• banner duhovna univerza 2016 net

Prihodnost po lastnem merilu (28.10.2019)

Bohinjsko jezeroMeglice nedvomno jesenskega izvora se potikajo po nižje ležečih vboklinah površja in jih zapolnjujejo s svojo mlečno lebdečo oborino. Jutro, nič več tako urno, omahujoče prižiga jutranji svit. Najprej je ta videti kot brleča migotava laterna, ki si vzame svoj čas, da se razširi in razprostre, naznanjajoč rojstvo jesenskega sonca. Ko zasije, skoraj na mah prežene meglice vse do naslednjega dne, bo že še prišel čas tudi zanje. Glede na mero sonca je sedaj dober mesec od ekvinokcija in dva do najdaljše noči. Tretjina poti na poti v temen del leta je za nami, česar niti ni zaznati, saj je sonce čez dan tako radodarno. Objeti smo s pravo poletno toploto in svetlobo, kot smo je redko deležni tako globoko v jesenskem času.

Narava živi po svojih zakonitostih, te jo oblikujejo v navidezno predvidljivo vedenje, če lahko temu tako rečemo. Z opazovanjem se nam zdi, da lahko napovemo njeno gibajočo se pojavnost, kar nam daje občutek gotovosti, po drugi strani pa krivične naveličanosti že videnega.

Stare resnice v novih oblekah (3.10.2019)

Sončni zahodStare resnice, ki jih danes odkrivamo v novih preoblekah, so še vedno stare resnice. Tudi bistvo je še vedno eno in po njem lahko spoznavamo vse stvari. Tu se ni nič spremenilo. Kar se spreminja, je zmožnost človeka, da to bistvo prepoznava v njegovih mnogoterih oblikah in da ga izrazi ter tako spravi iz območja mističnega v vsakodnevno življenje.

Vse je luč (16.9.2019)

Sončni zahod na obaliPrehajanje poletja v jesen je najbolj prepoznavno po 'ugašanju svetlobe', ko sonce izgublja svojo moč in postaja dan vse krajši, noči pa vse daljše. Svetlobe je zunaj postopoma vedno manj, vendar pa jo v svetovih onkraj oblik lahko še vedno najdemo veliko in čim globlje v duhovni svet se zatapljamo, tem bolj se luč veča.

Svetloba je nujna za obstoj življenja. Hkrati pa je svetloba ena najprej opaznih in zaznavnih kvalitet sveta duš. Če meditiramo in poravnamo svoja telesa (kot lečo) na skriti izvor svetlobe v nas samih – na dušo, se nam odpre bleščeča realnost, ki v nas prinaša globoka spoznanja.

Prisotnost močne svetlobe v 'notranjem' svetu so opisovali tisti, ki so doživeli obsmrtno ali pa zunajtelesno izkušnjo. Zato misel, da smo stkani iz svetlobe, ni le simbolizem, temveč realnost, le da se v najgostejši materiji, iz katere je naše telo, ta svetloba izgubi in skrije. V materiji fizičnih teles je svetloba skrita in latentna in skozi razvoj zavesti se prebuja in aktivira.

Iskanje (26.8.2019)

Heavenly harbourNekoč je živel človek, ki je bil prav posebno bitje. V sebi je namreč nosil obilo darov, in vsa so bila kot posebna, dragocena semena. Nedvomno so obetala, da se bodo, ko bo nastopil njihov čas, ob pravilni negi in podpori razvila v cvetove, kot jih še ni bilo na tem svetu. S posebnimi listi, nazobčanimi ter okroglimi hkrati, in cvetličnimi čašicami, oblikovno podobnim rožnatim potonikam in močvirskim tulipanom, s svežino pomladnega vonja narcis, damaščanskih vrtnic, pa ozadjem dalmatinske sivke. Človek površne sodbe bi rekel: prava zmešnjava, nič novega, vse že videno; senzitivni kuhar, da je kot ravno pravšnji ratatuj; opazovalec, pomirjen sam s seboj pa, da je to nekaj, kar se ga dotakne in nagovori v srcu.

Ali oblaki vedo, kam potujejo (8.7.2019)

OblakiMnogo-noga hobotnica razprostira svoje bele okončine na modrem ozadju. Giblje se ležerno in spretno, hop, in že steguje svoj ud do prve v številni kopici belih ovčk, zafrkljivo poskakujočih na prostrani modrini. Tečejo, da bi dosegle Pegasa, hitečega proti brezdanjim planjavam modre neskončnosti.

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku