• banner duhovna univerza 2016 net

Življenje = sreča + trpljenje (18.5.2017)

Pticica na veji

Če sprejemamo lepe trenutke življenja, pred trpečimi pa zapremo vrata, spoznamo le deloma, kaj življenje je. Torej je enačba naslednja: življenje = sreča + trpljenje. Le oboje je res in tvori celoto.

Ker nas še zmeraj spremlja čas znamenja Bika in ker je v njem svojo Zemeljsko pot zaključil Buda, se tokrat ustavljamo pri biseru zaklada, ki nam ga je zapustil – pri prvi njegovih Štirih resnic o življenju. Tako, kot se štiri strani neba srečujejo v Celoti, te Štiri resnice zaokrožajo v nas Celoto spoznanja. Prva resnica trdi, da je življenje trpljenje, druga, da trpimo, ker smo navezani, tretja, da obstaja pot iz trpljenja in četrta, da ta vodi v nirvano.

Danes bomo razmišljali o prvi resnici, ki pravi, da življenje trpljenje. Trditev se zgolj na prvi pogled zdi kot odkrivanje tople vode. Kot zmeraj velja tudi tokrat, da nam le poglobitev prinese spoznanje. Priznanje, da je življenje trpljenje, ni samo po sebi umevno. Dandanes je v našem ravnanju prisoten vzgib, da se trpljenju poskušamo, kolikor se le da, v loku izogniti. Če le gre, izbiramo tisto, kar je trpljenju nasprotno. Izbira je povsem razumljiva in verjetno tudi do določene mere pravilna – po drugi strani pa smo mnenja, da na ta način bežimo od resnice življenja. Da bomo lažje globlje zajeli razumevanje, primerjajmo ta vzorec razmišljanja z drugimi.

Bi se nam zdelo prav, če bi od dneva sprejemali le dan, in se delali, da noč ne obstaja ter celo bežali pred njo? Ali pa, če bi imeli radi le vdih, izdiha pa ne? Pa pri partnerju le tisto lepo, sončno plat, temne ne? Mimogrede, kako bi se sami počutili, če bi nas sprejemali le na pol? Saj veste: velja, da če nečesa pri sebi ne maramo, moramo to najprej sprejeti kot neizogibni del sebe, šele nato se zgodi transformacija. Če sprejemamo lepe trenutke življenja, pred trpečimi pa zapremo vrata, spoznamo le deloma, kaj življenje je. Torej je enačba naslednja: življenje = sreča + trpljenje. Le oboje je res in tvori celoto. To je en vidik prve Budove resnice.

Drugi vidik odstira sama budistična tradicija, ki pokaže s prstom na dejstvo, da trpimo, ker ne sprejemamo in ne vidimo življenja takšnega, kot je. In to je res. Težave nam dela, da živimo »iz glave, iz svojega uma«, nismo pa v stiku s tem, kar je tukaj in zdaj. Pri tem mislimo zdaj kot »tisto prav na fizični ravni, dejansko«. Torej. Ker se stvari v življenju odvijajo drugače kot v naši glavi, trpimo. Še bolj neposredno: med predstavami v našimi glavi o življenju, in življenjem samem, takšnim, kot je, je bistvena razlika.

Velike težave imamo tudi s spremembami. Vse v življenju se spreminja, mi pa jočemo, kje so tiste stezice, namesto da bi pogledali, kje je kakšna stezica prav zdaj? Radi imamo svoje stare fotografije iz starih stezic, ko smo bili še mladi in lepi in brez gub, nove iz tega trenutka pa zavračamo. In da je še huje, včasih se nam v ogledalu zazdi, da se ne spoznamo. Koga ne spoznamo?

Rekli smo, da je bistven poudarek budistične tradicije videti stvari takšne, kot so. In kakšne so zares? Namig o tem nam je dal Mali princ, ki je rekel, da če želimo videti, moramo gledati s srcem. Le-to ne deli sveta, ampak ga preprosto objema v eno celoto. Um sveta nikoli ne more razumeti zares – vsaj dolgo ne, dokler ni razsvetljen, saj ga deli na posamične dogodke, slike. Naj na podlagi gledanja fotografij v albumu razumemo življenje?

Kadar trpimo, čutimo: jaz trpim, meni se dogaja krivica, hočem, želim … v ozadju je refleksija osebnosti, ki se zaustavi in oprime bolečine, si jo vzame za svojo: jaz sem bolečina. Ob drugi priložnosti pa, kadar trpimo, lahko čutimo: stvari se dogajajo, trpljenje prihaja do mene in ga čutim, boli in grem naprej, ustrezno pomagam ob bolečini, bolečina je, hkrati pa življenje teče naprej in jaz kot ne-ločen delček njega, Enega z njim …V ozadju je refleksija Notranjega jaza, ki čuti bolečino in gre naprej kot bistra voda potoka. Ne čuti se le z bolečino, ampak tudi z vsem drugim, kar je ta trenutek. Izbira je torej: refleksija z delčkom (bolečine) ali s celoto (Življenjem, kot je).

Pa da ne končamo preresno, ker nas lahko tudi humor vsaj za hip dvigne nad ujetost: veste, kakšno pico si naroči zen budistični menih? Eno z vsem.

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku