• banner duhovna univerza 2016 net

Okrog sveta do svojega srca (4.2.2018)

ZimaNarava potuje s tokom naprej, ne da bi se posebej spraševala, kako in zakaj to počne ali kam vendar jo vodi pot. Oblaki potujejo po nebu, pri tem spreminjajo obliko, včasih so videti hudomušni, včasih preteči. Če si vzamemo čas, lahko v njih poiščemo obraze, leteče veverice ali pa sledi usode, zapisane kot v usedlini kave.

Človek je najbolj razvito bitje narave. Ni ga čez njega. Smelo obrača stvari v naravi, zajezi reko, kjer je hip prej tekla vsa prešerno deroča in kipeča, jo usmeri v nov rokav tja, kjer je tudi zanjo nova pot, da se vsa začudena ozira nazaj, obotavljajoče, a je res to prava smer? Seka gozdove in seje polja, kjer jih prej ni bilo, pa tudi obratno, polja prerašča z gozdovi. Raziskuje. Vsak, ki raziskuje, ne odkrije nujno Amerike. V svoji ihti hiti pokazati nekaj, česar ni še nihče, išče načine, da bi izstopal od drugih. Išče nove poti izpostavljanja, nove podobe, v nekem trenutku pa pozabi, kdo v resnici je.

Nekje na preseku iskanja vedno novo fascinantnega ter v preusmerjanju lastne pozornosti na druge, njihove stvari, probleme, se človek nekoč le zaustavi sam pri sebi. Nekje ga čaka klopca na robu gozda, vsa obglodana od časa, ki ga pokliče, naj odloži svoje nemirno telo in duha nanjo. Prastari hrast nad njo jo prijetno senči in varuje, tudi on prigovarja: »Pridi že vendar, bitje in odpočij si od samega sebe.«

In se zgodi. Ko se poleže nemir, se bitje oddahne od programa svojega avtopilota, prejetega od prednikov, za hipec se zave samega sebe kot se ni uzrlo že od otroštva. V mirnem zunanjem spokoju, za katerega ugotovi, da je tudi v njem. Radost v srcu, kot bolečina hkrati, ponujajoča neskončne poti svobode in prostranosti, čakajoče, da poleti v njene globine, najprej navznoter, potem tudi navzven, kot njen delček, z njo zlit za večno. Po izkustvu tega miru nič več ni enako. Ko se odprejo veke, je mir, ki se ga je bitje zavedelo v sebi, prisoten vsenaokrog. Je bil že prej, a sedaj se ga jasno zaveda. Poslej bo hodilo po svetu hrepeneče iščoče občutek, ki je v njem in hkrati tudi razprostrt v naravi. Ko bo uzrlo milino v očesu ptice, se bo povezalo z milino v svojem srcu. Ko bo zrlo v oddaljeno hladno sijočo bleščavo zvezd, se bo dotikalo sijaja svojega duha. Ko se bo poglobilo v vonj damaščanske vrtnice, ga bo njen sladek vonj, pomešan z rožnato svetlobo ponesel v daljne kraje in hkrati v daljni prostor v lastnem srcu. Spoznalo bo, da se noben vetrič ne premakne, ne da bi se premaknil tudi sam. Da lastovka, ščebetajoča in poslavljajoča se na poletnem večernem nebu pravzaprav povzema napev njegovega srca. Ali pa lastovkinega? Pa saj ni pomembno, kdo čigavega. Tako ali tako vsa bitja povzemamo starodavne napeve, uspavanke matere zemlje in očeta, ki vlada nebu, prepletajoča se v nežnem objemu melodije, ki v svoj objem jemlje še vsa bitja, svoje otroke.

Reka, ki teče po svoji strugi, nas izprašuje, kod vodi naša pot in ali sledimo hrepenenju v srcu, ki nas po njej usmerja. Sonce na nebu nas hrabri, naj se zravnamo in odpremo ter s sijem v svojem srcu objamemo vse, kar je. Svet je čudežen. Njegovi drobci, kot pikapolonica, ki se nežno odloži na našo dlan in spravi svoje letalne peruti pod rdeč plašč, nas spomnijo na to. Ali kresnica v poletni noči pa snežinka, vsa prelepa in elegantna. Tudi sijaj v Tvojih očeh, polnih miline, ko je srce mirno in zlito s spokojem narave, ko stopa po svoji poti samospoznanja.

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku