• banner duhovna univerza 2016 net

Melodija čustev (12.3.2017)

melodija čustev harfa mZadnjič smo razglabljali o čustvenem ravnovesju in o tem, kako težko ga je doseči. Namignili smo, da ga je lažje ujeti, kadar si utrgamo čas in čustva prevetrimo na sprehodu v naravi. In tak sprehod, ki nas očisti ter pomaga, da nas čustva ne vlečejo več za nos, ampak mi njih, bo naše izhodišče za nadaljevanje.

Da je naša duševnost lahko kratkočasen aparat za sanjarjenje in domišljijsko seganje do zvezd, se verjetno spomnimo še vsi, ki smo preživljali puberteto pred milenijem in računalniško revolucijo. Ali ni zanimivo, ko se spomnimo na nek dogodek, kako razločno in pristno ga lahko občutimo? Kot da v nas zavibrira struna, ki s svojim zvenom prinese kup podob. Zdi se, da nastane v nas posebna pokrajina, tako prisotna, da je skoraj otipljiva.

Ko se v svojih mislih dotaknem v otroštvu pridobljenega spomina mnogocvetne roza vrtnice, rastoče ob vaški trgovini blizu babičine hiše, ob dotiku njene vibracije prav zares okušam okus polnosti in, čudno, začutim še prisotnost dotika lenega poletnega popoldneva na podeželju. Kako lahko tako globok mir veje le iz spomina? Saj veste, tak mir je in tišina, ko se še psom ne ljubi oglašati; sliši se le zven mrčesa, ki vabi v senco v dremež.

Tipanje za spomini je zelo zanimivo. Hm, katerega bo še naplavilo? Vidim vrh pobeljene gore in njeno golo konico, obsijano s soncem. Iz spomina vibrira občutek čistosti in odsotnosti odvečnega. Občutek je, da vse, kar je nebistveno, ob tem kar naravno odpade. Čutim oster in svež gorski zrak v nosnicah, svežino hladnega sonca. Oči se sanjavo priprejo ob lesku iskrih diamantov, posutih po snegu, ki jih oživlja sonce. Kateri spomin pa je ob tej spodbudi zazvenel v vas? Jih je kar nekaj?

Čustva so kot strune harfe. Ob dotiku misli, domišljijske ali nanašajoče se na resnični spomin, zazvenijo in nas napolnijo z vsebino. Ta ima mnogo obrazov, je kot pokrajina občutkov, okusov, dotikov in svetlobnih vtisov, celo vonjev. In, da, obstajajo tudi manj prijetni spomini, kot ne bi pozabil omeniti kak čemernež. Seveda. Ne vem pa, ali obstaja kakšen pameten razlog, zaradi katerega bi se dotikali takšnih strun – čeprav nanje, roko na srce, včasih kar prevečkrat nezavedno pobrenkamo.

Ker nas optimistični, sončni občutki prerajajo in v nas gradijo prelepo sončno pokrajino, vrtove, polne cvetja, kolibrije in zlatoroge, pa še kaj, si vzemimo čas zanje. Ustvarimo si zdravilne podobe, ki so nam pisane na kožo. Kadar smo utrujeni od vsega, si lahko predstavljamo, kako plešemo in se vrtimo v topli poletni noči, ko nas obliva zvezdni sijaj. Ali pa, kako ležemo na velikanski cvet lokvanja in nas ziblje nežno valovanje vode, žabe pa nam pojejo uspavanko. Še kakšen predlog? Če se nam zdi, da bi potrebovali modrega sogovornika, si predstavljamo, kako na nekem starogrškem trgu srečamo Sokrata in z njim pokramljamo o tem in onem. Prav dovzeten je za klepet, res zanimivo. In če se nam vse to zdi preveč v oblakih in se ne (z)najdemo v teh predlogih, pa si vsaj nataknimo slušalke in pustimo, da nam oblake približajo drugi, na primer Beethoven. Neverjetno, kako čudovita pokrajina in vonji ... Če smo vešči meditacije, pa tako ni treba drugega, kot da zapremo oči in ... opazujemo z vso svojo bitjo.

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku