• banner duhovna univerza 2016 net

Ljubezen, ki sije (19.6.2017)

Ocean svetlobe mObožujemo poletje, ko sonce greje in odsije naše sence dvomov in mrakobnosti, ki se tako radi skrijejo v nas. Ko sije sonce, se zdi, da bo vse šlo – in celo tako je, da velikokrat niti ne pomislimo na tisto, kar naj ne bi šlo. Ker kar nekako gre. Korak je lahkoten in sanjari o gozdovih in travnikih, kamor se želi napotiti – seveda, če mu pustimo. In na nevidnih poteh sledimo svojim sanjam, tako kot takrat, ko smo bili otroci in najstniki, ko smo še imeli čas za to in ne le za kup opravil.

Sonce namreč prebuja naša srca.

Ko je sonca malo, lažje in pogosteje verjamemo, da nam ne bo šlo, da nismo ustrezni in ostale pritikline, ki si jih prilepimo, in nimajo kaj iskati pri nas. Ker so ponoči, ko sonca ni, pač vse krave črne.

Sonce se zdaj krepi in še veliko dni bo ta sijoča ljubezen v polnem sijaju z nami. Lahko ga opazujemo – malo od strani in ne direktno – ker, kot vidimo, še nismo usposobljeni, da bi gledali naravnost vanj. Kot takrat, kadar smo zaljubljeni, potrebujemo nekaj časa, preden ljubljeno osebo pogledamo naravnost. Ker vemo, da se potem z njo zlijemo in sami nekam izginemo. No, vidite, da sonce pritegne lepe stvari. Mrakobneži se morajo ob njem silno potruditi, da jih ne potegne vanj ;-) ...

Sonce že od nekdaj človeku pomeni izvor ljubezni. Od njega se lahko učimo, kako ne izbira, na koga sije: sije na vse enako. Sije, kadar je megla, dež, zmeraj je prisotno, ne glede na dogajanje. Stvari in bitja osvetli, da zasijejo. Tako se vedno znova pokaže skrito dejstvo: da so oblike le navidezne, da je v vsem skrita svetloba, ki se povezuje in vse prežarja v Eno.

Podobno je v odnosih. V vsakem od nas je notranja svetloba. V začetni fazi se je v sebi ne zavedamo, zato, namesto da bi bili v stiku z njo, se nanjo naslonili in iz nje delovali, iščemo naokoli. Iščemo načine, da bi bil naš oblikovni videz boljši, lepši, uspešnejši, da bi izstopali. Radi si nadejamo bleščice v obliki sijaja novih oblek, avtov, skratka dragocenosti, morda zato, da bi nas te spomnile na pravi lesk. In ko naberemo vse to, odkrijemo, da sta v nas še zmeraj mrakobnost in osamljenost.

Pa odkrijemo drugega. Izkušamo različne oblike, od poznanstev, do prijateljstev, pa do tega, čemur poljudno rečemo celo ljubezen. V vsem se iščemo in deloma tudi vsaj za nekaj trenutkov najdemo. Včasih pri kom začutimo, da razmišlja enako, da nas razume, da stvari vidi kot »jaz«. Ker se tudi v drugih dogaja isto iskanje samopotrditve, ob tem nastane prava zmeda. Svetloba, ki jo v resnici iščemo sedaj v drugem, se nam včasih daje na voljo in nas presije, včasih pa izmakne. Res je muhasta ... bi si kdo mislil.

V zmedi odnosov in iskanju meja in pravice, kot temu radi rečemo, si lahko pomagamo s simbolom ležeče osmice – ali simbolom neskončnosti, opisano še lepše. Kadar imamo težave z drugim, si sebe predstavljamo v spodnjem delu trebuha osmice, drugega pa v zgornjem. Srečujemo se tam, kjer se osmica spaja. Tam se končno srečamo ...

Simbol uravnoteži in daje prostor srečevanja obema, da sta v stiku in da sijeta. Kot puščavska ježevca, ki se ponoči približata do te bližine, da se ne pikata, hkrati pa drug drugega grejeta s toploto teles. In v tem varnem odnosu ju ne pričenja zanimati le drugi, ampak tudi vsak sam sebe, saj v drugem spoznavamo sebe. Odkrijemo, da v nas nekaj sije. In potem preprosto pustimo, da to iz nas žari.

Nadaljevanje že poznamo, iz izkušnje silno manjkrat, smo ga pa danes že omenili.

Ko je svetloba v nas že tako močna, da nanjo ne moremo kar pozabiti, saj že sami spoznamo, da smo neodtujljiv del nje in potem, da nismo samo njen del, ampak kar smo svetloba, ni več borbe in ogroženosti. Vse, kar je, pritegujemo k sebi, v svoj krog. Iz osmice nastane krog svetlobe, v katerem se dvoje znova najde v žarenju, ki ju zlije Eno. V odnos, ki ni le pregovorno, ampak tudi zares ljubezenski. Ljubezen, ki je tako naslonjena na svoje bistvo in izhajajoča iz svojega bistva, da se ne umakne pred mrakobnostjo in dvomom ali stisko drugega. Vse prežari. Saj razume, da sva skupaj in isto. Verjetno je odveč dodati, da ne govorimo le o partnerskem, ampak o odnosu nas (do) vseh skupaj.

Radi vidimo, kadar kdo sije in radi smo z njim. Pa zaradi tega ne pozabimo na lastni sij. Naslonimo se nanj in preprosto sijmo. Kot zvezde. Ali potonike. Ali sonce. Vsi smo skupaj. Vprašajte sonce.

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku