• banner duhovna univerza 2016 net

Poravnava z bistvom (18.5.2018)

ptica modraOd vseh tragik ali neumnosti, ki jih uvidi svet, je ena največjih, pustiti priliki, da gre mimo. Ne priliki vsakršne narave, ampak tisti, ki nas poravnava z našim lastnim notranjim bistvom. Ob tem ne želimo negirati dejstev, da je tragično videti tudi nesreče, ki se nam zgodijo in na katere je videti, da kdaj nimamo vpliva. Glede njih nimamo izbire. Imamo pa izbiro ali bomo izkoristili svoje življenje ali ne. In če ga ne: kako zares škoda! Koliko življenjskih okoliščin se je moralo stkati in sestaviti, da smo sedaj tukaj, kjer smo, takšni kot smo, ravno ustrezajoči, da se razvijamo po svoji poti naprej. Mi pa doživljamo, da bi bili radi kje drugje ali še bolj hudo, kdo drug. Opisano s Pavčkovimi rimami, smo vendar zvezde, vsaka na svoji poti. V naravi zvezd je, da se rade zatapljajo v sijaj drugih zvezd. Pa pri tem ne zanemarjajo svoje poti ali svojega sijaja - češ da je vreden manj ali več kot drug - kako je zvezde sploh mogoče vrednotiti?

Ko si ogledujemo življenje ptic, se zdi, da v njih ne bo obžalovanja, kako so šle skozi življenje in ali so ga izkoristile, saj ni zdrselo mimo njih. Prav sleherni dan se dvigajo v nebo, si prevetrijo peruti, izkoristijo skoraj vsakršno vreme, da pozdravijo sonce in oblake. In potem sedejo na veje, obdane s pomladnim cvetenjem in zelenimi lističi, prisluškujoče zvenenju čebel, zatapljajočih se v vonj cvetov. Mirno motrijo, dokler njihovo srce ne more drugače, da se ne bi s petjem pridružilo sozvočju narave.

Po svoji notranji naravi smo ljudje precej podobni pticam. Kar verjemimo: v sebi imamo sposobnost biti ptice z zlatimi krili, žgoleče pesem hvalnico življenju. Vendar, glede na to, s koliko teže smo se v vsakdanu obdali, smo bolj blizu parodiji letenja kot samemu letenju. Če se malo pošalimo, smo glede na lahnost najbolj sorodni noju, ki se trudi s svojimi drobnimi krili dvigniti v zrak težko zadnjico. Četudi poskakuje, še ne leti. Kaj torej storiti, da mu bodo zrasla večja krila in kako ga naučiti, da se bo namesto raskavega hreščanja, zvoku kot s troblje starodavnega gramofona, iz njega izvil nežen napev kot Griegovo Jutro. Kako se problema svoje težnosti oziroma lahnosti lotevate Vi?

Trd oreh? Niti ne tako zelo. Le malo drugače ga je treba odpreti. Za potrebe lahnosti je nujno, da so naši dnevi bolj obdani z veseljem in radostjo, pa s preprostostjo. Ker sedaj seveda niso, jih obdajmo sami. Namesto na kanal z aktualno problematiko ali še aktualnejšo nikoli končano maratonsko nadaljevanko, ki na našo težnost vplivata vsaj kot zajeten dunajski zrezek ali presladkana torta - pa seveda ne ciljamo le na kilograme - pritisnimo raje na gumb za glasbo. Več ko bo v njej harmonije, več je bo tudi v nas. Vzemimo si čas za ne-hitenje, in ko nas korak vodi mimo pomladnega grmička, ga povohajmo. Zajemimo zrak in pustimo, da se nas vonj dotakne, in ne prenehajmo zaznavati. Začutimo vonj, ki ostaja za vonjem, ki se nas dotakne v našem bistvu. S svojo esenco zaznavamo esenco cveta. Kot se poglobimo v cvet, se poglobimo v življenje, v prav vse, kar doživljamo. Nič ni običajno, nič ni ustaljeno - le naš pogled je bil morda tak.

Ko se res poglobimo v življenje, to ne gre več mimo nas kot voda skozi labodovo perje. Tokrat nas življenje »zmoči«, prežame, začutimo njegovo notranje jedro, s katerim se poravnava naše bistvo. Nenadoma ni več vprašanj, ali smo dovolj dobri, ali gremo v pravo smer, ker to vemo iz lastnih globin sebe.

Tudi kadar nas grabi bolečina ali nemir, se le-to dogaja le na površju nas. Pomaga, da se poglobimo v zaznavo, in brez tuhtanja o drugih stvareh opazujemo samo in samo tisto, kar počnemo: na primer pometamo. Dvignemo metlo, jo pozorno usmerjamo, gib za gibom, drobtinica za drobtinico se pridružuje kupu, usmerjeni gibi in napolnimo smetišnico, prisotni s pristnim zavedanjem. Jo stresemo v koš. Ves čas se zavedamo sebe, svojih gibov, svojega početja. In napetost v obliki bolečine se postopoma razpusti. Preverjeno zanesljivo.

Vprašanje poravnave z notranjim bistvom ne izziva torej vprašanja, ali stopamo po pravi poti, ker neprave seveda ni, ampak kako to počnemo. Lahko pometamo, lahko meditiramo, lahko letamo: če smo pri dogajanju zraven tudi mi, ki se tega zavedamo, življenje ne gre mimo, ampak skozi nas. Ne da bi se posebej hudo trudili, postanemo lahni, daljših kril in tudi naše petje postane blagoglasnejše. Zagotovo. Morda se kdaj srečamo, in kot ptice, nanizane na daljici daljnovoda zapojemo skupaj. Bilo bi lepo.

Mateja Meško Kaiser

 

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku