V jedru samostojnosti je duša. Bolj ko poznaš pravega Sebe - kdo si, kakšen si, kaj te v globinah tvojega srca navdihuje, motivira, kam naj usmeriš svoj svojo življenjsko pot, bolj si samostojen: v razmišljanju, izbiranju med alternativami, odločanju, delovanju - in sprejemanju odgovornosti za posledice svojih dejanj.

Srečanje z dušo
To, da se zavedamo, nam je samo po sebi umevno. Večina ljudi se redko kdaj vpraša, kako to, da se zavedam? Od kod pride zavest? Mi sicer vemo, da je izvor zavesti duša, a to bolj ali manj ostaja koncept v našem umu. Če bi zares lahko uzrli dušo v vsej njeni veličastnosti, bi osebnost, v katero je zapredena naša zavest in s katero se vsakodnevno identificiramo, padla na kolena. Ko govorimo o duši z zornega kota osebnosti, pravimo moja duša, ali vsak človek ima dušo. Toda, resnica je nekoliko drugačna, v resnici ima duša nas. Mi smo njena kreacija, skozi katero se želi izraziti. Osebnosti, ki nam je ta hip tako pomembna, nekoč več ne bo, duša pa še vedno bo. Ko osebnosti ne bo več in se bomo spet zlili z dušo, bomo na to življenje gledali kot na oddaljene sanje. Kdo je potemtakem bolj resničen?

Iz »Igre samospoznavanja« v prvem letniku
Dotik tišine in čuječnost sta začetek odgovora na vprašanje, kako spoznati samega sebe. Ko se umiri brbotanje zaznav, občutkov in misli v globinski sprostitvi, ni nič več enako kot prej. Občutenje spokojnosti in bližine s samim seboj, pa tudi s sošolci, je nekaj novega, lepega. Vse to in odstiranje iluzije uma z lučjo novih spoznanj navdušuje iz srečanja v srečanje.

Nekaj utrinkov iz 1. letnika duhovne univerze

❤ HVALA! Odkar hodim na DU, se počutim veliko srečnejšo. HVALA ti za pot, katero mi kažeš in odgovore, katere najdem v sebi s tvojo pomočjo. (pisemce učitelji DU)