• banner duhovna univerza 2016 net

Okrog sveta do svojega srca (4.2.2018)

ZimaNarava potuje s tokom naprej, ne da bi se posebej spraševala, kako in zakaj to počne ali kam vendar jo vodi pot. Oblaki potujejo po nebu, pri tem spreminjajo obliko, včasih so videti hudomušni, včasih preteči. Če si vzamemo čas, lahko v njih poiščemo obraze, leteče veverice ali pa sledi usode, zapisane kot v usedlini kave.

Človek je najbolj razvito bitje narave. Ni ga čez njega. Smelo obrača stvari v naravi, zajezi reko, kjer je hip prej tekla vsa prešerno deroča in kipeča, jo usmeri v nov rokav tja, kjer je tudi zanjo nova pot, da se vsa začudena ozira nazaj, obotavljajoče, a je res to prava smer? Seka gozdove in seje polja, kjer jih prej ni bilo, pa tudi obratno, polja prerašča z gozdovi. Raziskuje. Vsak, ki raziskuje, ne odkrije nujno Amerike. V svoji ihti hiti pokazati nekaj, česar ni še nihče, išče načine, da bi izstopal od drugih. Išče nove poti izpostavljanja, nove podobe, v nekem trenutku pa pozabi, kdo v resnici je.

Deve (21.1.2019)

Angel oznanjevalec mVile, škratje, pani, palčki, rusalke, rojenice, sojenice, angeli, arhangeli, muze, varuhi, oznanjevalci, sli ... bitja iz pravljic in mitologij, iz religij, ki imajo v sanskrtu skupno ime: deve. Sijoča, bleščeča bitja, različnih oblik in podob, nevidna našim očem. Oziroma vidna le nekaterim, jasnovidnim, očem. In nekaterim, jasnočutnim, ljudem. Njihove podobe so v preteklosti slikali na različne načine. Dodajali krila, upodabljali inspirativno, skrivnostno, pravljično ... Bitja, ki so najtesneje povezana z materijo, z materjo, z žensko. Ena največjih skrivnosti življenja, sveta in materije same. Deve so inteligenca in živost materije. Zaradi njih lahko svet okoli sebe, vse, prav vse, do zadnjega atoma ali kvarka ali enuja, doživljamo in dojemamo kot živo. Vse okoli nas je živo (to sporočilo so prinašale že starodavne religije, hilozoizem in panteizem npr.), v vsej materiji utriplje inteligenca, ki vpija vase naše energije in nam jih vrača. Prav takšne, kot smo jih vložili vanjo. Vsak predmet, pa če ga še tako dojemamo kot mrtvega in praznega, je živ. Zaradi dev.

O srcu snežne kraljice (24.12.2018)

Sneg in drevoŠe skoraj včeraj je bila podoba narave poslikana v pozno jesenskih barvah. Sicer v pretežno sivkastem novembrskem podtonu, ta pa je v sebi še zmeraj prepuščal mnoge barvne intonacije jeseni.

Potem je čez noč in čez dan padal sneg. Padal je na trate, vrtnične grme, strehe hiš, ceste, lica, drevesa in dlani - iz neba v dejanskost. Snežinke so padale z neba z mirom in počasnim spustom, kot znajo le one. Podobno kot upočasnjen let zimskih ptic, ki na koncu sedejo na zemljo in se zlijejo z njo. Niso prinesle le beline, še nekaj več je prišlo z njimi ali za njimi. Skoraj nemogoče je prezreti sedanji spokoj, čistino, jasen namig po umiritvi. Da prihaja čas, ko naj koraki na svoji poti malce postojijo in se raje zazrejo v nebo ter okoli sebe. Da bi videli tisto, česar še nikoli nismo, na način, ki seže do srca in potem do oči in šele potem zares zre.

Domovoj – varuh doma (10.12.2018)

DomovojObstoj devskega sveta je ena večjih skrivnosti življenja, ki čaka, da jo šele odkrijemo. To nevidno kraljestvo je skrito za vsemi pojavnimi oblikami tega življenja in sveta. Ker ga ne moremo zaznati s čutili in ker racionalno-materialistična usmerjenost trenutne civilizacije tega ne 'priznava', smo to plat življenja potisnili ali pa skrili v bajeslovje, pravljični svet, mitologije ... Pa vendar ne glede na naše mnenje o njem – obstaja in je. Pojavnega sveta in življenja brez dev – angelov, vil, škratov, rojenic, sojenic, panov, muz in drugih bitij, ne bi bilo. Njihova naloga je, s pomočjo izjemne, stalno delujoče inteligence, ustvarjati oblike, telesa, podobe iz nevidnega (pa vendar najgloblje osmišljenega in življenje dajajočega) sveta duha – v svet materije, skozi proces manifestacije. Iz nevidnega v vidno. Iz abstraktnega v konkretno. Od ideje do realizacije. Iz energijske matrice, vzorca – v drevo, snežinko, atom, ogenj, točo, oblak, telo, misel, čustvo, reko ....

Pogled skozi okno sedanjosti (26.11.2018)

mali princSnežinke mehko lebdijo v zraku, vse nežne in lahne. Če so tudi letošnje hladne, ne vemo, dokler se jih ne dotaknemo. Če so znova prijetno svežega okusa po gorskem potočku, še tudi ne vemo vnaprej. Ali je njihova geometrijska oblika podobno izklesana do zadnje pikice, nam je jasno šele, ko si jih postavimo tik pred nos ali, tisti s težavami pri 'zoomiranju', na daljavo svoje roke.

Mimoidoče osebe, nam poznane ali ne, hiteče skozi sedanji trenutek, so kot zvezde repatice, ki se nas ob mimohodu dotaknejo. Preden se razblinijo v neskončnosti, nas oplazijo s svojimi repi in prežame nas, z njimi povezana, refleksija. Kadar gre za nam znano osebo, s katero imamo že ustaljen odnos, nas običajno prežame običajnost njene energije. Če gre za neznano osebo, je naša refleksija takšna, kot jo imamo običajno do vseh neznanih oseb. Klasificiramo jo glede na zunanje dejavnike ter oblike in potem vestno spravimo v predalček pod ustrezno črko. Ni ga čez red. Da le ni nepredušen ...

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku