• banner duhovna univerza 2016 net

Poletni spomin (18.7.2018)

Sončni zarkiPoletje je čas za zgodbe in za pravljice ob tabornem ognju. Ta danes zapisana je resnična, življenje jo je postreglo in položilo v naročje, tako da ta trenutek ni potrebno drugače napenjati domišljije. Le pustiš spominu, da drsi navzgor kot mehurček v vodi in se ponovno spominjaš načina, kako se je takrat lastna subjektivnost zlila z objektivnostjo. Počasi spomin zamenja svoj časovni status in iz preteklega trenutka zaživi v času zdaj. Razlije se na površju, ko pride njegov čas. V trenutkih, ko pozabiš nase v domenah obveznosti in si daš čas, da postaneš pristno bitje. Medtem, ko se lastna pomembnost oddihuje, drsiš v življenje drugih življenj, kot ga dihajo druga bitja. Za hipec ali dva zamenjaš obliko. Najprej slišiš ptice in čričke, potem postaneš slišano. Ubrano sozvočje, kot bi k njemu soprispeval tudi sam. Veter poleg obetov daljnih krajev prinese še hrapavo kričave glasove ljudi. Čutijo se kot motnja govorjenih besed sredi Beethovnove sonate. Nestrinjanje ni le moje, skobec jasno in odločno izrazi nelagodje nad motenjem ubranega napeva narave.

Vse poti vodijo do Sebe – (21.6.2018)

Rečni breg

Foto: Nataša Zorc

POSEBEJ ŠE POČITNIŠKE

 

Aktivno polovico leta puščamo za seboj, verjetno smo jo posvetili delu. Pomanjkanje časa zase nas je »utrdilo« v napačni smeri in ... ali je pretiravanje, če rečemo, da se v tem trenutku počutimo kot pasivno in trpno leseno deblo, otrdelo od vseh impulzov in pritiskov življenja?

Poravnava z bistvom (18.5.2018)

ptica modraOd vseh tragik ali neumnosti, ki jih uvidi svet, je ena največjih, pustiti priliki, da gre mimo. Ne priliki vsakršne narave, ampak tisti, ki nas poravnava z našim lastnim notranjim bistvom. Ob tem ne želimo negirati dejstev, da je tragično videti tudi nesreče, ki se nam zgodijo in na katere je videti, da kdaj nimamo vpliva. Glede njih nimamo izbire. Imamo pa izbiro ali bomo izkoristili svoje življenje ali ne. In če ga ne: kako zares škoda! Koliko življenjskih okoliščin se je moralo stkati in sestaviti, da smo sedaj tukaj, kjer smo, takšni kot smo, ravno ustrezajoči, da se razvijamo po svoji poti naprej. Mi pa doživljamo, da bi bili radi kje drugje ali še bolj hudo, kdo drug. Opisano s Pavčkovimi rimami, smo vendar zvezde, vsaka na svoji poti. V naravi zvezd je, da se rade zatapljajo v sijaj drugih zvezd. Pa pri tem ne zanemarjajo svoje poti ali svojega sijaja - češ da je vreden manj ali več kot drug - kako je zvezde sploh mogoče vrednotiti?

Življenje je ponavljanje istega? (17.4.2018)

pomladni cvetVsako jutro nas prebudi sonce, najprej prebudi samo sebe, potem pa še nas. Uzremo ga na vzhodnem obzorju in prepoznamo, da je isto kot včeraj. Morda se je danes odelo v oblačila nekoliko drugih odtenkov, sicer pa je isto.

Prebujeni od sončnih žarkov odtavamo v kopalnico, da se uredimo po civilizacijskih normah. Pogledamo v ogledalo in se prepoznamo. Morda popravimo frizuro, punce še kaj dorišemo, da smo znova bolj podobne sebi. Se kot sonce odenemo v svoje odtenke in odhitimo življenjskim dogodkom naproti.

Rojevanje novega (14.3.2018)

Zvončki v sneguNarava je zelo dober učitelj, odkrije nam vse tisto, česar v sebi še ne zmoremo videti, čeprav je v nas že prisotno. Ker je hkrati končna in neskončna, na primer, ko zremo v galeba ali ob zlitju z zvezdami posutim nočnim nebom, nas vodi ven iz našega že videnega in že doživetega polja spoznav. V njej lahko dobimo namige za vsakdanje samopreseganje, saj lahko v njej uvidimo princip zrcaljenja na podoben način, kot se odvija v medsebojnih odnosih. Tako v naravi ali v soljudeh nas včasih zmoti določena lastnost, ki je lahko dejavni del nas samih, ali nasprotno, nekaj nam je všeč, ker je lastnost v tistem trenutku podobna nam.

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku