• banner duhovna univerza 2016 net

Zven jesenskega listja (29.10.2018)

Jesensko listje3 mPreproge listja, skrbno poglajene in gladko pometene, ustvarjajo občutek, kot bi se marljiva roka poukvarjala z njimi in jih posebej uredila. Listje je dobesedno povsod, kamor pogledamo: na drevju in na tleh, usmerja ga tudi veter, da poplesujoče po nebu daje utvaro oddaljene jate poslavljajočih se škorcev ali vran.

Ko se listje odlaga na tla, zazveni. Še tišje in drugače kot oglašajoče se ptice, sliši se le pol tona glasneje od prisluha ali od sproščujoče razelektritve možganov ob meditaciji.

Narava nenavezano odlaga svoje okrasje, prav nič se ne zdi, da za njim žaluje, kje so njene zelene krošnje, ali pa, kako ji bodo ostale le gole sive veje. Le sledi naravnemu ritmu z zaupanjem in se mu ne postavlja proti toku stvari. Mehko drsi po široki strugi časa, kot spretna plesalka, dajajoča videz, da se sama ne giblje, da jo giblje le soplesalčeva roka, ki jo vodi in s katero je zlita v Eno.

Z jesenjo ne dozoreva le narava, dozorevamo tudi mi, saj smo tudi sami del plesalkine obleke, na kateri skušamo slediti roki, ki vodi vse. Čas je, da pred odhodom sonca pogledamo z njegovo svetlobo še enkrat temeljito vase in potem tudi sami odvržemo svoje listje. In naj bo naši jesenski kontemplaciji posvečeno vprašanje:

Kaj je tisto, kar je za nas / v nas kot listje, kar lahko izpustimo, in kaj tisto najbolj vitalno in esencialno, brez česar ne moremo? Kaj je v nas kot deblo, globoke korenine, potopljene v samo središče zemlje, pa veje, segajoče v središče neba, do sonca in zvezd, svojih sester?

Pridajmo kontemplaciji sedaj še drobec prakse in opazovanja, tudi tega nas uči globoko ravnovesje jeseni. Danes bo nekoliko bolj številčno obarvano.

Izhajajmo iz tega, da je v naravi vsega ravno prav. Pravšnja mera zagotavlja vsemu optimalno rast. Površnemu opazovalcu se utegne zazdeti, da lahko pridobi več, če seme zalije z več hranila ali vlage. Kot tudi, da lahko iz svojih nog in rok iztisne več kot 100% učinka kot ga le-te zmorejo. Razlaga si, da če malo pohiti, pridejo noge lahko dlje. In če malce hitreje rokuje s stvarmi, tudi te opravijo več. Ko omaguje, spije energijski napitek ali kavo in ponovno poveča storilnost. Ko znova omaguje, spije nadaljnjo kavo in ponovno vztraja pri delu. Ob koncu je zadovoljen, saj je opravil namesto 100% dela, 120%. Od nekod je iztisnil dodatnih 20%. Kot pridelovalec intenzivnega kmetijstva, ki se posluži dodatnih hranil.

Navedeno dejstvo je danes popolnoma sprejeto kot sprejemljivo ravnanje z okoljem in s sabo. Namreč, ko ne gre več, malce ponovno porineš, potlačiš pristna občutja, in če ne gre več, še malo kemije ali kave, pa so dodatni procenti že zraven. Ob tem pa je spregledano v nebo vpijoče dejstvo, da je tistih dodatnih 20% vzetih iz naših skrajnih rezerv, kar nas načne. Povedano z bančno logiko, smo šli na našem bančnem računu za 20% v minus. Namreč, energije imamo, kolikor je imamo. Načini prisile telesa, ko opravi več kot zmore, se nekje »odložijo« kot negativna bilanca bančnega računa. Seveda kdaj ne gre drugače, kot da sežemo preko svoje meje, kot temu radi rečemo. Bi se lahko vsaj navadili, da po času, ko vklopimo 120% (ki jih nimamo, ne pozabimo!) prekoračeno mero energije, vrnemo nazaj? Zakaj?

Da umirjeni, v ravnovesju, v sebi in navzven zazvenimo kot jesenski list. In se odložimo prav na svoje mesto v rjavo rumeno oranžni preprogi jeseni ...

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku