• banner duhovna univerza 2016 net

Rojevanje novega (14.3.2018)

Zvončki v sneguNarava je zelo dober učitelj, odkrije nam vse tisto, česar v sebi še ne zmoremo videti, čeprav je v nas že prisotno. Ker je hkrati končna in neskončna, na primer, ko zremo v galeba ali ob zlitju z zvezdami posutim nočnim nebom, nas vodi ven iz našega že videnega in že doživetega polja spoznav. V njej lahko dobimo namige za vsakdanje samopreseganje, saj lahko v njej uvidimo princip zrcaljenja na podoben način, kot se odvija v medsebojnih odnosih. Tako v naravi ali v soljudeh nas včasih zmoti določena lastnost, ki je lahko dejavni del nas samih, ali nasprotno, nekaj nam je všeč, ker je lastnost v tistem trenutku podobna nam.

Lahko pa vidimo v naravi kaj, kar se je v nas ravnokar porodilo ali je šele v porajanju. Na primer, privlači nas gledanje oblakov, širnega neba, ptic, ki svobodno kraljujejo na zgornjem svodu in nekako se čutimo povezane z vsem videnim. Čutimo, kot bi morali  ob tem ali s tem kaj storiti, pa ne vemo kaj in niti, zakaj se tiče tudi nas samih. Tipajmo naprej ...

Letošnja zima je bila izjemna, tako po temperaturah, kot po debelini snežne odeje. Vendar tudi, če bi bilo celotno obdobje enako mrzlo in objeto s podobno debelim krznom snega, bi se  zima decembra razlikovala od  zime v mesecu februarju.

Decembrska zima je ovita z jasno svetlobo, ki napoveduje čudež luči. Ni le naše pričakovanje tisto, ki jo vidi drugačno, preprosto je drugačna. Če jo primerjamo s februarsko zimo, ki je bila letos glede na zunanje okoliščine veliko bolj zimsko prepričljiva, celo malo sibirska, je bila v slednji vseeno drugačna prisotnost. Na zunaj popolnoma tiha, po drugi strani pa dajajoča občutek, da se bo zdaj zdaj nekaj zgodilo. Slutnja prisotnosti. Kot otročiček, še v trebuhu, pripravljen, da zelo kmalu odpre oči in prvič ugleda svetlobo sveta neposredno, je na enak način pod kristalno preprogo čutiti zvončke, ki so že prebodli zemeljsko skorjo s svojimi suličastimi glavicami. Že so tam pod odejo. Čakajo le, da voda v obliki neštetih snežink odteče kot plodovnica. In bodo uzrli sončno svetlobo s svojimi očmi, prej pa so jo le slutili skozi belo kožo zemeljske maternice.

Zvončki so prve pomladne rože, njihova belina spominja na zimo, zelena na pomlad. Prelepi vmesni členi, ki eno obdobje povežejo z drugim. Isto se dogaja  z nami. Nobeno obdobje se ne začne sunkovito niti  ne konča na tak način. Če se, je zelo  verjetno, da smo bili slepi za drobne pokazatelje. Včasih, kadar smo zamišljeni, gremo zlahka mimo zvončkov, kajne? Včasih bi zaradi zamišljenosti prezrli še medveda.

Poskušajmo si sedaj približati pomladne misli v Nas, ki se v obliki belih pomladnih kučem že kažejo na plan.  Snežna odeja še prekriva tisto, kar v nas že vibrira s pomladjo. Opazujemo, kako skozi odhajajoča rebra zime na plan nezadržno sili nekaj, kar je v nas že lep čas prisotno, vendar, ker je bilo pokrito, tega nismo uzrli. Sedaj pa počasi, vsak dan bolj, postaja vidno. Nekaj, kar je nastajalo čez obdobje zime in kdo ve, morda že veke prej, sedaj počasi postaja del naše zavesti. Kaj je to v nas in kje lahko to zaznamo? Objemimo le-to v svoje naročje, kot bi objeli novorojeno dete, in ga podržimo proti soncu. S pogledom se razširimo po neskončnosti neba in pustimo, da se to novo, to nekaj, vtke v nas in mi vanj. Kot nova pomlad v življenje, ki že teče. Nov člen, nežen in silen kot zvonček. Kam nas vodi?

Mateja Meško Kaiser

 

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku