• banner duhovna univerza 2016 net

Življenje je ponavljanje istega? (17.4.2018)

pomladni cvetVsako jutro nas prebudi sonce, najprej prebudi samo sebe, potem pa še nas. Uzremo ga na vzhodnem obzorju in prepoznamo, da je isto kot včeraj. Morda se je danes odelo v oblačila nekoliko drugih odtenkov, sicer pa je isto.

Prebujeni od sončnih žarkov odtavamo v kopalnico, da se uredimo po civilizacijskih normah. Pogledamo v ogledalo in se prepoznamo. Morda popravimo frizuro, punce še kaj dorišemo, da smo znova bolj podobne sebi. Se kot sonce odenemo v svoje odtenke in odhitimo življenjskim dogodkom naproti.

Zdi se, da so ti dokaj predvidljivi. Kot barvne kroglice ogrlice si sledijo v predvidljivem slogu, morda se le tu in tam kaj pomeša. Jutranje vstajanje, kava, drobljenje v službo, nujni opravki po njej, priprava obroka, pospravljanje in spravljanje spat. Vmes pa še utrinki, ki jih utrgamo zase, kot to poimenujemo.

Lahko se zdi, da je življenje dolgočasno, saj je tako utečeno. Kadar pa udarijo vanj dogodki, ki niso taki, nam je včasih všeč, včasih ne. Lahko v nas ali naše bližnje zareže bolezen. Ko imamo blago virozo, smo blago srečni, da smo doma in uživamo v počivanju. Kadar je kaj hujšega od viroze, se strese naš vsakdan. Nenadoma ga vidimo drugače. Sonce, ki vzide, ima danes dramatičen sijaj. Spominja na to, da so dnevi življenja šteti. Kam se je izgubil občutek, da je sonce večno in mi z njim? Vse v naravi nas opozarja, da nič ni naključno in nič gotovo. Metulj, ki prilebdi mimo nas, nam namesto frfotave pomladne sapice prinese težo zavedanja, da so mnogi metulji citrončki legli jeseni v zimsko spanje, niso se pa vsi prebudili. In tako je od zmeraj. Vsako pomlad. Le da se tega nismo zavedali.

Težko je prenesti misel, da nekoč mi ali nekdo, ki nam je zdaj posebno ljub, morda ne bo videl, kako cvetijo tulipani. Težka misel? Vendar tako je. Od nekdaj. Taka je narava stvari in bitij tega sveta. Nismo z Olimpa, nekoč se nam to življenje konča. V resnici je slišati veliko huje, kot to, da bomo, taki kot sedaj smo, nekoč ugasnili kot zvezdni utrinek, slišati, da metulji citrončki nikoli več ne bi letali okrog, in tulipani ne bi več dvigali svojih glav proti nebu.

Življenje je globoko modro. Če bi namreč bile stvari, ki jih cenimo – na primer ljubezen, zdravje, prijateljstvo, zavedanje, ne nazadnje življenje, kot je ta trenutek – neskončne in neminljive, jih ne bi znali ceniti.

Bilo bi samoumevno. Namreč: če pogledamo iz druge perspektive na življenje, samoumevnih stvari preprosto ni. Kot tudi ni dni, ki bi se ponavljali skoraj enako. Obstaja pa nas veliko ljudi, ki nebudno tavamo skozi svoje dni in jih doživljamo kot skoraj iste.

Vsaj dan prinaša s sabo nove priložnosti za učenje. Kot šolarji v šoli, dnevno deležni novih šolskih modrosti, se sami mojstrimo v življenjskih. Prinaša nam jih učitelj, ki ga ne vidimo, zato mislimo, da ga ni. Preklinjamo lekcije, zakaj so tako težke, namesto, da bi uporabili svojo moč in se z njimi soočili, kot radi svetujemo šolarjem.

Število naših dni je točno določeno in nekoč se tudi naša peščena ura izteče. Pravzaprav tečejo ta čas vse naše peščene ure. Siplje se pesek, iz ene posode v drugo. Pri enih se ta trenutek obrača, pri drugih je komaj začel teči. Tragika ali lepota? Odvisno od naše odločitve. Pravičnost. In naša je odločitev, kako bomo ta čas preživeli. Videli lepoto trenutka, sonce, ki je prav vsak dan novo in prinaša novo upanje zaspanemu in otopelemu svetu. Morda ta trenutek otopeli in zaspani kot pomladni čmrlji odpremo veke in uzremo življenje v vsej njegovi iskrivi in nedoumljivi lepoti. V njej smo objeti in zliti; namesto da bi jo uzrli, prevečkrat gledamo v tla ali v svoje strahove.

Življenje nam razpira krila, veter pihlja v njih in nas podpira v naši lahnosti, nežno pihlja ne le na nove brezova listke, tudi v naša srca, da razpihne tisto, kar smo najbolj mi. Da zavestno stopimo korak naprej od včeraj in gremo danes preprosto naprej. Sledimo svojemu napredku in pustimo stare stopinje za sabo. Predstavljajmo si, kako je lepo, ko tega ne storiš le Ti, ampak Vsi. Danes, jutri, pojutrišnjem. Kako lep bo tudi ponedeljek. Življenje je kratko in osmišljeno, poiščimo ga.

In ker je tudi lahkotno in humorno, naj bo danes zaključek: »Gorje muhi enodnevnici, če ima slab dan.«

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku