• banner duhovna univerza 2016 net

Kaj bo z nami v prihodnosti? (13.2.2018)

okoPridejo dnevi, ko nas posebej zaposluje misel, kaj bo z nami v prihodnje. Vam je poznan občutek, ko se Vam zdi, da vsi vedo, kam grejo, kaj želijo, kam jih vodi pot, le Vi ste nekoliko opotekajoči? Ne prav prepričani zrete naprej, pa tudi prepogosto nazaj, v smislu, ali je to res prava smer?

In potem ... kot nalašč Vam od nekod s strani prileti znanka, že dolgo je niste srečali. Obdari Vas z obilico besed, vse lepo zvenijo, polne magičnega dogajanja, bleščavosti, presežkov, vonjav in nedefiniranih obljub – povedano na kratko: dogaja se ji. Podčrtano. Ne morete mimo zaznave, da ste tisti dan vstali z nepravo nogo in da ste v primerjavi z njenim opisom zgolj »postana juha«, ki se ji nič kaj blazno zanimivega ne dogaja. Znanka Vas mimogrede, ne da bi počakala, ali ji imate kaj povedati, seznani, da je bila pri nekom, ki pa Res vidi v prihodnost. In ji je povedal; sedaj ve, kaj vse še lepšega kot doslej jo čaka v bližnji prihodnosti, res je rojena pod srečno zvezdo.

Morda se v opisu najdete, morda ne. Glede na to, da je naše osebno življenje končno, ter da se ob novih vsebinah, ki nam prihajajo na pot, pa tudi zaradi preteklih izkušenj minljivosti trenutka, hitro počutimo negotove, je naravno, da se tu in tam vprašamo, kaj bo z nami v prihodnje.  In ker smo vajeni svojo moč prelagati v tuje roke, torej vprašanja o sebi zastavljati raje drugim, čeprav s sabo živimo že vse življenje, nam je po liniji najmanjšega napora naravno, da čakamo, kaj imajo drugi povedati o nas, saj nas bolje poznajo (?).

Kar nekaj trhlih trditev na silno majavih temeljih. Kaj ko bi za spremembo na vratih vedeževalcev ali vidcev potrkali po svojih vratih. Pa dajmo. Potrkajmo. Zares. In še.

Nikogar od znotraj, ki bi se odzval ... Je zaspal ob čakanju, kdaj se ga bomo spomnili? Neke vrste kralj Matjaž, tudi z zelo dolgo brado. Tisti pristni del nas, povezan z Vednostjo, nepogojeno z zunanjim dogajanjem, je v tem trenutku od nas odtujen. Odtujili smo ga / smo se sami, je kot naša mišica, ki je nikoli ne uporabimo, kar pa na srečo ne pomeni, da je prenehala obstajati. Potrebuje dražljaje, priklic, da postane močnejša. Večkrat, ko jo bomo iskali, bolj se bo krepila.

Potrkajmo na njena vrata v predelu srca in počakajmo na odziv. Potrkamo ... in počakamo na odgovor ... Velikokrat. Postopoma vstopimo v stik z nedoločnim občutkom, po opisu morda še najbližje nečemu oddaljeno lepemu. Lahko se občuti kot oddaljena slabost ali bolečina – kot kadar bi skoraj pozabili na nekaj zelo lepega, plemenitega. Na primer na za nas svet dogodek ali osebo, ki je več ni, in smo jo odrinili iz misli, ker nas sicer spomin nanjo boli.

Četudi se zdi, da stopamo na pot, za katero nimamo pojma, kam nas vodi, ter niti ne vemo, ali je ali ni, vemo le, da smo na popolnem začetku. Pa ne bi mogli bolje izbrati. Nič ni narobe, če smo v tem iskanju popolnoma negotovi, saj le-to odtehta tone vsakdanjega garanja po opravilih in raznovrstnih zadolžitvah. Te nas še zmeraj počakajo. Pravzaprav nas v nadaljevanju poti čaka praktični trening, kako z roko v roki delati oboje. Po eni strani, da iščemo Sebe in se ob »trkanju po vratih« ne zaustavimo na svoji zrcalni podobi »v ogledalu vrat«; da sežemo globlje Vase in se poiščemo, ter izhajajoč iz Sebe napravimo, kar je potrebno v »vsakdanjem življenju«. Slednje ni več vsakdanje, oplemeniti ga dotik Notranjega. Kako bi bilo zreti iz svojega notranjega pogleda v oči drugega, ki nas zre na isti način nazaj?

Ali še čutimo potrebo po vedeževalcu, da namesto nas pogleda v svojo kroglo? Ali potrebujemo »strokovnjaka«, da nam pove, če se bomo odločili za zavestno življenje? Povedano z besedami Sai Babe, je  prav vsako bitje, zavestno ali nezavedno, na duhovni poti. Rastline, metulji, starci, otroci ... Poglejte jim globoko v oči in boste Videli. Oboje se zrcali v njih.

Kadar ostajamo v lagodju svojega kavča, se to odraža v nas. Enako velja, da se tudi naše trkanje na vrata našega sebstva nezamenljivo zrcali v nas. Le da tisti, ki ostajajo na zunanji strani vrat, na »kavču«, življenje vidijo le z vsakdanjega vidika. Tisti, izhajajoči iz izkušnje »od znotraj« pa, kako je življenje pretakajoče se in Celovito. Nikakor ločeno na zunaj in znotraj, moje ali tvoje, boljše ali slabše. Preprosto ni meril na temelju običajnega iskanja razlogov izločanja posameznikov. Edino vrednotenje je nanašajoče se na skupno Dobro, ki nas usmerja v skupno Sobivanje, osnovano na notranjem sebstvu posameznikov ter notranjem sebstvu človeštva kot Celote.

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku