• banner duhovna univerza 2016 net

O srcu snežne kraljice (24.12.2018)

Sneg in drevoŠe skoraj včeraj je bila podoba narave poslikana v pozno jesenskih barvah. Sicer v pretežno sivkastem novembrskem podtonu, ta pa je v sebi še zmeraj prepuščal mnoge barvne intonacije jeseni.

Potem je čez noč in čez dan padal sneg. Padal je na trate, vrtnične grme, strehe hiš, ceste, lica, drevesa in dlani - iz neba v dejanskost. Snežinke so padale z neba z mirom in počasnim spustom, kot znajo le one. Podobno kot upočasnjen let zimskih ptic, ki na koncu sedejo na zemljo in se zlijejo z njo. Niso prinesle le beline, še nekaj več je prišlo z njimi ali za njimi. Skoraj nemogoče je prezreti sedanji spokoj, čistino, jasen namig po umiritvi. Da prihaja čas, ko naj koraki na svoji poti malce postojijo in se raje zazrejo v nebo ter okoli sebe. Da bi videli tisto, česar še nikoli nismo, na način, ki seže do srca in potem do oči in šele potem zares zre.

Ko zremo na svet in ga doživimo tudi s srcem, je le-to kot veliko oko v prsih. Oči nam nudijo obliko sveta, srce pa njegov občutek, okus, dotik. Kadar gledamo le z »naglavnimi« očmi, registriramo oblike kot skrbni računovodja svoje številke, da se katera ne izmuzne. Ko gledamo pa z očesom v srcu, začutimo Sebe, svoja krila, se prerodimo in spoznamo ob stiku s srcem svojega življenja.

Srce se ne ukvarja toliko s tem, kaj naj v življenju počne, ampak bolj s tem, kako naj to počne. S taktom, obzirno, kot ga je vešče le srce, ki se zaveda lastne in gracilnosti drugih. Po obliki enako lepo, po ranljivosti pa prav tako občutljivo kot snežinka na toploto. V vidiku preseganja prepadov med bitji, odlikovano hrabro, kot je lahko le levje srce. Če mu damo čas, da se razpre in stopi v odnos z drugimi, in to se dogaja počasi, kot padajo snežinke, zapleše z bitji v zimskem metežu, v katerem ne manjka plesa z vetrom in naravo. Morda kot v pravljici ... ob slovesnem vzdušju prihoda Snežne kraljice. Namreč tiste, za katero se spomnimo, da je imela nekoč zaledenelo srce, ki pa se je stopilo ob toploti nekega drugega srca, dovolj levje pogumnega in vztrajnega, da mu ga je uspelo odtaliti.

Morda smo danes preveč nestrpni, da bi opazili zimsko pripoved. Morda je bilo naše srce nekoč preveč ranjeno do mere, da ga sedaj raje čuvamo na sibirskih temperaturah. Vendar se src dolgoročno ne da pretentati. Četudi zamrznjena, čakajo. Res jim je lastna filigranska nežnost, vendar je ta hkrati tudi silna. Odlikuje jih nesmrtnost, sposobnost podobna feniksu, da v času, ko se zdi, da vse ugaša in izgineva v pepelu brezupa,  šele zbira moči in začne biti v prastarem ritmu, ki poganja Vse. In ponovno zadiha, močno, kot da se ne bi nič zgodilo; razpira svoja krila, jih razširja ter vstaja v novem sijaju.

Kadar se dlje časa delamo nemočne in se s svojo odločitvijo, biti nemočni, celo istimo, ravnamo, kot bi nam bila krila odrezana. Pa vendar na srečo ne moremo preprečiti svoji notranji Biti, da jih v nekem trenutku ne razpre.

In drobna misel nas nagajivo vpraša, le od koga se srce tega uči, po kom si vendar jemlje zgled.

Če pogledamo pokrajino, življenje iz ptičje perspektive, dovolj od daleč in nekoliko priprtih oči, morda uzremo Namig. Snežinke, ki se vrtijo, postajajo delčki, ki se zlivajo v podobo peres, oblikovanih v velikanska krila, objemajoča svet. Hkrati se dvigajo in spuščajo, dvigajo in spuščajo - v ritmu stvarstva. Svoj ritem prenašajo na bitja, ki so Mu bližje kot nam naši otroci. S svojim zgledom jih uči razpiranja kril, namenjenih dvojemu: kako s krili objemati druga bitja in kako s krili leteti. Kako stopati v podobo sveta, kot jo poznajo in okušati srca Drugih in se z njimi zlivati. Mehko in taktno, usklajeno s Tistim, pod čigar okriljem se učijo leteti naproti Cilju, zaradi katerega so se rodili.

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku