DUHOVNA PREOBRAZBA

Vrline se ne pojavijo same od sebe, kot dež ali sneg, pravi rek večne modrosti. Tisto, kar je potrebno, da se vrline, oziroma kvalitete srca in razuma, razvijejo, sta prizadevnost in trud. V duhu slovenskega pregovora, ki pravi, da se brez muje še čevelj ne obuje. Takšen zorni kot pri marsikaterem duhovnem iskalcu ni nujno preveč priljubljen, saj dostikrat prevladuje mnenje, da je duhovna rast nekaj spontanega in enostavnega. Začutiš željo v sebi, ji slediš in to je to: spremeniš prehrano, da je brezmesna, organska in biološko pridelana, začneš se ukvarjati z jogo ali tai čijem in pritege te meditacija. Po tekočem traku hodiš na razne tečaje in delavnice osebnostne rasti, knjige z duhovno literaturo prebiraš v takem številu, da se čudiš sam sebi.

Vsak, kdor se je odpravil po poti duhovne preobrazbe pa dobro ve, da to ni cela slika. Začetki so največkrat res entuziastični, čez čas pa ugotovimo, da določene dni in tudi daljša obdobja začetna gorečnost ponikne in nas začnejo stare življenjske navade spet vleči vase.

Duhovno pot pogosto primerjamo s potjo na goro. Dokler smo v dolini in zremo v gorovje v daljavi, na katerega bi se radi povzpeli, se nam razdalje in strmine zdijo dosti manjše, kot so dejansko. Ko krenemo na pot in hodimo po dolini, smo najprej v polnem zagonu. Ko pa se začne pot vzpenjati, marsikdo ugotovi, da se mu ne ljubi, da je nahrbtnik pretežak ali da je ravno takrat na televiziji dober film. Bolj izkušen popotnik, ki tudi bolj razume, zakaj se sploh odpravlja na goro in ki ni naravnan samo na cilj, ampak na vsak korak posebej (v duhu misli legendarnega Nejca Zaplotnika, da »pot je cilj«), pa ve in razume, da sta samodisciplina in samokultivacija na poti duhovne samouresničitve bistvena.

Samodisciplino bi lahko primerjali s puljenjem plevela in drugih invazivnih rastlin na vrtu, samokultivacijo pa s sajenjem takšnih semen in rastlin, ki bodo obrodile najlepše cvetove in plodove. Iskren duhovni popotnik začne tako prepoznavati, da ga pri rasti omejujejo lastne neprečiščene čustvene vsebine in slepila, prepoznavati začne neustreznost določenih miselnih vzorcev in predstav. Zavestno začne omejevati in izkoreninjati tiste značajske in osebnostne lastnosti, ki jih želi prerasti, in se poglabljati v pravo znanje, gojiti čistost, zadovoljstvo, aspiracijo in predanost višjemu v sebi.

Tako sčasoma spoznava, da je prehodil že kar lep del poti, ki vodi na goro. Ugotavlja tudi, da pri tem uživa, saj je pridobil kondicijo in izkušnje, zaradi katerih je njegov korak vedno bolj stabilen in zanesljiv. Tudi razgled poplača vsako kapljo znoja in boleče mišice.

Za pravega duhovnega popotnika sta samokultivacija in samodisciplina zaveznika, ki ju ne doživlja kot omejitev, ampak mu omogočata, osvobaja skrite moči v sebi.