• banner duhovna univerza 2016 net

Sijanje (14.8.2017)

Sonce in ptica

Sonce je v zenitu, kot operni pevec v višku svoje arije globoko izdihuje svojo zlato sapo. Sije najmočneje v letu.

In hkrati smo v obdobju znamenju Leva. Ezoterična astrologija opisuje, da je to čas, ko imamo notranjo spodbudo, skozi svoje notranje in zunanje bistvo zasijati kot sonce.

Sonce na svoji poti žarenja sije na vse povsem enako. Ni videti, da bi katera bitja ali stvari obsijalo bolj, katera manj. Ne ravna pogojeno, kot smo vajeni mi, človeški rod. Ni videti na primer, da bi mu bile ljubše bengalske dolgodlake mačje lepotice z očmi nebesne barve od egipčanskih golodlakih za mačjo sorto manj pričakovanih. Tako lahkotne sodbe na podlagi mačje dlake še niso največji problem človeštva.

Zgodi se, da nas v življenju zagrnejo oblaki. Četudi je zunaj sončno, je v nas temačno. Če pogledamo situacijo z zornega kota našega dragulja, so stvari morda videti takole.

Včasih tudi sonce zagrnejo oblaki. In ti vztrajajo tudi po teden ali več. Ampak takšen pogled je videti le s frontalne pozicije, »iz oči v oči«, iz položaja našega opazovanja.

Če pogledamo natančneje, sonce nikoli ni prekrito z oblaki, ampak se le kakšen »zatakne« pred njim in vztraja. Sijanje in svoboda sonca pa nista okrnjeni. Verjemimo, da tudi z nami ni prav nič drugače. Težavo si naredimo, ker se zapičimo v en samcat oblak pred seboj, ki ga tako »vzljubimo«, da ne zmoremo nehati razmišljati o njem. Takrat nas poprime pozaba na to, da sijemo. A nenazadnje, tudi oblaki sčasoma izhlapijo zaradi sevajoče toplote bitja, ki sije. Takšno je bilo tudi stališče Alberta Schweitzerja, velikega človekoljuba, povedano o njem silno na kratko, kadar ni uspel človeku pomagati, da bi ta uvidel svojo težavo in šel čez njo, je rekel preprosto, da njegova lastna srčnost še ni dovolj močna. Kar ga ni ustavilo, nasprotno, prizadeval si je še bolj neumorno.

Ob čakanju na to, da bomo dovolj zreli, izkušeni, »dobri«, da bi dodobra polnokrvno poprijeli v življenju, se raje naslonimo na svojo sončno plat, kot da se istimo z oblaki nemoči. Priložnosti življenja so namreč včasih (ali vedno?) videti kot oblaki, ki potujejo po nebu. Lahko jim v dobrodošlico zakličemo »ne, to je zame preveč!«, lahko pa izpustimo vrednotenje sebe z deževnimi oblaki, meglo in ostalo »vlago«, ter zasijemo skozi tisto, čemur rečemo »težava« ali problem« oziroma pogledamo z drugega zornega kota.

Ko srčno prevzamemo odgovornost za svojo sončno naravo in prenehamo trepetati kot kaplja pred soncem, samo zato, ker moramo nekaj razrešiti – pa saj smo za to usposobljeni, imamo vso moč – uporabimo jo. Dragulj na nebu nas opominja, da smo mu v siju enaki. In ko sije: kje je meja med jaz in ti? Kdo jo postavlja po poti? V znamenju Leva, tako lepo obsijani s soncem, med oblaki in soncem, po mavrici, saj vemo, do zaklada.

Mateja Meško

 

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku