• banner duhovna univerza 2016 net

Ko v našem domu 'straši' (12.11.2018)

OblakiSedim mirno na fotelju, razmišljam. Ob meni leži moja psička, zatopljena, skupaj z mano, v to mirno ozračje. Nenadoma moj pogled pritegne zelena lončnica na polici, ki se sunkovito prične stresati. Samo desni del vej se maje, kot bi bil potres. Levi del rastline miruje. Kot malce uročena strmim v ta del rože, moj razum otrpne za nekaj trenutkov, vendar me prevzema enak mir, kot prej. Ne čutim nič posebnega. Ne strahu, ne vznemirjenja, ne evforije, ne sreče ....

Opazujem, tresenje kar traja. S pogledom iščem telefon, da bi posnela dogajanje in kot vedno, je tam nekje ... Ne premaknem se, ker se bojim, da bom izgubila povezanost z dogajanjem in se bo le to prenehalo. V mislih preverim okoliščine: vsa okna so zaprta, prepiha ni, vetra ni. Vse ostalo miruje, torej tudi potresa ni. Midve sva popolnoma statični, se ne premikava, torej tudi midve ne povzročava takega tresenja zelenja. Prižgana je samo ena namizna lučka, daleč od police z rastlino, ki je sicer v višini obraza, ko stojim. Tudi kakšna intenzivnejša elektromagnetna sevanja niso prisotna ... Ko vse preverim, še vedno gledam. Tresenje rože je trajalo in trajalo. To ni bil trenutek, ko se zatrese in je konec. Ne. Da mi čas, da opazujem. Trajalo je najmanj 15 sekund. In nato ... se umiri. Še naprej samo strmim. V meni pa nobene vznemirjajoče reakcije. Zanimivo. No, 27 let življenja in dela na področju duhovnosti seveda v mojem umu ustvarja drugačno razumevanje in doživljanje takšnih dogodkov.

Potem vstanem in še enkrat preverim, kaj bi lahko povzročilo nekaj takšnega. Da se samo polovica zelene rastline maje in trese, druga polovica pa miruje. Nič takšnega. Prav nič!

OK. To je bilo to. Vzamem kot zelo zanimiv dogodek.

Potem čez nekaj časa, dolgo časa, mi vseeno ne da miru, kako je to možno. In poskušam ugotoviti, kaj bi lahko ustvarilo takšno sunkovito premikanje. Nato se spomnim, grem k roži in primem za vejo in jo začnem stresati – ne, to ne more biti, ker se celotna rastlina trese. Nato primem krožnik na katerem je rastlina v cvetličnem lončku in ga začnem z roko močno stresati in glej ... ponovi se enako gibanje, kot sem ga videla takrat. Torej je bilo možno ustvariti nekaj takega samo, če sem fizično, sama, z roko tresla krožnik, na katerem je stala rastlina. Seveda takrat te roke ni bilo. Jaz sem bila 3 do 4 metre stran. Katera roka je torej gibala tisti lonček? No, to morda ni ravno 'znanstveni način' zastavljanja vprašanja, pa me sploh ne zanima. Je samo dejstvo, ki sem mu bila priča. Kaj ga je povzročalo, pa lahko samo ugibam.

Marsikdo doživlja takšne ali drugačne nenavadne dogodke v svojem stanovanju. Po smrti mojega očeta sem dvakrat našla prižgano luč v dnevni sobi, ko sem jo zagotovo prejšnji večer ugasnila, preden sem šla spat. Seveda bi lahko vedno rekli, 'si jo pač pozabila ugasniti in si samo mislila, da si jo'. Seveda, tudi to je možno. Samo, da to, v tem primeru, ni res. Ker sem se nekajkrat z očetom šalila, preden je umrl, da najmanj, kar mora storiti, ko gre, je, da pride prižgati luč. Zato sem bila še prav posebej pozorna, da jo zvečer ugasnem.

In to je to. Življenje se razteza skozi več dimenzij in globin. Smrt, ta velika skrivnostna nepovratna prelomnica, ta prehod v nek drug svet, je za večino človeštva še vedno razkroj v nič. V neobstoj. Vendar pa mnoge izkušnje počasi razklepajo tudi ta urok in človeka prepoznavajo kot bitje zavesti in duha. In ta naša notranja esenca, to nesnovno, duhovno bistvo, iz katerega se rojevamo in vanj umiramo, je neuničljivo in ne mine. V tem bistvu obstajamo naprej tudi po smrti. Torej, ko se vam kaj takega dogaja, ni razloga za strah in za interpretacijo 'strašenja'. Morda nam naši pokojni ljubi ljudje sporočajo, da so blizu in opozarjajo na svojo 'posmrtno' prisotnost.

Če se vam zgodi kaj takšnega, prižgite svečko, prižgite kadilo in se v tišini, globoko iz srca, spomnite nanje, se pogovorite z njimi in jim zaželite mirno in lahno bivanje v luči. Potem prižgite glasbo, ki ste jo radi skupaj poslušali in ... to je to. Užijte trenutek zlitosti življenja z obeh strani. Užijte trenutek celovitosti bivanja, v katerem ni ločenosti, temveč je neskončna, neminljiva povezanost in ljubezen.

Nataša Zorc

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku