• banner duhovna univerza 2016 net

Lepota (15.10.2018)

GozdImam slepega prijatelja, ki se ob 'ogledovanju' umetniških slik zatopi v njihovo energijsko polje. In prepoznava sporočilo slike preko vibracije in tega posebnega občutka, ki ga objame. Kar pomeni, da umetniške slike niso samo nekaj za oči, temveč je njihova moč neizmerno globlja in prežame vse kar smo ter – se dotakne našega bistva. Tiste, ki se. Seveda ne vse. Najvišja umetnost je prinašalka nadzavednega in nadosebnega. Je glasnik harmonije. Umetnost je prenašalka lepote.

Paradoks gotovosti sredi sprememb (1.9.2018)

jesensko listjeVetrovni jesenski dnevi nihajo drevesa; iz njih padajo plodovi, nekateri težki in sladki kot hruške, nekateri igrivo vrteče lahni kot javorjeva semena. Na obzorju izstopajo oblaki, ki urno korakajo in prečijo nebesni svod. Kot v Vivaldijevi Jeseni opozarja nase intenzivnost prihajajočih sprememb. Zdi se, kot bi bila stabilna točka sredi vsega gibanja zemlja, ki nekako stoično prenaša gibanje na svojem površju.

Energije prostora – kotiček za meditacijo (17.9.2018)

bivalni prostorNevroznanstveniki ugotavljajo, da v možganih obstajajo posebne celice, ki se uglašujejo z geometrijo in ureditvijo prostora, v katerem živimo. Kar pomeni, da se neposredno odzivamo na prostor, v katerem smo. Na arhitekturo, ureditev mesta, hiše, stanovanja ... Zato je fizična in tudi energijska ureditev prostora še kako pomembna. Še posebej, če želimo v prostoru meditirati in ga s tem kultivirati ter mu zviševati vibracijo.

Sipine časa (3.9.2018)

PuščavaPoletni in zgodnji jesenski počitniški dnevi so dobra priložnost za razgrajevanje navad in fiksacij vsega tistega, kar verjamemo, da dela Nas nas. Razpadanje tistega, s čimer se istimo, ima toliko skupnega z nami samimi, kot ima barva galebovega perja z njegovim letenjem.

Oddih v bolj preprosti obliki, v planinah z nahrbtnikom na rami ali v kampu s par najnujnejšimi stvarmi, nas vsaj za nekaj promilov približa modelu budističnih menihov, nosečih s sabo le skledico za malico, ki jo izprosijo ob poti, sicer pa nosijo vso imovino na sebi, oziroma natančneje, v Sebi.

Poletni spomin (18.7.2018)

Sončni zarkiPoletje je čas za zgodbe in za pravljice ob tabornem ognju. Ta danes zapisana je resnična, življenje jo je postreglo in položilo v naročje, tako da ta trenutek ni potrebno drugače napenjati domišljije. Le pustiš spominu, da drsi navzgor kot mehurček v vodi in se ponovno spominjaš načina, kako se je takrat lastna subjektivnost zlila z objektivnostjo. Počasi spomin zamenja svoj časovni status in iz preteklega trenutka zaživi v času zdaj. Razlije se na površju, ko pride njegov čas. V trenutkih, ko pozabiš nase v domenah obveznosti in si daš čas, da postaneš pristno bitje. Medtem, ko se lastna pomembnost oddihuje, drsiš v življenje drugih življenj, kot ga dihajo druga bitja. Za hipec ali dva zamenjaš obliko. Najprej slišiš ptice in čričke, potem postaneš slišano. Ubrano sozvočje, kot bi k njemu soprispeval tudi sam. Veter poleg obetov daljnih krajev prinese še hrapavo kričave glasove ljudi. Čutijo se kot motnja govorjenih besed sredi Beethovnove sonate. Nestrinjanje ni le moje, skobec jasno in odločno izrazi nelagodje nad motenjem ubranega napeva narave.

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku