• banner duhovna univerza 2016 net

Pot (13.11.2017)

jesenska potSkozi življenje vodi veliko poti, pravzaprav natanko toliko, kolikor je vseh bitij.

Po eni se sprehaja soseda, njena pot vodi od štedilnika do vrta ter zvečer pred TV. Všeč ji je tako. Hodi drsajoče, navajena vsake izbokline in stopnice. Korak pospeši, ko se presneto mleko smelo razbohoti po štedilniku in dregne v njen spokoj.

Po drugi se sprehaja mačka, z dvignjenim repom lahkotno in prisotno drobi po svoji mačji poti. V trenutkih, ko se nekaj nenavadnega dotakne njenih brčic, prihuli svoja dvignjena ušesa v horizontalo, da postane očem manj vidna. Kod hodi, ko jo izgubi pogled, ve le sama – ne polaga namreč računov drugim o tem, kdo je, kaj je, katera je njena pot.

Nekdo nedolžno in nepopisano kot dete spoznava pot, se je veseli, opazi vsako kobilico in regratovo leteče seme, ki mu prekriža pot. Uči se življenja, skozi katero ga vodi pot, brez refleksije, koliko vsega se mora naučiti in kako naporno je to.

Nekdo pa kot starec vneto ponavlja svoje gibe in stopinje. Le navzven je videti kot izkušen zen budistični menih, stopajoč znotraj svoje mandale gibanja, navznoter svinčen in truden vseh bolečin in bremen življenja, ki jih je vzel za svoje za vedno. Težek nahrbtnik.

V tem trenutku se oziramo po svoji poti in jo želimo videti, kakšna je. In pot je takšna, kot je, ker smo tako izbrali. Ne moremo izbrati tistega, na kar ob poti naletimo. Pot nam prekriža včasih gospodinja, mačka, otrok, starec ali deževni oblak. Kakšen pa bo ob tem naš korak, izberemo sami. Lahko si pot zapolnimo s strahom ali jezo, ker vendar želimo srečati nekoga drugega. Lahko pa smo odprti v pričakovanju, kaj nam bo prišlo naproti.

Kadar je naš korak nemiren, presoja zmedena, sedimo preprosto ob kamen na poti in počakajmo, da se notranjost umiri; nemir se poleže kot potok, ki ga skali kamen. In ko se izčisti, nadaljujemo. Lahko po poti, z budnim zavedajočim korakom, lahko zaprtih oči. Obe poti vodita k Sebi. Včasih lažje vidimo zaprtih oči. Smo res čudna bitja, kajne? Življenje je pač polno paradoksov, ki odkrivajo resnico tam, kjer je ne pričakujemo. Kot tudi to, da znotraj milijon obstoječih poti obstaja za nas le ena prava, vse druge so zgolj približki. Na pravi poti ne obstaja nič takega, kot je poskus ali kompromis, popuščanje trenutnemu lagodju. Vsa lepa je v svoji izklesanosti, kristal brez razpoke, gora v sijaju sonca. Pot, ki vodi – v neskončnost ... Zakaj tja? Ker neskončnost smo (tudi) mi sami in (tudi) mi vsi skupaj.

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku