• banner duhovna univerza 2016 net

Lepota (15.10.2018)

GozdImam slepega prijatelja, ki se ob 'ogledovanju' umetniških slik zatopi v njihovo energijsko polje. In prepoznava sporočilo slike preko vibracije in tega posebnega občutka, ki ga objame. Kar pomeni, da umetniške slike niso samo nekaj za oči, temveč je njihova moč neizmerno globlja in prežame vse kar smo ter – se dotakne našega bistva. Tiste, ki se. Seveda ne vse. Najvišja umetnost je prinašalka nadzavednega in nadosebnega. Je glasnik harmonije. Umetnost je prenašalka lepote.

Lepota zdravi. Zakaj? Ker je posledica ubranosti, notranje skladnosti, reda, ritma in tako povezuje nasprotja ter ustvarja sattvo. V stanju sattve se skriva velika skrivnost. Ko so stvari na svojem pravem mestu, v pravilnih razmerjih, vibrirajo ubrano, povezano in so pretočne. Posledica tega sta mir in tišina. V polju miru in tišine se začnejo odstirati globlje stvari. Kjer ni hrupa, nemira, trenja in kaosa, tam je možnost za prehod zavesti v višje stanje, kjer se nam odpira zavedanje svetov, izkušenj, doživljanja, ki so nadosebna, nadmaterialna, nadčutna. Torej tisto, za kar bi sicer rekli, da ne obstaja, ker tega naše oči ne morejo videti, postane otipljiva, globoka, živa izkušnja, ki običajno nagovori srce. Pa tudi izzove um. Zakaj človek obnemi ob prizoru v naravi, ki ga prevzame celovito – ker ga prežame stanje sattve in je tako dovzeten za globlje dojemanje, kot sicer. Naš običajni, materialistični, um ni zmožen celovitosti. Zna bolj ali manj deliti, na kosce in še bolj drobne kosce. Tisti drugi um, ki ga človek tudi ima, abstraktni, filozofski, razsvetljeni um našega duhovnega bistva, pa te delce ponovno poveže v celoto, jim da okvir, smisel ter jih umesti v kontekst. Takrat osupnemo in nekaj nas globoko spreleti. Ni potrebno iti na najvišjo goro, da se nas dotakne takšna globina življenja.

Umetniška dela so prinašalci tega občutka povezanosti. Njihov namen ni, da v nas sprožajo ugodje ali udobje, temveč da nas dvignejo nad raven ločenosti, razdeljenosti, izgubljenosti in nas spomnijo na povezanost, soodvisnost, enost. Kar je narava naše duše in tako se nas v takih trenutkih, v resnici, dotakne duša. Tisto nekaj, kar je tako zelo presežno in na kar smo pozabili, v valovih plačevanja položnic, tekanja za denarjem in organiziranja življenja.

Pa vendar, prav to – pozabljeno - v nas preživi vsako smrt. Je večno. Po tem hrepeni naše srce, vsak trenutek. Lepota, s svojo ubranostjo, koherenco, sporočilnostjo, je pot do tja. Je most v večno, jasno, in smiselno naravo, v vsakem izmed nas. Zato je umetnost, ki so nam jo zapustili veliki umetniki, še danes aktualna. Ker nas preobraža, ker nas osvobaja iz ujetosti, ker nas opozarja na kvalitete, ki življenje šele zares naredijo življenje, ker nas spominja na naš božanski del in nas odmika živalskemu. To so dragoceni trenutki, ko zares postanemo mi Mi, ko občutimo samospoštovanje in veličino življenja. Če smo dovolj občutljivi, lahko v ta stik stopimo preko koherentnih, visoko sattvično vibrirajočih energijskih polj, ki jih ustvarjajo takšne izjemne umetniške stvaritve.

Naj bo to glasba, poezija, kiparstvo, arhitektura, slikarstvo, proza, gledališče ... karkoli. Kar nas ponese v poravnavo in srečanje z duhovnim vidikom življenja, z njegovo globoko etiko, redom, dobroto, resnico, kar nas spomni na svet iz katerega smo izšli in po njem nezavedno ves čas hrepenimo in ga iščemo v odnosih, v dogodkih, v stvareh ... vse to je in bo, vedno, ostalo najbolj dragoceno darilo lepote, ki ga lahko dobimo.

Nataša Zorc

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku