• banner duhovna univerza 2016 net

Srce je eno z Vsem (10.1.2018)

bela čapljaDuhovni popotnik si je najbolj od vsega na svetu želel spoznanja sebe. »Kdo sem,« se je spraševal, »kam naj grem, da bom izpolnil svoje dni?« Zavedal se je namreč, da njegovi dnevi so, nekoč pa jih več ne bo, ker se bodo iztekli, tako kot vse na tem svetu.

Usoda mu je bila, kot vsem iskrenim iskalcem, naklonjena. Srečal je modreca, ki si je sam z ravno pravšnjim trudom priboril pot do spoznanja. Modrecu se je ob pogledu na iščoče bitje zganilo srce. Spomnil se je, kako je, podobno kot ta mladenič, z vročično mladostnostjo ihtavo iskal svojo in pravo pot, ter pri tem vznemiril sebe in vse življenje okoli sebe. Globoko je razumel iskalca, veliko bolj kot ta sam sebe, obenem pa se je zavedal, da sta mladenič in on le dva odseva istega dragulja, ki mu pravimo življenje.

Mladenič si je želel od staroste izvedeti natančna navodila za pot, takšna, da bi kar najhitreje dosegel svoj cilj. Ta mu je odvrnil, naj le posluša svoje srce. »Saj ga,« je bil prepričan mladenič, »ampak ob tem potrebujem še napotke, kam in kako.«

»Pa kaj bodo srcu napotki, dragi moj,« ga je blago okaral modrec. »Raje, kot da iščeš navodila, se zares ozri naokoli. Poglej. Narava, ki nas obdaja, je popolna. In če se prav spomnim, si spoznanja sebe in svoje popolnosti, želiš tudi ti, drži? Torej je to skupno. Narava nas vse leto vodi po poti, na kateri spoznavamo sami sebe. V njej lahko opazujemo odmev svojega delovanja in istočasno svoj božanski izraz, h kateremu šele rastemo.

Vodi nas skozi porajanje pomladi, ko nas brsti pomladnega cvetja vabijo, da še sami uzremo bogastvo v sebi in mu pomagamo pri rojevanju. Da se potem kot poletno cvetje dišeči razpiramo svetu, ter vanj žarimo svoj notranji žar. In v jeseni, da dosežemo vrhunec zrelosti in medenosti, ki nas potem spremlja skozi opuščanje in askezo, lastno naravi jeseni. Potem nastopi zima. V zrcalu zime smo blizu spoznanju sebe, izpustili smo svoje letne obleke, v njeni ostrini in hladu pa še posebej izstopa naš notranji plamen. Vse je tiho in belo. Tihi smo tudi mi. Ko se ogledujemo v pokrajini, nas plamen toplote v nas, naša prava narava, povezuje z naravo vsega, kar obstaja. Vsako zimo lahko ob zrenju v modro zimsko nebo globlje vidimo, kdo smo, kje smo, kaj je tisto, kar nas obdaja, kam gremo. Vsakič vidimo nekoliko dlje, hkrati pa nam je končno spoznanje ves čas na dosegu roke. Če bi zmogli, bi ga dosegli že v tem trenutku. Že majhna sapica resničnega spoznanja nam ogreje srca, da z njim stopamo skozi ponovno leto, da obrodi skozi letne čase.«

Starec si je vzel čas za vdih. Mladenič pa je kot vsak nadobudni iskalec poskusil še enkrat. »Prosim, nisem povsem prepričan, da vse to razumem. Nekako razumem, ampak bolj s srcem.« »Dobro ti gre. Išči naprej,« ga spodbudi modri. »Ti in jaz in vsi, tudi narava, smo Eno. Ko boš to ne le slišal v umu, ampak razumel in začutil v srcu enost z Vsem, ter nosil to v sebi do konca svojih dni, boš dosegel svoje spoznanje. Naj ti bo korak lahen in pot naklonjena, brat moj,« mu je še rekel modrec ter odšel.

»Rad bi te še kdaj srečal,« pomisli v srcu mladenič in sliši: »Saj se nikoli nisva zares ločila ...«

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku