tega ne spremlja izkušnja neomejenega potenciala čiste biti, čiste zavesti, izvira in izvora resnice, ko se potopimo globoko vase v globoki meditaciji.

Ljudje vse življenje iščejo resnico, od neukega človeka, ki ni videl ničesar, pa hoče vedeti, kateri sadež bo bolj pravi (resničen), do znanstvenikov, ki iščejo resnico o skrivnosti atomov in vesolja. Človeku je v zibko položeno, da bo spoznaval resnico, to je njegova dharma, njegovo poslanstvo. In to ne samo resnico o zunanjem, objektivnem svetu, marveč predvsem resnico o svoji duhovni naravi, tisto, o čemer so stari indijski spisi govorili 'spoznaj tisto, po čemer boš spoznal vse'. Temu grška filozofija pravi gnoza, spoznanje.

Ko najdeš pravo resnico, se ne bojiš več smrti niti življenja. Spoznanje tega, kdo si v resnici, kot nesmrtno bitje luči, ljubezni in volje do dobrega, prinese notranje izpolnjenje in notranjo stabilnost. Najdeš notranjo pomiritev ne glede na zunanje okoliščine. Meditacija, ki da neposredno izkušnjo človekove prave narave, je kraljevska pot do tega.

Ko se stakne dvoje: pravo znanje, poglobljeno v razumevanje in modrost, ter neposredna izkušnja našega duhovnega jedra - duše, v globoki meditaciji, se začneta rojevati nova resnica in dimenzija našega življenja. Z več smisla, radosti, razumevanja. Z več potrpljenja, humorja in tudi odločnosti.

Vodi me iz neresničnosti v resničnost,
vodi me iz teme v luč,
vodi me iz smrtnosti v nesmrtnost.

Starodavna invokacija duhovnega iskalca resnice

Barbara Škoberne