• banner duhovna univerza 2016 net

Pomlad in iskanje prave ljubezni (8.4.2019)

ogledaloZaplate snega so že davno izginile; izginila je tudi bledikava sivina površja, kot sence na njem, zaradi dolgotrajnejše odsotnosti svetlobe in toplote. Ker je pomladno sonce pravi recept za vse, poživi vsa bitja in vse tisto, kar izgleda neživa narava, izkaže svoje nasprotje in kar oživi. Prej pusta tla gozdov sedaj zelenijo; zanimivo, da gozdovi pomladi ozelenijo najprej na površju, z vzorčasto preprogo teloha, čemaža, podleska, pljučnika, in nato šele razvijejo neštete smaragdno sijoče lističe, ki oblikujejo drevesne krošnje. Takrat se zelenilo gozda preseli iz tal v zrak.

Morje v nas (11.3.2019)

starry night over the rhoneDnevi, včasih drseči skoraj nezaznavno, včasih vihravo hitro, prinašajo s sabo drugačnost. Čeprav se ta pravzaprav ves čas dogaja, smo jo sedaj zares opazili. Popki na marelicah so že zelo nabrekli, prvi dež, in se bodo razprli. Čmrlji že sanjajo o njih. Pomlad, ki prihaja, obarva zemljo in nebo po svoje. Slednje je videti nekoliko bolj živahno in gibajoče se, kot pritiče pač pomladi. Dinamično vijolično globoko modro valovanje, kot bi bil na nebu ocean in zvezde na njegovem platnu kot ribe v morju, svetleče odsevajoče ob siju polne lune. Le da je ta ocean kot že rečeno, na nebu.

Okrog sveta do svojega srca (4.2.2018)

ZimaNarava potuje s tokom naprej, ne da bi se posebej spraševala, kako in zakaj to počne ali kam vendar jo vodi pot. Oblaki potujejo po nebu, pri tem spreminjajo obliko, včasih so videti hudomušni, včasih preteči. Če si vzamemo čas, lahko v njih poiščemo obraze, leteče veverice ali pa sledi usode, zapisane kot v usedlini kave.

Človek je najbolj razvito bitje narave. Ni ga čez njega. Smelo obrača stvari v naravi, zajezi reko, kjer je hip prej tekla vsa prešerno deroča in kipeča, jo usmeri v nov rokav tja, kjer je tudi zanjo nova pot, da se vsa začudena ozira nazaj, obotavljajoče, a je res to prava smer? Seka gozdove in seje polja, kjer jih prej ni bilo, pa tudi obratno, polja prerašča z gozdovi. Raziskuje. Vsak, ki raziskuje, ne odkrije nujno Amerike. V svoji ihti hiti pokazati nekaj, česar ni še nihče, išče načine, da bi izstopal od drugih. Išče nove poti izpostavljanja, nove podobe, v nekem trenutku pa pozabi, kdo v resnici je.

Deve (21.1.2019)

Angel oznanjevalec mVile, škratje, pani, palčki, rusalke, rojenice, sojenice, angeli, arhangeli, muze, varuhi, oznanjevalci, sli ... bitja iz pravljic in mitologij, iz religij, ki imajo v sanskrtu skupno ime: deve. Sijoča, bleščeča bitja, različnih oblik in podob, nevidna našim očem. Oziroma vidna le nekaterim, jasnovidnim, očem. In nekaterim, jasnočutnim, ljudem. Njihove podobe so v preteklosti slikali na različne načine. Dodajali krila, upodabljali inspirativno, skrivnostno, pravljično ... Bitja, ki so najtesneje povezana z materijo, z materjo, z žensko. Ena največjih skrivnosti življenja, sveta in materije same. Deve so inteligenca in živost materije. Zaradi njih lahko svet okoli sebe, vse, prav vse, do zadnjega atoma ali kvarka ali enuja, doživljamo in dojemamo kot živo. Vse okoli nas je živo (to sporočilo so prinašale že starodavne religije, hilozoizem in panteizem npr.), v vsej materiji utriplje inteligenca, ki vpija vase naše energije in nam jih vrača. Prav takšne, kot smo jih vložili vanjo. Vsak predmet, pa če ga še tako dojemamo kot mrtvega in praznega, je živ. Zaradi dev.

O srcu snežne kraljice (24.12.2018)

Sneg in drevoŠe skoraj včeraj je bila podoba narave poslikana v pozno jesenskih barvah. Sicer v pretežno sivkastem novembrskem podtonu, ta pa je v sebi še zmeraj prepuščal mnoge barvne intonacije jeseni.

Potem je čez noč in čez dan padal sneg. Padal je na trate, vrtnične grme, strehe hiš, ceste, lica, drevesa in dlani - iz neba v dejanskost. Snežinke so padale z neba z mirom in počasnim spustom, kot znajo le one. Podobno kot upočasnjen let zimskih ptic, ki na koncu sedejo na zemljo in se zlijejo z njo. Niso prinesle le beline, še nekaj več je prišlo z njimi ali za njimi. Skoraj nemogoče je prezreti sedanji spokoj, čistino, jasen namig po umiritvi. Da prihaja čas, ko naj koraki na svoji poti malce postojijo in se raje zazrejo v nebo ter okoli sebe. Da bi videli tisto, česar še nikoli nismo, na način, ki seže do srca in potem do oči in šele potem zares zre.

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku