Barbara Škoberne

Maraton, ne tek na kratke proge

V življenju vsakogar pride trenutke, ko je pripravljen sprejeti povabilo duše k duhovnemu zorenju. Morda ga k rasti čez noč prisilijo hude življenjske preizkušnje ali pa se ji posveti, ker, čeprav mu na videz nič ne manjka, ne najde globljega smisla v svojem življenju in delu. Duhovnim iskalcem lahko sprva primanjkuje potrpežljivosti, kajti čez noč bi se hoteli razsvetliti, lahko so nagnjeni k rešiteljstvu, prepričani so lahko, da je prav njihovo poslanstvo spremeniti svet.
Duhovna pot je nekaj naravnega. Je naravni del človeške evolucije, podobno kot otrok zdrsne v puberteto ali za zrelega odraslega človeka naravno pride čas menopavze (od hormonskih in psiholoških do fizičnih sprememb ne samo pri ženskah, ampak tudi pri moških - "druga puberteta"). Nihče ne ve, kdaj bo prišel zanj ta čas duhovnega prebujenja - lahko pa slutimo, da prihaja, tako kot slutimo, da prihaja nov letni čas.

Čeprav ni nujno, da nam karkoli objektivno manjka v življenju (lahko imamo urejene odnose, nimamo večjih materialnih ali zdravstvenih problemov ...) jo lahko naznanjajo nedoločen občutek praznine, vprašanja in iskanje globljega smisla našega življenja in življenja nasploh. Človeku se zdi, da ni prave vizije, da je vse že vnaprej znano in dolgočasno. Odnosi postanejo naporni, hrup radia in televizije, ki je za večino običajno ozadje življenja ali celo zatočišče pred občutkom osamljenosti, nam postaja odveč. Postajamo bolj občutljivi na nepravilnosti in krivice v življenju, lastne in tiste, ki se godijo drugim. Naši občutki so tudi bolj pretanjeni, zaznava bolj subtilna - lahko doživimo kakšne nenavadne izkušnje, na primer izkušnjo izstopa iz telesa, ki pa si jih ne znamo pojasniti. Lahko pa stiska, ki rodi duhovno iskanje, pride tudi nenadoma, kot bi se zrušil stolp: mi ali kdo naših bližnjih zboli za hudo boleznijo, izgubimo materialno varnost, status v dužbi, zapusti nas ljubljena oseba ... Naš odnos do sebe in sveta se nenadoma spremeni, kot veslač sredi razburkanega morja se znajdemo v praznini, kakršne še nismo poznali.

Branje literature z duhovno vsebino, razna predavanja, tečaji, joga, vegetarijanstvo, ekološka ozaveščenost so postaje na poti duhovnega prebujenja in iskanja, ki jih je prehodila velika večina duhovnih aspirantov. Prihaja do preklopa iz zakona ekonomije na zakon atrakcije, pa ne v smislu, da se nam zgodi, kar si mislimo ali želimo.Gre za to, da nas začenjajo v življenju pritegovati druge stvari, drugačni ljudje, pritegovati nas začne lastna duša in ko pridemo pod vpliv njene energije, se začenjamo spreminjati. Življenje začenja dobivati nove, drugačne, lepše obrise, začenjamo slutiti smisel tega popotovanja, ki se dogaja v globinah našega bitja, na ravni zavesti. Hkrati pa se znajdemo pred izzivi, ki jih nismo pričakovali.

Lahko se preveč osredotočimo samo na fizično telo in fizično življenje (kaj jesti, katere joga asane in druge energijske vaje izvajati, kako postaviti posteljo v stanovanju), kaj pa duh? Ker smo odkrili novo vizijo svojega življenja, se nam na začetku tudi zelo mudi k cilju. Prepričani smo lahko, da je mogoče razsvetljenje doseči takoj, v nekaj dneh ali vsaj po tem in tem tečaju. Nihamo iz navdušenosti nad novimi odkritji do odboja do vsega novega. Lahko smo nagnjeni k rešiteljstvu in mislimo, da duhovna pot pomeni naše veliko osebno poslanstvo, ter se ujamemo v past prepričanja, da bomo mi, in samo mi, spremenili svet. Lahko smo tudi zelo naporni za okolico, ko drugim vsiljujemo svoje "edine pravilne" izkušnje in prakse. Ker smo veliko prebrali ali slišali smo prepričani, da tudi veliko vemo.

Duhovno zorenje je življenjski proces, življenjska hoja ali maraton in ne tek na kratke proge. Na tej poti je izziv povezati tako fizično kot duhovno plat svojega življenja in najti najti pravo ravnovesje med njima. Do spoznanja res pridemo v trenutku, vendar je do tega trenutka dosti korakov. Na začetku duhovna pot pomeni predvsem lastno samokultivacijo, razvijanje skromnosti in pripravljenosti za sodelovanje, odpuščanje, in veliko potrpežljivosti. Pomeni tudi pridobivanje pravega znanja in razvijanje duhovnega razločevanja - viveke, ki sta osnova za globlje razumevanje.

Naše zorenje vpliva na odnose, v katerih smo, na naš odnos do dela, vrednote se nam spreminjajo. Postajamo bolj ozaveščeni, da smo del širše celote, da smo soodgovorni. Čeprav se navzven lahko nič ne spremeni, je vse drugače: čutimo več svobode, čustvene samostojnosti, navdiha, življenje nas začne presenečati, včasih tudi manj prijetno, a vse kar prihajaj je novo in vznemirljivo. Kot bi "stopili v tok". Manj te skrbi zase, življenje postane lahkotnejše in lepše. Čutiš, da te vodi neka višja inteligenca, da si del nje, se ji prepuščaš, ji zaupaš in ona skrbi zate. Hkrati nisi samo pasiven "list v vetru", ampak si, kot bi rekel zenovski modrec, "list, ki plava z vetrom."

Barbara Škoberne

Objavljeno v Astronovicah 21. septembra 2011

LETETI!

"Poglej jo, polento jim meče!" je zaklical deček na sosednji klopci. Tam je bil z babico in mlajšim bratcem in vsi trije so lizali sladoled. Lizala sem ga tudi jaz na svoji klopci. Sicer ne jem pogosto sladoleda. Malo zaradi občutljivega grla, predvsem pa, ker mi mrzlo sladka kombinacija običajno ne prija. Ampak ta dan je bilo vroče in ...

Tisto, kar sem metala vrabčevki in vrabcu, ni bila polenta ampak domač koruzni kruh živo rumene barve. V bližnjem grmu so glasno čivkali vrabčji mladički in zahtevali hrano, vrabca pa sta neustrašno skakljala okoli mojih nog. Ob tem sem se spomnila, da imam v torbi nekaj na tanko narezanih koščkov kruha. Kot nalašč za vrabčje kosilo.

Gledali smo spreletavanje vrabcev, lizali sladoled, deček pa je vzkliknil babici: "Tudi jaz bi rad letel, a ne kot ptič, kot človek!" Prvič sem slišala to besedno zvezo. Leteti kot ptica, to že, ampak leteti kot človek - slišati je bilo prav nenavadno - in imenitno!

Premagati silo gravitacije je bila od nekdaj velika človekova želja. Mitološka grška zgodba o Dedalu in njegovem sinu Ikaru, ki sta poletela iz ujetništva s pomočjo kril iz perja ptic, je poznana vsem. Žal se za Ikara, ki ni poslušal očetovega nasveta (o "srednji poti": ne leteti preblizu morja, da se krila ne bi zmočila in postala pretežka, niti preblizu sonca, da vročina ne bi stopila voska, ki je peresa držal skupaj) konča tragično. Očetu sicer obljubi, da bo previden, a prevzet nad letenjem na obljubo pozabi, se dvigne previsoko v nebo in sončni žarki stopijo vosek, tako da strmoglavi v morje. Tudi renesančni genij Leonardo da Vinci je bil očaran nad letenjem. Veliko pozornosti je namenil proučevanju leta ptičev in izdelal več načrtov za letalne stroje, med njimi za helikopter in lahko jadralno letalo.

Sedemnajsti december 1903 se je v zgodovino zapisal kot dan "prvega nadzorovanega poleta z letalom kot motorno napravo". Šlo je za pionirski poskus aviatičnih navdušencev, Američanov bratov Wright: njuno letalo je v 12 sekundah, za kolikor se je odlepilo od tal, preletelo 39 metrov. Šest let kasneje, 1909, je vzletelo letalo slovenskih letalskih konstruktorjev bratov Rusjan, ki ga je pilotiral Edvard. V prvem poskusu je preletel 60, v drugem poskusu, 29. novembra 1909, pa kar 600 metrov. Po Edvardu se danes imenuje letališče v Mariboru, čeprav so mnogi prepričani, da bi se po njem moralo imenovati osrednje slovensko letališče.

Še bi lahko naštevali letalske podvige in fascinacijo ljudi nad impozantnimi kovinskimi ptiči današnjega časa. A hkrati z vsem tem navdušenjem je pred višino od nekdaj prisoten tudi določen strah, saj lahko "kdor visoko leta, nizko pade". To žal potrjujejo tragične letalske nesreče, kot je bila balonarska v Sloveniji pred nedavnim. Za dvig v nebo, v fizičnem ali prenesenem smislu, potrebuje človek ne samo pogum, ampak tudi pravo znanje in skromnost.

Omenila pa bi rada dva pilota, ki sta zaslovela tudi kot pisatelja, in ki sta na enkraten način približala svobodo in prostranost nebesnih višav bralcem, ki so tudi duhovni iskalci, saj sta to bila tudi sama.

Prvi je Antoine de Saint - Exupery, ki je bil poklicni in vojaški letalec, ko je leta 1943 napisal in sam tudi ilustriral knjižico Mali princ. V srečanju pisatelja - pilota, ki strmoglavi v puščavi in tam sreča nenavadnega dečka, je dosti več kot zgodba za otroke. V njej se skriva - ali razkriva - pisateljeva življenjska filozofija duhovnega popotnika, ki skozi glavnega junaka odpira ljudem oči za iskanje smisla življenja in pravega prijateljstva. Besede, ki jih Malemu princu kot nasvet izreče lisica, pozna danes skoraj vsak: "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." Preproste a neverjetno globoke, kot vodnjak brez dna. To je tudi nesmrtno sporočilo te krasne knjižice.

Drugi je Richard Bach, znan po ljubezni do letenja (letel je od sedemnajstega leta naprej) in knjigah, povezanih z letenjem v metaforičnem pomenu. Kultna knjižica Jonatan Livingston Galeb je navdušila bralce v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in ni v vsem tem času izgubila svojega sporočilnega pomena. Pisatelj v njej na simboličen način govori o hrepenenju po drugačnem svetu, o slutnji duhovnih potencialov v posamezniku in o realizaciji te slutnje prek preseganja navideznosti fizičnih meja in omejitev. To je seveda in predvsem tudi zgodba o letenju. Glavni junak je namreč vednoželjni, lahkokrili, pogumni, drzni in vztrajni galeb Jonatan, ki zapusti svojo jato, da bi odkril, v čem je skrivnost letenja in čemu se je pravzaprav rodil kot ptica ... Jonatan, ki je lahko vsak izmed nas. Navdihujoča pripoved o duhovnem iskanju, poti in cilju te poti.

Od kod ta mik in čar, s katerim letenje tako navdušuje in privlači ljudi, otroke kot odrasle? Spomnimo se tudi na Petra Pana in razne druge popularne, večinoma znanstveno fantastično pravljične zgodbe in filme, v katerih glavni junaki tako ali drugače letajo po zraku, od Harryja Potterja do Avatarja, na primer. Zaradi daljne slutnje ali (pra)spomina morda, da smo bili nekoč tako lahni, svobodni, breztežni, srečni tudi sami ... in da smo v nekem svetu, ki ni tako daleč od trdnega zemeljskega sveta takšni pravzaprav še vedno, čeprav se tega največkrat in običajno ne zavedamo ...

Dobro se spomnim večera na naši šoli, ko smo se s slušatelji nasmejali do solz. Bilo je, ko je Robert razlagal, kako leti, povod pa je bilo preprosto vprašanje: ali ste, odkar smo bili zadnjič skupaj, kaj posebnega sanjali? "Sanjal ravno ne, sem pa letel," je s širokim nasmehom rekel Robert. Samo malo spodbude je bilo potrebno, da je začel opisovati svojo izkušnjo. V sanjah je včasih letel že kot otrok. Želel si je, da bi se mu večkrat ponovilo, a se ni. Spet je začel leteli, ko je začel meditirati. Bilo je čudovito! Oziroma, zares čudovito je postalo, ko se je 'naučil', kako lahko brez 'cukanja' vzleti in pristane, kako lahko usmerja let in kako lahko nadzira hitrost, za kar je potreboval nekaj časa. Pripovedoval je tudi, kako je šel včasih letet s svojim prijateljem iz otroštva. Usedel se je na električni daljnovod med hišami in ko je videl prijatelja, da prihaja, ga je povabil s sabo, ga prijel za roko oziroma ga potegnil s sabo, da sta letela. Enako, kot so to naredili otroci v Petru Panu! Prijatelj nad letenjem ni bil tako navdušen kot on, tako da ga je Robert kmalu spet odložil na tla in frčal (Robertova beseda!) naokoli sam. Ko sta se s prijateljem, ki živi v istem kraju nekaj hiš narazen, srečala nasledni dan, prijatelj o tem nočnem dogajanju ni imel pojma, Robert pa se ga je dobro spomnil.

Očarani smo poslušali, na večini obrazov je bil širok nasmeh, na nekaterih tudi nejevera. Spodbujeni z odprtostjo vzdušja so še dva ali trije sošolci povedali, da tudi oni letijo med spanjem ali da to izkušnjo poznajo iz časa, ko so bili otroci. In da bi si jo želeli ponoviti, saj je občutek svobode in radosti ob tem enkraten. Žal se tega ne da izsiliti. Da pa je občutek lahnosti in radosti med meditacijo včasih podoben občutku med letenjem.

V besedilih večne modrosti na različnih mestih zasledimo prispodobo o ptici kot o simbolu duha - univerzalnega duha in duha oziroma duše v človeku. V hindujskih tekstih je to sveti labod Hamsa, v krščanstvu bela golobica ali golob. V različnih duhovnih tradicijah je večplastna in bogata tudi simbolika angelov, bitji s človeško podobo s krili. Perzijski sufijski mojster Hafis pa duhovnemu iskalci govori in ga vabi: "Ti si v resnici zlata ptica, ki si želi plesati! ... Razpri svoja krila in poleti!"

Barbara Škoberne

objavljeno v reviji Aura, okt. 2012

Meditacija - Notranji mir sredi vrveža

Vsak dan naj bi si vzeli čas za to, da navežemo stik s tem, kar res smo, s svojim duhovnim jedrom. Redna meditacija pripomore k temu, da tudi sredi največjega direndaja ohranimo notranji mir, ubranost, živost in ustvarjalnost. Kar izkusimo v intimi, za zaprtimi vekami, osvetljuje Barbara Škoberne, učiteljice meditacije, zmoremo prenesti tudi v vsakdanje življenjske (pre)izkušnje.

Že več let se posvečate meditaciji in jo raziskujete. Kako jo osebno doživljate?

"Doživljam jo različno. Lahko odgovorim v prispodobi: kot nabiranje medu, kot nekaj sladkega, opojnega, medenega, dišečega, lepega, kot nektar. Doživljam jo kot nekaj, kar me globoko sprosti, osveži in predvsem me pripelje v stik s Seboj; s poljem neskončnim možnosti, ki so v meni. To je polje vedenja, jasnine uma ali čiste zavesti, izredne lepote, to je zelo prijetno stanje, čisto bivanje, globoka radost, blaženost."

Kdaj ste začeli meditirati?

"Leta 1977, ko je bilo to pri nas še razmeroma redko."

Ali bi danes še lahko živeli brez nje - si danes sploh lahko zamišljate življenja brez nje?

"Odgovorila bom z vprašanjem: ali si lahko zamišljam življenje brez kisika? Torej težko, enako brez meditacije. Ne gre le zanjo, saj je le sredstvo za izkušanje bolj pretanjenih stanj zavesti. Gre za vzpostavljanje stika s svojih duhovnim jedrom, bistvom, kar Sem. Ob tem se zgodi nek premik v zavesti, najprej v smislu dojemanja sebe, nato v doživljanju drugih oziroma sveta."

Po meditaciji?

"Ja, ta premik v dojemanju sveta ter mojem odzivanju in delovanju je posledica meditacije. Izkusimo neko notranjo bližino z drugimi ljudmi, zavemo se povezanosti z vsem stvarstvom."

Kako poteka vaša meditacija?

"Ljudje si meditacijo predstavljajo različno. Jaz jo razumem kot sistematičen, znanstven postopek, kako voditi pozornost oziroma zavest od bolj grobih do bolj pretanjenih ravni zaznave. Navadno je večji del dneva naša pozornost, zavest usmerjena navzven. Meditacija pa za razliko od tega usmerja pozornost navznoter, do vse bolj prefinjenih ravni zavedanja. V tem procesu se umirja fiziološka dejavnost snovnega telesa, hkrati se umirja tudi naša duševnost, kot najpomembnejše pa bi izpostavila, da se umiri naš razum, kar je čudovito, saj je sicer naš razum ves čas precej dejaven."

Ko meditirate, torej ne mislite?

"Vodim pozornost, skozi določen postopek. Moja meditacija nima posebnega imena, saj obstajajo meditacije, ki imajo posebna imena, na primer budistične meditacije, transcendentalna meditacija ipd. Gre z meditacijo, ki jo izvajamo in poučujemo na Duhovni univerzi. Ima svojo metodologijo, kako usmerjati pozornost in zavest navznoter. Na začetku ima to res opravka z mislijo, nato pa se transcendira še misel. Potem pridemo do vprašanja samadhija. Samadhi pomeni zatopljenost v notranjo resničnost ali ukinitev uma. Ko se šum v umu poleže. To je stanje, v katerem obstaja le zavedanje samega sebe."

Kaj je namen meditacije?

"Namen meditacije je, da izkusimo tisto, kar je onkraj še tako fine misli, da pridemo v stik s pravim notranjim jazom. Da pridemo onkraj misli. Bistven pri meditaciji je umirjen razum, umirjen ne pomeni top, kot tedaj, ko zaspimo ali smo zasanjani. Govorim o stanju, ko je razum izjemno buden in živ. Primerjala bi ga recimo s tetivo na loku, ki je povsem napeta nazaj. Tedaj tetiva miruje, ampak je v njej izredna dinamičnost. Če lokostrelec na popolnoma napeto tetivo položi puščico, dobro nameri in puščico spusti, bo puščica letela daleč in zadela cilj. V globoki meditaciji ima um v sebi veliko potenco miru ter velike dinamike budnosti in živosti. V tem stanju lahko začenja zrcaliti notranjo resničnost človeka. To je torej nekaj zelo dejavnega, čeprav je navzven fizično telo pri miru, sediš z zaprtimi očmi, in nekdo bi rekel, da dremaš, da nič takega ne počneš, ampak ravno nasprotno. V tem stanju začnejo prihajati vtisi naše notranje resničnosti, našega pravega, višjega, notranjega jaza, ki mu na Vzhodu pravijo atman, puruša ali duša - človekovo najbolj intimno duhovno jedro."

Kolikokrat na dan meditirate?

"Dan začnem z meditacijo, ki traja od pol ure do slabe ure. Načeloma naj sodobni človek ne bi sedel cele dneve v meditaciji. To odmikanje od resničnega življenja je bilo bolj značilno za preteklo dobo rib, ko je bila to oblika duhovnega razvoja, da so se ljudje umikali iz vsakdanjih dogodkov in opravil v samostane, ašrame. Ta pot je bila smiselna za tisti čas, danes pa prihajajo drugačni izzivi. Danes je izziv živeti tukaj in zdaj. Tista napeta puščica na loku ni sama sebi namen, da doživim neko obliko notranjega zlitja s svojo polno naravo in izginem v blaženosti, ampak je bistvo to doživljati tukaj in zdaj, kolikor pač gre, saj v vsakdanjem vrvežu in opravkih to res ni enostavno, ni pa tudi nemogoče."

Kako bi to ponazorili?

"Zelo blizu mi je prispodoba iz Indije - barvanje blaga. Tam na deželi še vedno barvajo blago tako, da belo platno pomočijo v raztopino barve, da se čisto prežame z njo. In potem tisto obarvano platno, čisto rumeno, ker so ga namakali v kurkumo, dajo posušiti na sonce, da povsem obledi, da je skoraj spet čisto belo, ampak majčkeno se je v tisto blago že zažrla rumena barva. In potem ponovno pomočijo tkanino v barvilo, da se spet čisto prepoji z njim in potem ga spet dajo na sonce, kjer spet obledi, ampak barva se je še malo bolj zažrla v tkanino. Ta postopek tako dolgo ponavljajo, dokler ni platno na soncu enako žareče barve, kot je barvilo. V tem vidim za današnjega duhovnega popotnika in iskalca možnost, da tisto, kar izkusi v intimi za zaprtimi vekami, denimo dvakrat na dan, zjutraj in zvečer, prenaša v vsakdanje življenje. Tudi enkrat na dan je lahko dovolj, saj ne gre za količino, ampak za kakovost.

Če prispodobo barvanja platna primerjam s seboj: vsak dan si vzamem čas, da se potopim v to stanje, zavedanje, enkrat bolj globoko, drugič manj globoko, odvisno od trenutnega počutja in življenjskih izzivov. Te učinke meditacije nato prenašam v dejavnosti čez dan. Tako da je s časom in rednim urjenjem moje življenje vedno bolj ožarjeno, oziroma da tudi v raznih oblikah svojih dejavnosti ne izgubim svojega notranjega miru, ubranosti, živosti, dinamičnosti, ustvarjalnosti idr."

Tatjana Svete

Barbara Škoberne se je šolala na Maharišijevi evropski raziskovalni univerzi in postala ena prvih učiteljic meditacije pri nas. Od ustanovitve predava in uči na Duhovni univerzi, med drugim tudi o meditaciji. V nedeljo, 22. maja, bo v City Hotelu v Ljubljani na Festivalu zavesti vodila delavnico Z meditacijo do samadhija. "Naš razum je poln podatkov, misli, čustev, je kot soba, polna razne krame. V njej je malo prostora za svobodno gibanje. Stanovalec je stisnjen v kot in se zato preveč burno odziva na vse dražljaje. Izkusili boste, kako lahko povečate prostor v sebi in najdete naravni mir. Samadhi je uravnotežen um, ki se ga da doseči tudi v dinamičnem 21. stoletju," k izkušanju meditacije vabi sobesednica.

Objavljeno v Astronovicah 11. maja 2011.

VSAK DAN SI PODARIMO NEKAJ DRAGOCENEGA

Potovanje v srčni mir in tišino

Ker smo kar naprej izpostavljeni množici okoljskih dražljajev in vtisov, kaj je pomembno in kakšni naj bi bili, ne slišimo več svojega notranjega glasu, ki nam govori, kdo smo, kako želimo živeti. Ni treba, da nas na pot samospoznavanja zgrda prisili huda bolezen ali nesreča, nanjo se lahko odpravimo tudi zlepa, z redno meditacijo. V njej doživljamo Sebe, atmana, individualnega duha, ki je po vzhodnjaški duhovni tradiciji enak brahmanu, univerzalnemu duhu.

Zakaj človek sploh potrebuje meditacijo v sodobnem dinamičnem svetu?

"Svet je danes zelo onesnažen, ne le v ekološkem smislu. Na našem planetu je ogromno različnega hrupa; od trenutka, ko se zbudimo, do trenutka, ko zvečer zaspimo, se množice vtisov borijo za našo pozornost: nenehno novi vtisi, poročila, radio, televizija, svetovni splet, telefoni itn. Da bi vsi pritegnili našo pozornost, skušajo preglasiti tiste, ki so bili pred njimi. Zaradi vsega tega hrupa in onesnaženosti ne slišimo več samega sebe, kaj bi hoteli, kaj nas zanima in kako si želimo živeti. Ne slišimo svojih pristnih interesov, niti nimamo posluha za interese drugih. Trenutki tišine so torej zelo redki in blagoslovljeni. Meditacija je potovanje nazaj v prostor miru in tišine v našem srcu. V vsakdanjem svetu smo tako vkalupljeni v to, kakšno naj bi bilo življenje, kaj je pomembno, da smo, kot bi bili zazidani v določene zamisli o sebi in drugih, ki se zelo težko rušijo. Navadno jih razrušijo šele razne nesreče, bolezni, izguba bližnjega. Šele ko se nekaj sesuje, se navadno v ljudeh odpre nekaj novega."

Kateri zgled bi navedli za to vašo trditev?

"Name je velik vtis naredilo pismo profesorice angleščine Ane iz Japonske, iz porušenega Sendaja. Sendai je mesto na otoku Hon Šuiju, ki je bilo najbližje potresu in potem cunamiju. Napisala je ganljivo pismo o stanju med ljudmi po teh pretresljivih dogodkih, ki se je zelo hitro razširilo po vsem svetu. V njem piše, kako je bilo prej vse neresnično. Čeprav je zdaj njihovo mesto porušeno in sesuto, pravzaprav si mesta in stanovanja ne zaslužijo več tega imena, so se ljudje v tej katastrofi na nek nov način srečali. Spijo pri prijateljih, na tleh drug poleg drugega, jedo ob svečah in si pripovedujejo zgodbe. Pravi, da je vzdušje prijateljsko in čudovito. Čez dan si pomagajo. Če komu začne v stanovanju znova teči voda, o tem z napisoma na vratih obvesti še druge, da lahko pridejo k njemu. Opustili so vse, kar je nepomembno. Nihče ne krade, ni drenjanja po vrstah, vhodna vrata puščajo odprta na stežaj, ker je tako bolj varno, če bi se tla še zatresla, saj bi jih tako raševalci lažje dosegli. Pravi, da je včasih bilo tako, da so si vsi pomagali med seboj. Tokrat pa je bilo potrebno razdejanje, da si spet pomagajo,. Pravi, da se sicer počutijo umazane, vendar imajo večje skrbi od te. Opustili so vse, kar je nepomembno, živijo s polnimi pljuči, na meji instinktov, intuicije, preživetja, ne le sebe, ampak celotne skupnosti. Ponoči je popolna tišina, ker ni avtomobilov in po dolgem času vidijo zvezde, ker prej zaradi elekrične razsvetljave sploh niso videli neba.

To je malo daljši odgovor na to, zakaj človek danes potrebuje meditacijo. Meditacija je, kot rečeno, potovanje nazaj v prostor miru in tišine v našem srcu. Pismo se mi zdi zanimivo ravno zaradi tega, ker razkriva, kako je to za ljudi dragoceno. Ponavadi se nekaj v nas, kar je sicer zaprto, odpre šele v hudih pretresih."

Ko pa za okoliščine in razmere "normalizirajo" se ljudje kljub temu doživetju vrnemo v stare tirnice in navade. Zakaj?

"Zaradi mehanizma vztrajnosti. "Normalne" razmere nas spet vkalupijo nazaj, ker se povrnejo zunanje motnje, predsodki, kakšno bi življenje moralo biti, kaj naj bi bilo pomembno ipd. A če se vsakodnevno posvečamo meditaciji, se odpiramo novemu, ne da bi za to potrebovali hud zunanji pritisk."

Med drugim predavate, kako z meditacijo doseči samadhi. Kako bi ga opisali?

"Samadhi pomeni zatopljenost v notranjo resničnost ali ukinitev uma, ko se šum v umu poleže. V tem stanju obstaja samo zavedanje Sebe. Sebe ne v smislu egoizma, ampak Sebe z veliko začetnico. Vzhodna modrost pravi: Atman je Brahman. Atman pomeni individualni duh, Brahman pa je univerzalni duh. Ko si Sam oz. v Sebi, hkrati veš, da si celota, kot val na oceanu, ki se zaveda, da je hkrati val in ocean. V tem stanju ni misli. Noben opis tega stanja vam ne more pomagati pri tem, da bi ga res razumeli ali dosegli. Besedni opisi so vedno le približni. Ko se to nekomu zgodi, je navadno osupel, kako so bile njegove predstave o samadhiju napačne.

Po vzhodnem sistemu obstaja več vrst samadhija. Ena je začasni samadhi; to so drobni trenutki notranjega zlitja. Drugi je absolutni ali trajni samadhi; do njega pride, ko se trenutki ali praški samadhija povežejo med seboj v malo debelejša zrnca, nato se zrnca povežejo v kamenčke, ti se povežejo v skale in nato v goro. Ko se dvignete nanjo, ste razsvetljeni. To človek doseže, ko je prehodil celotno pot duhovne samouresničitve. Izraz samadhi prihaja iz sanskrta in radža joge ter je zadnja stopnja duhovnega razvoja oziroma duhovne poti."

Kako na Duhovni univerzi preučujete učinke meditacije?

"Subjektivno spremljamo potek meditacije pri naših študentih in slušateljih, to je z vprašalniki, v katere vpišejo svoje izkušnje (psihološke, miselne, telesne, osebnostne idr.). Z njimi se po prakticiranju meditacije na naših srečanjih o osebnih izkušnjah tudi pogovarjamo. Vsakič, ko smo skupaj, po meditaciji dopolnjujemo razumevanje tega, kar se dogaja. Zelo pomembno je imeti tako lastno globoko izkušnjo, kdo si kot duhovno bitje, kot razumeti, kaj se dogaja s teboj med meditacijo. Gre tudi za razumevanje in poznavanje določenih duhovnih zakonov."

Kateri so ti duhovni zakoni? Ali lahko za zgled predstavite katerega od njih?

"Eden temeljnih je zakon vzroka in posledice (karma), ki je zelo (zapleten) kompleksen, čeprav gre za preprosto načelo kar seješ, to žanješ. Izhaja iz predpostavke, da je v ozadju vseh zunanjih ločenih stvari, neko notranje sinhrono polje, ki nas vse povezuje dosti bolj, kot si vsi lahko sploh zamišljamo. Izraz sinhroniciteta (sočasje) je vpeljal Carl Gustav Jung. Z njim je utemeljeval teorijo kolektivnega nezavednega in arhetipov. Sočasje pomeni, da se vsaj dva dogodka dogodita hkrati, ampak nevzročno in nelogično. Spraševal se je, ali je to naključno ali pa je bilo to sporočilo. Predpostavljal je, da obstaja polje kolektivnega nezavednega, ki ga danes kvantna mehanika imenuje enotno polje. Angleški biolog dr. Rupert Sheldrake je s kolegi znanstveniki opazoval poveznost med živalmi. Razvil je teorijo morfogenetskega polja, po katerem se prenašajo informacije med posamezniki subjekti, čeprav ti niso v fizičnem stiku. Med drugim je delal poskuse z živalmi in njihovimi lastniki. Denimo, pes je v trenutku, ko se je lastnik odločil priti domov ob neobičajni uri in z drugim prevoznim sredstvom, kot navadno, že začutil in pokazal veselje, da se ta vrača. Iz tega izhaja, da smo na nezavedni ravni med seboj vsi povezani veliko bolj, kot si zamišljamo. Vzhod to ve že od nekdaj, materialistična znanost Zahoda pa v to polje še vedno dvomi in je zadržana do tovrsnih raziskav; a če znanost nečesa ne zna izmeriti in stehtati, to še ne pomeni, da tega ni. Meditacija nam torej odpira pot v poglobljeno razumevanje sebe in duhovnih zakonov."

Tatjana Svete

Objavljeno v Astronovicah 18. maja 2011

Ko ti življenje stopi na žulj

Imaš vse sestavine, da spremeniš svoje življenje v moro - nikar jih ne zmešaj!

Hafis

V veliko družinah in odnosih nasploh obstajajo tabu teme, nekaj, o čemer 'se ne govori'. Če že, potem je to ali z zadržano hladnostjo, kot bi govorili o slabo prebavljenem kosilu prejšnjega dne ali z ogorčenostjo, češ kako je kaj takega možno v naši družini, ali pa s hudo. Uradno sicer družinski člani tega ne bojo nujno potrdili, saj se po nenapisanih družinskih vrednotah to ne spodobi. Sprenevedanje, zanikanje, potiskanje glave v pesek ...? Ali slepilo, da bi moralo biti družinsko življenje 'krasno', brez izzivov in to ves čas.

Zadnjič sem bila ravno na obisku pri teti, ko je zazvonil telefon. Ker sva se pogovorili že o vseh tekočih stvareh, sem jo spodbudila, naj se oglasi. Vem namreč, da telefonski klici znajo niso prav pogosti. Nihče več me ne pokliče, rada reče. To ni res, res pa je, da je teh klicev precej manj kot pred leti, ko je bila večina njenih prijateljic še živih.

Po prvem odzivu sodeč je klical nekdo, ki ga ni poznala. Kakšna anketa po telefonu ali pomota, sem pomislila, ko sem brkljala po kuhinji. Že čez nekaj trenutkov pa se je izkazalo, da je na drugi strani stric Jože - tetin brat, ki je ni poklical že več kot deset let in o katerem teta po možnosti ni govorila. Njegov klic po tolikih letih je bil očitno popolno presenečenje, ko je z veliko samoobvladanostjo poskušala ohranjati pod nadzorom glas in izraz na obrazu. Kolikor se je dalo mirno je govorila 'dolgo se že nisi oglasil, kako si kaj, jaz sem v redu' in podobno. Ker jo dobro poznam, sem vedela, da je zelo vznemirjena. Do strica čuti posebno naklonjenost, ki pa jo ne izraža, samo vsake toliko časa se naskrivaj razjoka in to je to. Potem se je za nekaj besed na drugi strani oglasila še stričeva žena, glas moje tete pa je v hipu zamrznil, da je hlad kar puhtel po sobi.

Priznam, da nisem veliko vedela o razlogih, zakaj je bil stric oseba, o kateri teta ni govorila. Sama sem ga nazadnje videla pred ne vem več koliko leti. Bil mi je simpatičen, in kot se je videlo takrat, tudi bolan. Kadarkoli sem prej ali kasneje kaj vprašala, je bil odgovor, da je boljše, če v to ne drezam. To se mi je zdelo smešno in tudi strahopetno - nikoli nisem čislala pod preprogo pometenih stvari - vendar sem se po premisleku odločila, da bom tetino željo spoštovala.

Vendar je imel tok dogodkov svojo logiko in tako sem po naključju od sestrične izvedela, kakšne zdravstvene težave je imel in še ima stric. Na srečo se mu stanje ne slabša, ampak ostaja enako.

Taka preprosta stvar, ki jo je moja draga teta spremenila v prepovedano temo pogovora za svoje bližnje in očitno tudi zase. Pravzaprav je bila stvar preprosta zame kot za zunanjega opazovalca. Za udeležence določenih preteklih dogodkov, ki so med njimi stkali debele energijske vezi, pa je bila očitno drama - vsaj za nekatere.

Sama razumem in opažam, da so intenzivne čustvene reakcije posledice nečesa globljega, kar ostaja 'ljubko skrito' pod običajnimi reakcijami in velikokrat celo neozaveščeno. Situacije, ki to sprožijo, so lahko različne, doživljamo pa jih enako: kot da smo potisnjeni v kot, nam stopil na kurje oko ali nas boksnil v želodec.Večinoma pridejo in grejo (kratkotrajno bolečino se da preživeti tako, da stisnemo zobe, v duhu priljubljenega reka moje prijateljice "kar ne ubija, krepi"), včasih pa se pojavijo dnevi in celo daljša obdobja, ko občutkom obupa, bolečine, jeze in razočaranja nad drugimi, svetom ali samim sabo kar ni konca. Mogoče bi nam zdravnik svetoval persen za pomiritev živcev, sami pa dobro vemo, da je vzrok za naš nemir in notranjo stisko globlji. Ko se jezimo na druge, na sorodnike, znance, otroke, starše, sodelavce, okoliščine, ... ki so "vsega krivi", kažemo z enim prstom sicer na druge, z ostalimi pa - k sebi. In tam, pri nas, se začenja in končuje lekcija za nas.

Astrologi pravijo, da sta v vsaki neprijetni situaciji in osebni stiski skrita za nas učna ura in učenje velikega učitelja Saturna. Med vsemi planeti je ta najbolj neizprosen, saj ima odličen spomin in je do konca pravičen. Tako nam izstavi račune za naša minula dejanja, ko smo mi že zdavnaj pozabili nanje. Ti 'računi' imajo najpogosteje obliko za nas neprijetnih ali bolečih okoliščin in odnosov.

Saturn modro kot odličen učitelj poskrbi, da nam življenje prinese priložnost za učenje, ko smo zreli za to. Zakaj siliti otroka z učenjem višje matematike, ko ne bi razumel ničesar? Saturnova vrlina je namreč tudi neskončna potrpežljivost in sposobnost čakanja na pravi trenutek - za pravi učinek. Tako počaka, da 'dovolj dozorimo' za njegovo učenje.

Učenje časa, pravzaprav? Matematike, biologije, jezikov? To so nedvomno koristne stvari, tisto, kar zanima Saturna, pa je učenje pravilnega delovanja in pravilnih odnosov.

Delovanju na Vzhodu pravijo karma. Brez 'dobra' in 'slaba', samo karma. Od tega, koliko je naše delovanje iskreno, pošteno, pravično, nenasilno, sočutno za druge in za okolico, pa sta odvisna potem tudi pridevnika 'dobra' in 'slaba'. Mogoče bi lahko Saturna v prispodobi še najbolj primerjali z izjemnim vrhunskim matematikom zaradi njegove sposobnosti, da si nezmotljivo zabeleži in zapomni prav vsa naša dejanja s plusi in minusi vred, in nas takrat, ko smo zreli, za njegovo učenje, sooči z enačbo, kako 'slabo' karmo uravnotežiti oziroma nevtralizirati. Kajti brez tega ne gre. Na poti k temu, kar človek v svojem bistvu kot duhovno bitje je, mora izravnati neravnovesja, ki jih je vede ali nevede povzročal v preteklosti.

Tudi moja teta se bo morala enkrat soočiti z zavračanjem in bolečino, ki jo čuti v povezavi s svojim bratom, z njegovo ženo, z boleznijo. Besede 'morati' ne maram preveč, ampak, kot pravi pesnik Minatti, "nekoga moraš imeti rad." Ljubezen pomeni, da spustimo strah, ki se ga oklepamo, da lahko srce polno zadiha. In tega, kako bolj ljubiti, nas uči Saturn, veliki učitelj in gospod karme, skozi življenje.

Lahko da slutite, kakšne lekcije ste si izbrali v življenju in zakaj se vam dogajajo stvari, ki se dogajajo. Mogoče ste se največjih zapletov tudi že lotili in jih prebrodili. Morda prebirate izbrano literaturo, hodite na jogo, celo meditirate. Hkrati pa lahko čutite, da bi si za globlje razumevanje delovanja karme želeli tudi nekoga, ki vas bo usmerjal, vam kazal poti čez brzice, vam stal ob razklepanju vezi strani.Ko smo v temi in osamljeni je vsak žarek svetlobe dragocen, vsako toplo srce, vsaka beseda modrosti. Tisti, ki najbolje ve, kaj in kako in zakaj je bližje, kot si sploh lahko predstavljamo. Skrit je v globini našega srca kot duh, atman v človeku ... Čaka, da se izraziti kot nekaj plemenitega, žlahtnega, dragocenega. Čaka, kot popek, da se razcveti v cvet.

Imaš vse sestavine, da spremeniš svoje bivanje v radost - zmešaj jih, zmešaj jih!

Hafis

Barbara Škoberne

članek je bil objavljen v reviji Aura 227 / 2008

Lenoba, resnica in vrtiljak življenja

Najprej mora riba reči: "Nekaj ni v redu s to mojo ježo na kameli - tako vražje žejna sem!"

Hafis

Fanika je ena tistih ljudi, ki so neposredni, polni življenjske modrosti in ki kljub nelahkemu življenju optimistično gledajo na svet. Vesela sem, kadar je ona v fotokopirnici, saj običajno izmenjava nekaj besed.

Avgustovska sopara je lebdela v zraku kljub klimatiziranim napravam, drugih strank ni bilo, midve pa sva se zatopili v debato o človeških navadah in razvadah in o tem, zakaj ljudje največkrat nič ne spremenijo, tudi če prepoznajo, da jim nekaj ne ustreza več. Na primer, vemo, da bi bilo koristno, če bi se več gibali, o tem govorimo in razmišljamo, večinoma pa ne naredimo nič ali skoraj nič. Ali pa vemo, da bi bilo fino, če bi bolj zdravo jedli ali da bi se ukvarjali s čim, kar bi nas veselilo, pa se ne. Seznam je dolg.

"Lenoba!" je odločno rekla Fanika. "Jamrali bi, naredili pa ne bi nič drugače! Kar poglejte, kako živimo! Kar naprej šibamo, od enega opravka do drugega, nimamo več časa zase ali za drugega. Vse je samo še delo, opravki, roki, kje smo pa ljudje? Kot da bi bili vsi malo nori! Ali je to normalno? Kdaj si pa na primer še vzamemo čas in skupaj z domačimi gledamo album s slikami?"

Poskušam se spomniti, kdaj smo pri nas doma zadnjič skupaj gledali družinski album. Ko je bila na obisku teta iz Kanade pred več kot desetimi leti? Fanika razvija svojo misel naprej. "Z digitalnimi fotoaparati slikamo skoraj vsako malenkost, tistih slikic pa nikoli več ne pogledamo. In to komuniciranje prek elektronske pošte, en stavek tja in en nazaj, kakšno vezo ima to! Jaz hočem gledati človeka v oči, ko govorim z njim, ne da komuniciram z zaslonom! Seveda so tudi prednosti, to vemo, ampak sploh ne vedno!"

Nisem bila čisto prepričana, kako sva pristali pri albumih za slike in elektronski komunikaciji. Ali se nisva pogovarjali o lenobi in tem, kako težko jo večina premaga? Asociativno si predstavljam lenivca, kako hiti kot zajec in gre mi na smeh. Potem se malo zresnim: lenoba v kombinaciji z brezglavo naglico se seveda tiče tega, da se pustimo ujeti v rutino in stil življenja, ki nam ne ustrezata, potem pa nismo pripravljeni nič narediti, da bi bilo drugače.

Rada se pogovarjam s Faniko.

---

Kdaj ste se zadnjič peljali z vrtiljakom? Jaz sem se kot otrok. Bil je preprost vrtiljak, leseni sedeži so bili obešeni na verige, imeli so kovinsko ograjico in verižico, ki se je zataknila spredaj, da nisi padel dol. Kot vsa tehnika so se z leti tudi vrtiljaki razvijali, danes lahko v lunaparkih občudujete neštete variacije in izpeljave na isto temo, od takih za najmlajše, malo večje in do takih za največje zemljane, ki so po obliki kot fantastične železnice, iz katerih bingljaš z glavo navzdol.

Na vrtiljaku lahko uživamo ob občutku svobode in breztežnosti, ko smo za nekaj trenutkov skoraj kot ptica, v hitrosti in adrenalinskih občutkih, lahko nas je strah, ko ne čutimo več zemlje pod nogami in ko gre želodec premo sorazmerno z oddaljenostjo od tal gor in dol. Nekateri vriskajo in vpijejo od vznemirjenja, drugi stiskajo za ročaje, da imajo pobeljene členke, tretjim postane slabo. Nekateri bi še in še, drugi poskusijo enkrat, potem rečejo: tja gor me ne boste več spravili.

Človeško življenje se mi zdi pogosto podobno vrtiljaku, saj se tok dogodkov kaže v nenehnem gibanju, spremenljivosti in nepredvidljivosti. Ko na vrtiljaku kupiš vstopnico, si sicer izbereš sedež, potem pa se stroj vključi in letiš gor in dol, skupaj z utripajočimi lučkami, glasbo, vpitjem, navdušenjem, žgečkanjem ali slabostjo v želodcu, kakor za koga, malo enega malo drugega, dokler stroj ne upočasni hitrosti in se ne ustavi. Spremenljivost in nepredvidljivost sicer nista absolutni, saj je znano, po katerih tirnicah se bodo sedeži gibali. V okviru teh parametrov pa spremembe so stalnica. Kot je rekel že Heraklit: vse teče, nikoli ne stopiš dvakrat v isto reko. Podobno je znana osnovna tirnica v življenju: vsak, kdor se rodi, enkrat tudi umre. Vmes pa je nepredvidljivi vrtiljak toka dogodkov s svojimi radostmi, izzivi težavami, učenjem, presenečenji in našimi odzivi nanje.

Tisto, kar mi je pri vrtiljaku najbolj zanimivo, pa je njegovo središče, osišče, na katero so pripeti sedeži. Medtem, ko se vse giblje, center miruje. Turbulenc ni, razgled s te točke je stabilen, vsi dogodki so ves čas enako oddaljeni. Tistim, ki si želijo adrenalinskih spodbud, taka pozicija ni všeč. Marsikdo pa jo išče. So ljudje, ki imajo dovolj brezglavega vrtenja, ko se človek počuti kot nemočna lutka na vrvicah življenja, ki ga premetava enkrat sem, enkrat tja. Želi si, išče in sluti, da mora nekje v vrtiljaku življenja obstajati stabilna in mirujoča os, tako blagodejna kot požirek hladne vode pod žgočim soncem. Strinjamo se lahko s Heraklitom, a strinjamo se lahko tudi z njegovimi filozofskimi kolegi, ki so iskali in našli nespremenljivo v stvarstvu. Pokažite mi Arhimedovo točko in premaknil bom svet s tečajev, je nekdo rekel. Če berete to revijo, verjetno čutite potrebo, da najdete mirujočo os vrtiljaka svojega življenja. Ne da bi pri tem zanikali čar, ki ga prinašata gibanje in valovanje dogodkov, ampak da bi mu dodali notranjo stabilnost.

-----

Svetlo mi ostajajo v spominu počitnice izpred nekaj let, ko sem prebirala knjigo Viveka chudamani (Kronski dragulj razločevanja), velikega indijskega filozofa, modrega Šankare. 'Viveka' je sanskrtski izraz, ki pomeni 'duhovno razločevanje'. Gre za jasno razlikovanje med pravo in iluzorno naravo stvarstva in človeka. Šankara razlaga, kaj je prava resničnost, kaj je trajno v stvarstvu, zakaj tega ne vemo in kako to lahko spoznamo. Viveka ali duhovno razločevanje izhaja iz visoko razvitega, prečiščenega in umirjenega razuma, ki vključuje intuicijo, razvije pa se z dolgotrajno redno vadbo meditacije. Izraz 'chudamani' pa pomeni 'dragulj v kroni'. Pravo razločevanje je za Šankaro najdragocenejša in najbolj pomembna stvar v življenju, ker nas pripelje do prave resnice o življenju in nas samih.

Kaj je prava resnica življenja? Da se vse nenehno spreminja kot na vrtiljaku, ali da miruje, kot v osi? Eno ali drugo ali oboje skupaj? Smo ljudje leni in se upiramo spremembam, ali živimo tako hitro, da o lenobi ni govora? Ali da si v resnici prizadevamo spoznati več in več? Pravo resničnost so iskali in jo iščejo filozofi, izkustveno jo želijo spoznati mistiki, iščejo jo pravi duhovni iskalci.

Resnic je toliko, kolikor je ljudi, pravijo. Modrec se strinja in doda, da je resnica različna v različnem stanju zavesti. Za budno stanje velja ena resničnost (oziroma cela kopica, odvisno od zaznave naših čutil, predstav, informacij, interpretacije ...), ko spimo in sanjamo druga (in vemo, kako bolj ali manj fantazijska je lahko ta resničnost), v globokem snu brez sanj tretja (takrat je pravzaprav ni, saj tudi nas - 'ni'!).

Neobarvana, čista Resnica se začne razkrivati šele onkraj pojavnih oblik, občutkov in misli. Šele ko v globoki meditaciji transcendiramo (transcendirati - iti čez, preko, onkraj) najfinejše miselne impulze, izkusimo pravo resničnost. Brez ognjemetov, hrupa in drugih fenomenov lunaparka oziroma vrtiljakov v njem. Kot čisto bit, čisto vedenje, čisto ljubezen in modrost, blaženost. Sat čit ananda pravijo temu na Vzhodu.

V tem stanju pravega vedenja in spoznanja se človek zlije s svojim duhovnim jedrom, dušo. Duša je tista, ki vidi, ve in razume, je tihi modrec in vedež v nas, ki čaka, da se obrnemo k njemu. Je vrelec neskončne modrosti, inspiracije in stabilnosti v nas. V družbi z njo ni nikoli dolgčas. Ko jo enkrat odkrijemo in vzpostavljamo stik z njo, je kot bi odkrivali osišče svojega življenja. Čeprav se vrtiljak dogodkov vrti naprej, postaja zaradi stika z njo notranja stabilnost vedno večja in življenje utemeljeno v njeni resničnosti in perspektivi. Ko čutiš stabilnost v sebi, začenjaš čutiti tudi veselje in moč, da dejavno spreminjaš svoje življenje. Pravo znanje, v katerem je veliko luči duše, je pri tem potrebno in zelo dragoceno. Izkušnje stika s seboj v globoki meditaciji nedvomno tudi. Oboje, znanje in izkušnja, odstira kopreno vsakdanjosti in nas popelje do spoznanja svetega v sebi in ljudeh. Odpira oči za skrite niti ljubezni, ki vodijo in uravnovešajo naše odnose. Razkriva globoko resnico - božansko v življenju - tukaj in zdaj.

Vabljeni tudi vi.

Svoj smeh sem zavil kot darilo za rojstni dan in ga pustil ob tvoji postelji.

Hafis

Barbara Škoberne

objavljeno v reviji Aura 229 / 2008

Ples v dežju

Zadnji podarjeni dopustniški dnevi v začetku letošnjega septembra. Takrat, ko je za mnoge na morju najlepše. Slovenska obala. Nevihta je prišla iznenada. Še nekaj trenutkov prej sem brkljala okoli hišice, ko je zapihalo, padle so prve velike kaplje in potem se je ulilo, kot se to kdaj zgodi v poletni sopari. S skoraj jasnega neba.

Stekla sem noter, k na široko odprtim oknom. Dež je lil naravnost, tako da jih ni bilo treba zapreti. Na srečo, če bi dež neslo postrani, bi to pomenilo krpe pod okna in še je bilo vprašanje, če ne bi v sobi nastala mala poplava.

Tako sem stala pri odprtem oknu, globoko vdihovala nepričakovano svežino in gledala ven v dež, ki je zalival trato, kakijevo drevo pred oknom in sadovnjak. Takrat sem jo zagledala. Bila je v vrhu stare češnje zraven cipres. Bila je dokaj velika, na glavi je imela nekaj kronici podobnega in prav nič ni bilo videti, da bi jo dež motil.

Ptice do neke mere poznam, vsaj tiste najbolj običajne v krajih, kamor zahajam. Takšne pa tukaj še nisem videla. Najprej sem pomislila na šojo, pogosto obalno ptico. Ampak ta je bila bolj vitka, velika skoraj kot kanja, kronica na glavi pa je bila od daleč taka kot pri kakaduju. Gibka pa je bila kot - ptice te velikosti, ki bi se tako zvijala, z vratom in glavo, ter raztegovala v vse možne smeri in to dokaj hitro, v teh krajih še nisem videla! Pravzaprav sploh še nikjer, niti v kakšni dokumentarni oddaji o življenju teh zanimivih bitij, ki edina premagujejo silo gravitacije.

Poskušala sem jo 'identificirati' in izostrila pogled skozi zaveso dežnih curkov. Na daleč zelo dobro vidim. Kaj pa, če je bila vseeno šoja? In tisto na glavi ni bila kronica, ampak peresa, ki jih je postavljala pokonci, kot to delajo papagaji? Čisto možno.

Bilo je fascinantno, kako je glavo z užitkom obračala sem ter tja in peresa nastavljala dežju. Potem je začela migati še s perutmi, se s kljunom čistiti, čohati, jih razprostirati ... Uživala je tako očitno, da mi je šlo kar na smeh. Hkrati pa so se vrstila v glavi vprašanja. Ali ni pravilo, da ptice poiščejo zavetje med nevihto? Ali to naredijo samo manjši ptički? In potem, ko neha deževati, poiščejo bazene luž in se okopajo v njih? In ali velike ptice nasprotno čakajo na naliv, da se takrat, ko najbolj pada, 'potuširajo' in osvežijo?

Bolj ko je deževalo, bolj očitno je ptica uživala. Pa še to pero, pa še ono pero, in eno perut malo gor in drugo dol, pa obrat malo v levo pa še malo v desno ... Potem je elegantno skočila na drugo vejo pa na tretjo ... Končno se bo skrila pred nalivom po kakšno debelejšo vejo, sem pomislila. Nič od tega, nasprotno. Kot da je bil uvodni del s temeljitim pretegovanjem in 'tuširanjem' vsakega pereščka posebej zgolj uvertura v to, kar je sledilo: spreletavanje med vejami stare češnje sem ter tja.

Gledala sem že šoje in kanje in druge ptice, kako letajo, vzletajo in pristajajo, pa nisem videla še nikoli nič podobnega. Nič niti od daleč podobno elegantnega in gracioznega. Velika ptica je razprostrtih kril krožila skozi krošnjo, spretno manevrirala med vejami in nalivom dežnih kapelj kot artist v cirkusu, ki v zraku plava sem in tja med vrvmi, čista radost. Kot nalašč je skozi dež in oblake sijala svetloba in ožarjala cel prizor z belo zlato barvo. Ples ptice v rajskem vrtu, sem pomislila.

Deževalo je skoraj deset minut. Ko se je nevihta umirila in se je zaslišalo žuborenje potočkov vode po žlebovih in kapljanje z napuščev, je ptica spet mirno sedela v vrhovih krošnje in si urejala peresa, pa še to pero, pa še ono ... Pogledati moram okoli hiše, da vidim, ali je naliv napravil kakšno škodo, sem pomislila. Ptica pa je še kar sedela na drevesu. Nisem hotela iti 'stran' prva, naj ona najprej odleti, sem pomislila. Potem sem se ozrla naokrog po sobi in spet skozi okno ... in rajske ptice ni bilo več.

Ples v dežju, drugič

Dan je bil hladen in deževalo je. Bilo je spomladi - ali mogoče jeseni, glede tega nisem več tako prepričana - pred dobrimi desetimi leti, na Čopovi ulici v Ljubljani.

Zamišljeno sem hitela od Prešernovega trga proti Pošti in avtobusni postaji. Med množico ljudi, ki so hiteli gor in dol po ulici, je mojo pozornost pritegnila mlada, vitka ženska. Bila je oblečena v tanek svetel plašček, spomnim se, da je imela strgane svetle nogavice. Svetli lasje so ji segali do ramen. Bila je brez dežnika in čisto premočena.

In je poplesavala sredi Čopove. Roke je imela lahno razprostrte navzgor, obraz je nastavljala dežnim kapljam, ki so ji tekle po obrazu, ter očitno uživala v dežju. Ni se menila za ljudi niti se niso ljudje menili zanjo.

Mene je prizor ganil. Ne toliko zaradi reakcije ljudi, ki je 'niso videli' in jim ni bilo mar. Pritegnili sta me njena radost in nedolžnost. V tistem času sem bila v večji osebni stiski in večkrat potrta. Tukaj pa je bila ta ženska, brez tople obleke, morda tudi lačna, brez strehe nad glavo in brez prijateljev, ki se je bila sposobna veseliti tistega trenutka takega, kot je bil.

Naslednji dan sem se peljala z avtom do gozda pod Rašico, da bi preživela nekaj časa v naravi, ko sem malo za Črnuškim mostom zagledala to isto mlado žensko, kako nekam hiti vzdolž ceste. Tokrat je bila oblečena bolje, čeprav še vedno zelo preprosto, v rokah je imela večjo torbo, podobno aktovki. Začutila sem val sreče v srcu, ker sem jo spet videla. Ne vem zakaj, zazdelo se mi je, da je bila tam, da bi mi pokazala, da je z njo vse v redu - in da bo s časom z mano tudi. Kar se je tudi zgodilo.

Ples v dežju, tretjič

Nekaj let po srečanju na Čopovi mi je prijateljica pokazala članek iz popularne slovenske revije. Režiser mlajše generacije je imel v njej kolumno, v katero je pisal o svojih vtisih, doživetjih, razmišljanjih - in v tisti številki je pisal o nenavadnem doživetju, ko je nekega deževnega dne v kraju v severni Italiji videl - srečal žensko, ki ga je popolnoma očarala. Plesala je v dežju, kot da je sama na svetu. Radostna, svobodna, uživala je življenje tistega trenutka.

Zapisal je, da je ne bo pozabil. Verjamem mu.

Barbara Škoberne

objavljeno v reviji Aura 230 / 2008

Razkošje podarjenega časa

Zadnjič sem imela pregled pri privatnem zdravniku specialistu. Tam, kjer te naročijo ob uri in kjer se pričakuje, da prideš točno. Zamudila sem petnajst minut. Saj veste, prepoln urnik in nepričakovane stvari v zadnjem trenutku. Nekaterim se to dogaja pogosto, drugim tu pa tam, tretjim, zanimivo, zelo redko, če sploh kdaj. Sebe bi prištela nekam v sredino, čeprav bi se rada počasi preselila v tretjo skupino.

Ni problema, je rekla prijazna zdravnica. Samo zdaj imam že drugega pacienta, ali lahko pridete nazaj čez pol ure? Seveda, seveda.

Pol ure časa za gledanje v zrak! Kaj pa zdaj? Ali poznate ta občutek? Podobno, kot ko zamudiš na avtobus in veš, da deset minut ne bo naslednjega. Ali ko prideš k frizerju in je vrsta, tebi pa se ne da na vratih obrniti in se usedeš, da boš počakal. Lahko v sebi tiho bentimo nad okoliščinami in kako se nam bo sesul urnik za naprej, lahko pa 'se vdamo' - in se po dolgem času zavemo, da imamo nekaj časa 'kar tako'. Nič nujnih obveznosti naslednjih nekaj minut ali pol ure, edina obveznost je - čakati, biti. Res je, da z mobitelom v torbici ta čas lahko hitro zapolnimo, če pa smo ga mogoče pozabili doma (se vam to kdaj zgodi?), potem je lahko tako podarjeni čas tudi čisto razkošje!

Izbrala sem zadnjo možnost. Stopila sem v bližnji park in opazila, da je prišla pomlad. Ostanke luž na tleh, mlade zelene listke in sonce je tudi sijalo. Seveda sem to vedela in opazila že prej, ampak zdaj sem to zares opazila, če veste, kaj mislim. Prav počasi sem se odpravila okrog po soseski. Opazila sem ljudi, tako, na novo. Ne samo kot bitja na dveh nogah v oblekah različnih barv in krojev, ampak kot - njih same. Opazila sem tudi izložbe, ki so se mi v tistem trenutku zazdele kot kulise za snemanje kakšnega filma. Kakšen blagodejen, osvobajajoč občutek je bil to po minulih intenzivnih dneh: mir uma, ki opazuje tok življenja.

Ko pa sem prišla mimo bankomata, se je mir vzvalovil: dvigniti moraš nekaj denarja, je prišla misel. Tudi prav. Postavim se v vrsto, čakam, potem vstavim kartico, vpišem številko - in čez nekaj trenutkov se na zaslonu izpiše: Kartica neveljavna - !?! - Razum procesira, podobno kot je prej procesiral računalnik. Posveti se mi, da je že april, veljavnost bančni kartici pa je potekla z marcem. Pozabila sem zamenjati staro kartico z novo. Kot bi bil to dodaten namig za popoln prisilni odklop od opravkov in obveznosti v tistem trenutku! Neham se truditi, da bi čas zapolnila še s kakšno dejavnostjo, preprosto sem, opazujem, se zavedam. Časa je kar naenkrat dovolj, celo preveč. Poznate to: ko se nam mudi, je časa občutno premalo. Ko se ne mudi, ga je več kot dovolj. Počutim se odlično, skoraj sem že pozabila, kako osvobajajoče je to, kotički ustnic se sami od sebe krivijo navzgor.

Ko mine pol ure, sem točna. Medtem, ko zdravnica opravlja svoje delo, malo klepetava. Najprej o času - v povezavi z mojo zamudo! - in hitenju. Danes vsi tako živimo, pravi. To je že kar grozno, kako je to nekaj normalnega. Da je to povezano s kapitalizmom in da je pred kratkim slišala, da je v kapitalizmu bistvo imeti, v socializmu pa je bilo, veste kaj, vpraša. Ne vem. Biti!

Je ženska prodornega uma, ki pa je ne poznam dobro in ne vem, kako razmišlja oziroma gleda na svet. Čeprav mi je njena pripomba o 'imeti - biti' všeč. Tudi ne vem, če se z vsemi pacienti pogovarja enako sproščeno, mene potem vpraša, kaj jem. Ko povem, da ne jem mesa in raje manj kot več mlečnih izdelkov, vpraša, zakaj ne. Po najboljših močeh kratko odgovorim. Saj veste, zdravje in etika in ekologija in vpliv hrane na počutje in duhovni razvoj.

Nič ne komentira, ampak preseneti z novim vprašanjem: ste religiozni? Njena prijateljica da je članica neke verske skupnosti, kjer ne smejo jesti mesa. Če sem religiozna? Prehranskih navad ne povezujem z religioznostjo, čeprav nekateri jih. Ne, nisem religiozna v ortodoksnem pomenu besede, razumem in vem pa, da je človek več kot samo fizično, psihološko in razumsko bitje. Vem, da obstaja za zunanjo masko osebnosti v vsakem človeku nekaj plemenitega, lepega, dobrega, čemur bi lahko rekli duhovno jedro, duša, pravi notranji jaz, kar je odsev božanskega. To je v vsakem človeku, oziroma to v svojem bistvu smo, ne glede na to, ali je smo to že začeli izražati ali še ne. Enkrat bo prišel čas in to bo vzklilo prav v vsakem.

Zakaj pa človek dela takšne grozne stvari, če je narejen po božji podobi, vpraša. Uh, velika vprašanja. Bistvena vprašanja. Začnem razlagati, da razumem, da je človek bog potencialno, dejansko je bolj 'pol bog, pol človek', ki mora svojo božjo naravo šele zares prepoznati in izraziti. Kot seme, ki mora šele vzkliti, zrasti in se razcveteti v cvet. Drugače se, kar lahko vidimo vsak dan, človek obnaša kot žival ali, žalostno, slabše kot žival.

Prekine me: se strinjate z Darwinovo teorijo glede razvoja vrst? Kako bistro razmišljanje, pomislim. Pravim pa, da se z Darwinom strinjam, kar se tiče razvoja oblike, se pravi glede tega, kako so se bolj kompleksne vrste razvile iz bolj primitivnih. Da pa je ta teorija pomanjkljiva, kar se tiče razvoja zavesti znotraj oblike. Materialistična znanost smatra, da je zavest produkt možganov, in da nastaja podobno, kot ko jetra proizvajajo žolč. To ne drži. Zavest je vzrok, oblika je posledica. Sta različni, čeprav tesno povezani stvari. Na Vzhodu so to od nekdaj vedeli in ločili. Izkušnje bližine smrti in druge izventelesne izkušnje govorijo v prid temu. Prav tako izkušnje med meditacijo: ko se zavest v globoki meditaciji odtegne od zunanjega sveta in prefini, fizičnega telesa ne čutiš več in vendar se jasno zavedaš samega sebe in okolice, veš, da si.

Pregled je bil končan. Gospa doktor se smehlja, kot sem se jaz prej, ko sem prišla k njej. Tudi meni ni hudega. Priznam, da take debate v takih okoliščinah nisem pričakovala. Ne da bi imela kaj proti, ravno nasprotno. Radovednost ali aspiracija po pravem vedenju, kdo bi vedel. Človek od nekdaj išče resnico, čimbolj pravo, čimbolj trajno, in želi preveriti ali potrditi informacije skozi osebno izkušnjo. Zanimiva so naključna srečanja z ljudmi, ki jih zanima ta pot.

Zahvaliva se druga drugi in se posloviva. Zunaj je svetel dan.

Barbara Škoberne

objavljeno v reviji Aura 225 / 2008

Zgodba o resnici

Trije prijatelji so se odpravili prvič v življenju v Portorož. Ko so se po nekaj dneh vrnili, so o svojih doživetjih pripovedovali četrtemu prijatelju. Hoteli in casinoji, kamorkoli pogledaš, je rekel prvi. Morje in mivkastna plaža, je rekel drugi. Dovolj privlačnih žensk, se je nasmehnil tretji. - Tako je četrti prijatelj vedel, kakšen je Portorož, ali ne? Pa je res vedel? Življenje je trpljenje, je v prvi od svojih velikih štirih resnic rekel Buda. Svojo trditev je logično utemeljil z nedvoumnimi dokazi o neprijetnosti fizičnega bivanja: človeka prej ali kasneje doletijo bolezen, starost in smrt. Razodel je tudi, da so vzrok neprijetnosti želje, zaradi katerih se navezujemo na druge ljudi, na predmete, dogodke, in potem trpimo, ko jih prej ali kasneje izgubimo. Pokazal pa je tudi srednjo pot pravilne pozornosti iz tega začaranega kroga navezanosti in trpljenja do duhovne osvoboditve in razsvetljenja.

Življenje je radost, nasprotno pravijo staroindijske Vede. Kako neki lahko dve veliki duhovni tradiciji trdita nekaj tako protislovnega? Morda pa sta si trditvi v nasprotju samo navidezno?

Kaj je res in kaj ni, oziroma vprašanje resnice je človeka zanimalo od nekdaj. Malo v šali bi lahko rekli, od prvega človeka v raju, ko je Eva po muhasti ženski svobodni volji kljub prepovedi in svarilom izbrala sadež z drevesa spoznanja. Potem, ko sta z Adamom okusila sadež z njega, so se jima 'odprle oči' in uvidela sta, da sta gola, kar krščanstvo napačno interpretira kot izvirni greh. 'Videti stvari take, kot so' je v luči večne modrosti (od koder izvirajo tudi korenine vseh religij) začetek pravega vedenja in modrosti. Konec koncev tudi golota ni nič sramotnega, temveč je lahko, v prenesenem pomenu besede, praznina, iz katere se lahko rodi začetek modrega, izpolnjenega življenja.

Spoznati pravo modrost je bilo in je tudi življenjsko poslanstvo filozofov, kar beseda filozofija pomeni: 'ljubezen do modrosti'. Zanimivo pri tem je, da je Sokrat, baje najbolj moder človek v antičnih Atenah, izrekel tisti znani paradoksalni stavek: Vem, da nič ne vem. Da je prepoznanje o omejenosti informacij in znanja, ki se jih razum slepo oklepa kot svojih prepričanj, začetek modrosti, trdi tudi zenovska modrost. Znanje še daleč ni vse, pravijo v zenu, šele ko je skodelica (uma) prazna, lahko vanjo natočimo čaj (pravo vedenje, modrosti).

Zgodba o tem, 'kaj je res' in kdo 'ima prav' je predmet obravnav v sodniških palačah in vsakodnevnih pogovorih ob kavici. Spomnimo se, kdaj smo tudi sami bili pripravljeni dati roko v ogenj, da nekaj drži, potem pa čez čas spoznali, kako zelo smo se zmotili. Pogosto prepričanje, ki velja danes, je tudi, da vedenje in modrost prideta z leti. Kar pa seveda sploh ni nujno. Zoran Predin simpatično poje v svoji pesmi, da bolj, ko je star, bolj je nor in podobno bi verjetno lahko rekel marsikdo v poznih srednjih letih in čez. Zanimiva v tej povezavi pa je tarot karta puščavnika, starca, ki nosi v sebi ne samo življenjsko modrost, ki pride z izkušnjami let, ampak tudi in predvsem notranjo modrost duše, s katero potem kot z lanterno sveti v temi neznanja drugim ljudem.

Da bi se neko znanje spremenilo v razumevanje, to v vedenje in končno postalo modrost, je proces. Razlika je med tem, ali nekaj 'mislimo, ali vemo', kot je udeležence popularnega nagradnega kviza Lepo je biti milijonar pred leti treznil znani stavek voditelja.

Marsikaj smo že slišali, prebrali, videli - lahko večkrat - vendar sploh ni nujno, da o tisti stvari, dogodku ali človeku, nekaj 'vemo'. Če 'vemo', ta informacija nujno spremeni naše življenje: razširi naš razum za globlji uvid v pravo resničnost tega, kdo smo in odpre naše srce za več sočutja, razumevanja, strpnosti. Vsa 'resnica', pa naj se z njo strinjamo ali ne, ostaja samo teorija, če je ne spremlja neposredna izkušnja. Tako tudi vedenje o tem, kdo in kakšni smo kot duhovna bitja, ostaja na ravni informacije, če tega ne spremlja izkušnja neomejenega potenciala čiste biti, čiste zavesti, izvira in izvora resnice, ko se potopimo globoko vase v globoki meditaciji.

Ljudje vse življenje iščejo resnico, od neukega človeka, ki ni videl ničesar, pa hoče vedeti, kateri sadež bo bolj pravi (resničen), do znanstvenikov, ki iščejo resnico o skrivnosti atomov in vesolja. Človeku je v zibko položeno, da bo spoznaval resnico, to je njegova dharma, njegovo poslanstvo. In to ne samo resnico o zunanjem, objektivnem svetu, marveč predvsem resnico o svoji duhovni naravi, tisto, o čemer so stari indijski spisi govorili 'spoznaj tisto, po čemer boš spoznal vse'. Temu grška filozofija pravi gnoza, spoznanje.

Ko najdeš pravo resnico, se ne bojiš več smrti niti življenja. Spoznanje tega, kdo si v resnici, kot nesmrtno bitje luči, ljubezni in volje do dobrega, prinese notranje izpolnjenje in notranjo stabilnost. Najdeš notranjo pomiritev ne glede na zunanje okoliščine. Meditacija, ki da neposredno izkušnjo človekove prave narave, je kraljevska pot do tega.

Ko se stakne dvoje: pravo znanje, poglobljeno v razumevanje in modrost, ter neposredna izkušnja našega duhovnega jedra - duše, v globoki meditaciji, se začneta rojevati nova resnica in dimenzija našega življenja. Z več smisla, radosti, razumevanja. Z več potrpljenja, humorja in tudi odločnosti.

Vodi me iz neresničnosti v resničnost,
vodi me iz teme v luč,
vodi me iz smrtnosti v nesmrtnost.

Starodavna invokacija duhovnega iskalca resnice

Barbara Škoberne