• banner duhovna univerza 2016 net

Morje v nas (11.3.2019)

starry night over the rhoneDnevi, včasih drseči skoraj nezaznavno, včasih vihravo hitro, prinašajo s sabo drugačnost. Čeprav se ta pravzaprav ves čas dogaja, smo jo sedaj zares opazili. Popki na marelicah so že zelo nabrekli, prvi dež, in se bodo razprli. Čmrlji že sanjajo o njih. Pomlad, ki prihaja, obarva zemljo in nebo po svoje. Slednje je videti nekoliko bolj živahno in gibajoče se, kot pritiče pač pomladi. Dinamično vijolično globoko modro valovanje, kot bi bil na nebu ocean in zvezde na njegovem platnu kot ribe v morju, svetleče odsevajoče ob siju polne lune. Le da je ta ocean kot že rečeno, na nebu.

Dovolimo si malce drzno primerjavo širših razsežnosti. Predstavljajmo si, da je nebo simbol Nas. Da so naše misli pravzaprav zvezde. Vsaka lepa misel je zvezda, razžarjena na nebu. Kot Vega in Sirij. Dragulj, sijoč sam od sebe in še od nekod. In naši miselni sklopi so kot ozvezdja. Na primer Veliki voz. Pa Orion ali Kasiopeja, tudi Gostosevci. Vmes med zvezdami je raztezajoč se prazen prostor, ki ga dobre misli potrebujejo, da se lahko svobodno gibljejo brez omejitev. Na vse strani po nebnem svodu. Se dotikajo druga druge s sijem, potujejo po poti, ne da bi se postavljale druga drugi na pot in si bile prepreka. Včasih pusti katera močnejšo sled v nas - recimo ji repatica. Včasih se katera na novo rodi, kot presenetljiva in presunljiva nova ideja; zdi se kot zvezdni utrinek, povezujoč morje na nebu ter zemljo, in je pospremljen s srčno željo v nas, da bi se nekaj zgodilo po ravno pravšnji meri.

So dnevi, ko zvezde jasno sijejo, in so dnevi, ko njihov sij pregrnejo meglice. Naj bodo slednje kot podobe naših čustev in želja v nas, ki nam onemogočajo, da bi videli jasno in daleč. Namesto daljnosežnega uvida je vid zamegljen in seže le do želje blizu nas, ki vibrira, da bi jo zadovoljili. Se pri tem napreza kot budilka ob času alarma, da bi zdramila in dosegla svoj cilj. Slika nam različne podobe, nas poskuša prepričati o nuji po čokoladi ali predmetu, dokler nam pogled le ne zastane na njej in omaga. Pa je šel pogled - namesto mimo in okoli ropotajočega čustva ter v daljavo do sijoče zvezde - po gobe. Pogosteje ko podležemo in omagamo, pogostejše so meglice čustev in želja. Njihova vsakdanja pojavnost je natančna kot opoldanski dež v tropskem pasu. Vse dokler se ne naučimo, da raje zremo skozi njih in potem do zvezd. Nekoč pa meglice s pravilno usmerjenostjo razblinimo do te mere, da nam pogled seže tudi do Rimske ceste in se lahkotno sprehaja po njej, ves lahen, pa kristalno čist.

Verjetno ste opazili, da v naši primerjavi zvezdnih razsežnosti nekaj manjka. Očitna je odsotnost nečesa, kar je dejavno, notranje gibalo nas samih. Misli lepe in čiste ne zadoščajo same po sebi, tudi ko pometemo vse oblačne zastore izpred njih. Kje se nahaja izvor vseh naših resničnih transformacij? In kje je tisti/tisto, kar jih umešča, vsako zvezdo, na svoje mesto?

Danes smo mu rekli, da je nebo, potem da je morje, čeprav je globoko vprašanje, kako ga pravilno zapopasti v besedno obliko. Temno modra valovita globina, objemajoča zvezde; je hkrati praznina in izpolnjenost. Po videzu končna, intuicija pa nezmotljivo govori, da je prav zagotovo neskončna. Je izvor vednosti; vse je v njej zapisano in se vanjo še zapisuje. Kadar se z njo povežemo, smo deležni tako abstraktne modrosti, kot konkretnega nasveta. Ob stiku nasiti srce in um obenem, pa čeprav sta si ta daleč/blizu kot Kastor in Poluks. Osmisli tudi tisto, kar je še pred trenutkom bilo videti pogrešljiva banalnost, v delček, nepogrešljiv v skupnem mozaiku. In povedano v jeziku Heraklita: ko se zakriva, se hkrati odkriva. Je polarnost, ki to ni. Je celota, katere delčki so tako povezani z njo, da jih ne moremo pravilno zapopasti, če jih opazujemo brez celote. In nenazadnje, je globoka modrost, sama po sebi dovršena, ki pa se skozi konkretno ekspresijo na novo definira. In se spoznava, četudi se pozna do obisti, saj jo vsak nov trenutek na nov način udejanji. Kdo smo torej v resnici mi, vprašujoči se po svoji notranji naravi? Ali povedano zrcalno/odnosno kot Heraklit: ali lahko zdržimo z neskončno naravo Sebe, ki se nenehno preraja iz čiste radosti samospoznanja ter nikoli ne zaustavi, niti najmanj pa zaradi občutka varnosti, ugodja ali inercije?

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku