Utrinki z Duhovne univerze 10

Neka indijanska zgodba pripoveduje o mladem možu, ki mu je umrla ljubljena žena.

Ker je tako zelo in vztrajno hrepenel po njej, mu je usoda oziroma dobra karma čez čas omogočila, da jo je vendarle našel v 'onstranskem' svetu, ter jo lahko celo popeljal nazaj domov. Vendar pod enim strogim pogojem: svoje pogrešane ljube se je smel dotakniti šele v zavetju doma. Pot domov je bila dolga in utrudljiva, mlada žena si je zaželela počitka, večerilo se je, legla je v pomladne trave ob poti in zaspala. Njen ljubi pa ni mogel spati, sedel je ob njej in jo gledal ... Kako srečen je bil, da sta znova skupaj! Kako hvaležen, da se je iz dežele onstranstva smela vrniti k njemu, v ta svet! Kaj vse je še pred njima! In kako lepa je! Tako dolgo je hrepenel po njej ... Skorajda neresnično je, da je tu, ob njem ... Kaj pa, če se je samo malo dotakne? Oh, ne, ne sme ... Samo čisto malo, nežen dotik njenih lic, tako dolgo je bil obupan in nesrečen brez nje, komu bi to lahko škodilo, samo majhen dotik, saj jo tako zelo ljubi ... In se je dotaknil ljubega obraza. Tisti trenutek se je žena zdramila in zajokala: "Ljubiš me, vendar premalo, da bi lahko počakal ... Najina priložnost je sedaj izgubljena." Pred njegovimi očmi se je pričenjala spreminjati v prosojno senco in ostal je čisto sam ... Samo čuk se je oglašal v dišeči pomladni noči ...