• banner duhovna univerza 2016 net

Pot (13.11.2017)

jesenska potSkozi življenje vodi veliko poti, pravzaprav natanko toliko, kolikor je vseh bitij.

Po eni se sprehaja soseda, njena pot vodi od štedilnika do vrta ter zvečer pred TV. Všeč ji je tako. Hodi drsajoče, navajena vsake izbokline in stopnice. Korak pospeši, ko se presneto mleko smelo razbohoti po štedilniku in dregne v njen spokoj.

Po drugi se sprehaja mačka, z dvignjenim repom lahkotno in prisotno drobi po svoji mačji poti. V trenutkih, ko se nekaj nenavadnega dotakne njenih brčic, prihuli svoja dvignjena ušesa v horizontalo, da postane očem manj vidna. Kod hodi, ko jo izgubi pogled, ve le sama – ne polaga namreč računov drugim o tem, kdo je, kaj je, katera je njena pot.

Jesen ima svojo ostrino (16.10.2017)

Sonce v gozduPoletna panorama se nedvomno preliva v jesensko, počasi in nepovratno. Iz zelenega se listje kameleonsko levi v rjavo. Včasih se kateri od listov odtrga ter odpade. In panorama daje videz, kot bi razpadala. Življenje nezadržno kaže, da se spreminja. Čar poletne radoživosti je le še v slikah v nas, skozi reže izpadlega listja čutimo, da prodira negotovost porajajoče se jesenske golote. Življenje nam kaže, kakor da ga načenja zob časa. Zato včasih rečemo, da smo jeseni pogosteje depresivni. Zakaj?

Prisotnost (7.9.2017)

Smiling HeartV naše kraje počasi drsi jesen. Sonce žari v zreli zlato oranžni svetlobi. Življenje vse naokoli postaja medeno zlato in zrelo kot hruške v tem času. Zrelost in dozorelost tega časa nas obrača vase, kliče nas k sebi.

Če bi vas kdo vprašal, naj mu v enem stavku odgovorite, kaj je bistvo življenja, kakšen bi bil vaš odgovor? Sreča? Ljubezen? Najti sebe v mnoštvu drugih? Ugotoviti, da je vse Eno? Vsak od odgovorov tako lep, pa vendar, če nismo tudi izkustveno prisotni in živi, tako plehko oguljen, da kar zaboli. Plemenite vrednote, in kako navajeno jih je slišati, kot bi govoričili o vsakdanjem kruhu. Morda se v povedanem res skriva resnica: da je namreč tisto, kar iščemo, nam ves čas pred nosom, le da smo tega tako vajeni, da ne zmoremo več videti vrednosti ali lepote iskanega.

Sijanje (14.8.2017)

Sonce in ptica

Sonce je v zenitu, kot operni pevec v višku svoje arije globoko izdihuje svojo zlato sapo. Sije najmočneje v letu.

In hkrati smo v obdobju znamenju Leva. Ezoterična astrologija opisuje, da je to čas, ko imamo notranjo spodbudo, skozi svoje notranje in zunanje bistvo zasijati kot sonce.

Sonce na svoji poti žarenja sije na vse povsem enako. Ni videti, da bi katera bitja ali stvari obsijalo bolj, katera manj. Ne ravna pogojeno, kot smo vajeni mi, človeški rod. Ni videti na primer, da bi mu bile ljubše bengalske dolgodlake mačje lepotice z očmi nebesne barve od egipčanskih golodlakih za mačjo sorto manj pričakovanih. Tako lahkotne sodbe na podlagi mačje dlake še niso največji problem človeštva.

Sinhronija trenutka (20.7.2017)

Sinhronija trenutkaPrelepo, zares vroče poletje. Obilica sonca, ki razvaja, da včasih kar vzdihnemo od vse svetlobe. Greje in pregreje nas, da smo kot žužki, ki otrpnejo na cvetlicah od poletne zamaknjenosti in omame sonca.

In tukaj so ali so vsaj zelo blizu trenutki oddiha, po katerih smo hrepeneli čez leto. Da bi imeli čas. Da bi končno znova zaživeli v svojem resničnem ritmu, ko ni potrebno pospeševati koraka, zato da bi vse postorili. Ko ni potrebno zadrževati diha zaradi teže neopravljenih in nujnih stvari, ker teh preprosto ni – pa saj tudi sicer to ni potrebno.

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku