• banner duhovna univerza 2016 net

Zasledovanje sreče ali na koncu mavrice je presenečenje (13.4.2017)

mavricaPred vrati so časi pisanih pirhov in potic, za katere se še ne ve, ali bodo uspele tako dobro kot lani ali ne. Kljub morebitnim napornim pripravam so prazniki lepi in letos tako lepo cvetoči.

Nam pa ostaja »dolg« nadaljevanja razmišljanja o sreči. Pa saj ne, da se nam zdita temi vstajenja in sreče nezdružljivi. V resnici sta združljivi, pravzaprav zelo. Kar pa je vprašljivo, je trditev tretjega stavka, namreč glede »razmišljanja« o sreči. Namreč, ali se da srečo ujeti z razmišljanjem? Ali smo srečni že, ko o nečem malo razmislimo? Morda včasih. Sicer pa: srečni preprosto smo ali pa ne. Dalajlama pravi, da je sreča stanje duha. Na kaj le namiguje? Ker nimamo njegove telefonske številke, smo prepuščeni sami sebi – in v tem sta lepota in pot.

Moški, imenujmo ga Janez, se sprehaja po cesti. Dejstvo hoje se mu zdi samoumevno, kaj šele, da bi bil zaradi tega srečen. Pa se mu pred noge postavi kamen. Janez ga spregleda, se spotakne, nerodno pade čezenj – vemo, kako to izgleda in boli. Poškoduje si nogo, za katero se izkaže, da bo neuporabna nadaljnjih štirinajst dni in to v nujno mirujočem stanju. Janez se mukoma prebije skozi predpisana dva tedna počitka, pri čemer postane malo zasvojen s televizorjem, računalniškimi igricami in skrbmi, za katere prej ni imel časa.

Ko mu zdravnik odstrani opornico, si končno spet lahko privošči gibanje. Stopi na nogo. Čuti pritisk teže na podplat. Nožne prste, ki se ob koraku nekoliko razmaknejo. Mišice, ki se sprožijo. Čuti, kako »on« ukaže telesu, naj naredi ponovni korak. Čudi se svoji hoji. Zaveda se je. Srečen je. A zakaj? Ker hodi! Zave se tudi, kako srečen je bil že pred poškodbo, ko je hodil, ne da bi se svoje sreče zavedal. Naslednji dan gre v službo. Šele tam ga kot bumerang zadene, kako srečen je bil, ko je bil na bolniški – čeprav je bil takrat čemeren, ker je »moral« zaradi poškodbe biti doma.

V tem trenutku zgodbo prekinimo, saj nam je že podarila poanto. Namiguje, da v resnici smo srečni, le da se tega ne zavedamo. Oziroma bolje bi bilo reči, da smo srečni, ko se zavedamo. Torej je Dalajlama meril na to, da je zavedanje tisto, kar nam pripelje srečo?

Zavedanje je gotovo ključ. Pa ne le zavedanje, kaj vse nam je dano, kot na primer Janezu zdrave noge, prosti čas, služba in še marsikaj, ampak predvsem naslednje: kdo in kaj smo mimo telesnih, miselnih in psiholoških predpostavk o sebi. Sedaj merimo na zavest človeka, na notranje bitje, na notranji Jaz.

Kadar se sebe zavedamo na ta način, se zgodi nekaj, kar bi v duhu velikonočnih praznikov brez pretiravanja lahko imenovali vstajenje. Zavedanje Sebe, ki ga ne prekrivajo lepljive pajčevine misli in mnenj, ki jih naš um pleteniči o sebi in okolici. Zavedanje, ki ga ne preprede lastna persona, prepričana, da se ta svet vrti zaradi nje. Zavedanje, ki je bistveno, pravzaprav neznansko globlje in širno od dimenzij našega fizičnega telesa (četudi nismo med najbolj vitkimi ...). Zavedanje, ki se ob občutenju Sebe in Drugega bitja ne konča, ampak nadaljuje še celo veliko bolj povezano: kot bi se prijeli za roke ali se drug drugemu pritisnili na srce.

Ker smo se danes že sklicevali na Dalajlamo, povejmo, da budizmu ugotovitve o povezavi sreče in zavedanja še zdaleč niso tuje. Budisti veljajo za ene najbolj srečnih ljudi. K slogu življenja, h katerem si prizadevajo, sodi tudi ideja izginotja jaza, posledica katere je širši občutek zavedanja in integracija z drugimi bitji. »Jaz izgine in zaradi tega se lažje zliješ z drugimi bitji?« Natanko tako. Kar izgine, je osebni jaz, ki se isti s statusom, partnerjem, otroki, avtom, hišo, dosežki, družinskimi koreninami, lepoto, stasom, briljantnim ali neumnim umom, prehranjevanjem (si lakto, frukta, vegan ali le običajni vegetarijanec? …). Vseh domislic ega se še zdaleč ne da našteti, zato tu zaključimo. Globoko vdihnimo in si pogumno pretipajmo lastne ego izpeljanke.

Kar ostane v ozadju zavedanja v predelu srca in »bdi«, to smo Mi. To zavedanje krepimo s trudom biti v stiku in odprtega srca. Kot Janez, ki stopa in se pri vsakem koraku zaveda premikov mišic svoje »nove« noge, ter se je radosti. Ramana Maharši, modrec z Vzhoda, je namreč trdil, da lahko dosežemo vrhunec svojega zavedanja le s prisluškovanjem odgovoru na vprašanje »Kdo sem Jaz?«.

Lahko pa se, če vas moti Vzhod, obrnemo na Zahod. Teologi razlagajo križanje Jezusa kot simbol križanja njegove osebnosti, ega, ki je pokleknil pred Velikim v sebi. Ko pogledamo iz te perspektive, ali je še smiselno spraševanje in iskanje sreče? Če pa sreča preprosto je?Je še smiselno pomnjenje krivic in zamer, obnavljanje in ponavljanje, da ja ne bi katere pozabili in izpustili pri naštevanju, če bomo te »medalje« na obleki ega prej ko slej odložili in jih izpustili v prah? Ker to je prah in tja se povrne.

Čas je, da strnimo našo zgodbo o iskanju sreče s srečnim koncem, ker, saj veste, na koncu mavrice je vedno presenečenje. Ko smo izpustili sebe in namesto tega globoko zavedajoč se našli Sebe, je to globoko vznemirilo in pretreslo našo Bit in se vtisnilo v Naš spomin in kolektivno Zavest kot Sonce, ki se je rodilo. Sprememba je: četudi osebno ne nujno prepoznavni, pa vendar bolj pristni bomo – smo kot kadar koli prej.

Mateja Meško Kaiser

 

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku