• banner duhovna univerza 2016 net

Vse poti vodijo do Sebe – (21.6.2018)

Rečni breg

Foto: Nataša Zorc

POSEBEJ ŠE POČITNIŠKE

 

Aktivno polovico leta puščamo za seboj, verjetno smo jo posvetili delu. Pomanjkanje časa zase nas je »utrdilo« v napačni smeri in ... ali je pretiravanje, če rečemo, da se v tem trenutku počutimo kot pasivno in trpno leseno deblo, otrdelo od vseh impulzov in pritiskov življenja?

Deblo, v katerega mi kot notranje bitje, sledeče svoji slutnji, Kdo in Kaj smo, vsakič znova, ko si vzamemo čas za samoizpraševanje, izdolbemo svojo podobo. In počasi nastaja silhueta po naši notranji refleksiji. Kadar ji sledimo, vemo, kateri delčki so odvečni, in kaj so resnični dragulji in svila, ki naj nas krasijo. Le ti so lepi dodatki, vendar le na sijoči notranji podobi. Silhueto modreca bi počastili, da bi sijala skozi te zemeljsko cenjene darove, ki bi zaradi Njegovega sijaja postali še sijajnejši. Bitje, zaspalo na svoji poti, žalostno zaljubljeno v svoj odsev, pa zaradi svile ne bo nič bolj žlahtno. Le kontrast bo bolj grenak.

Poletje naj bo čas za srečevanja s samim seboj. Garanje, da znova povežemo dele sebe v sinhrono celoto. Le ti se tekom leta, tavanja naokrog, ko urejamo stvari ter v njih izgubljamo dele samih sebe, razpršijo in ostanejo bog ve kje. Um je s svojimi načrti, kaj vse je vendar še nujno, daleč naprej od tega trenutka v nerealnem svetu. Telo, ki se peha za njegovimi opravili, mu opotekajoče komaj sledi. V resnici bi potrebovalo počitek, trenutek, da lahko vsrka lepoto življenja vase, in znova zasije, zavestno povezano z njo, saj je njen del. Ne nazadnje so tudi občutki hudo potlačeni, nepredelani, zaprti kot nepomita posoda, čakajoča na čas, da se očisti in pospravi na svoje mesto, znova sijoča in nemoteča.

Posebno velika in trdovratna usedlina v njej je tista, povezana z zamerami, ki jih še ne zmoremo odpustiti. Odpustiti kot galebe nazaj na nebo ali kot rake samotarčke, da gredo po svoji poti, zarisujoči sled le na peščeno dno, v katero potem morje doriše še svojo sled. V slednji je vse zapisano, pa vendar se v nekaj trenutkih razbremenjujoče izbriše, kot teža zapletenih matematičnih kombinacij na šolski tabli konec leta. Ob pogledu nazaj ni več sledi, je le svoboda. Ob pogledu naprej ni še sledi, le svoboda. Še kalkulacije uma, ki bi rad že fiksiral in planiral, podležejo njeni širini in utihnejo v modrem odsevanju.

Ko nastopi oddih, vemo, da mora preteči kar nekaj vode, preden se lahko zazremo v svoje žareče obličje. Takrat nastopi – dopust. Morda smo mu dali tako ime, ker si v njem dopustimo, da smo, kar smo. Prestopiti moramo hud razkorak med iz srca izhajajočimi občutki in zaznavami, ter med tem, kar mislimo ali tuhtamo. Globok razkorak med obojim, ki odstira brezno med seboj in Seboj.

Včasih je razpoka manjša, včasih večja. Odvisno od tega, koliko časa si med letom jemljemo za to, da jo »šivamo« skupaj. Zašita mora biti, ker le, ko doživljamo zaznavo iz srca in uma, ko slednje ni v stanju brbljanja, ampak preprosto »ve«, saj je v stanju pozornosti in intuicijske zaznave, le takrat se prelijemo do stanja »tukaj in sedaj«. Do srečanja s Seboj. Do srečanja s svetom. Takrat smo kot galeb, strmo spuščajoč se nad vodo in ves drzen v svojem manevru drseč nad peno valov, srkajoč njihovo svežino, ne da bi se je dotaknil. In smo rak samotar, ki odhaja s hiško, izpraznjeno bremena preteklosti, lahkotno poskakujočo na svojih ramenih, zavedajoč se, da mu jo pomaga nositi morje. Bitje sveta, ki zvesto sledi svoji poti in se umešča v skupen dinamični mozaik lepote, ki jo tvorimo prav vsa in le vsa bitja tega sveta.

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku