• banner duhovna univerza 2016 net

Pomlad in iskanje prave ljubezni (8.4.2019)

ogledaloZaplate snega so že davno izginile; izginila je tudi bledikava sivina površja, kot sence na njem, zaradi dolgotrajnejše odsotnosti svetlobe in toplote. Ker je pomladno sonce pravi recept za vse, poživi vsa bitja in vse tisto, kar izgleda neživa narava, izkaže svoje nasprotje in kar oživi. Prej pusta tla gozdov sedaj zelenijo; zanimivo, da gozdovi pomladi ozelenijo najprej na površju, z vzorčasto preprogo teloha, čemaža, podleska, pljučnika, in nato šele razvijejo neštete smaragdno sijoče lističe, ki oblikujejo drevesne krošnje. Takrat se zelenilo gozda preseli iz tal v zrak.

Tako prijetno je prepustiti svoja srca pomladni toploti, ko nas vabi, da bi kar razširili svoje roke proti viru toplote in se mu po zimski zakrčenosti, posledici mraza, povsem prepustili. Svetloba nas vabi v druženje, dobesedno v objem. Nedvomno je v zraku čutiti nove prilike, nove poti in razsežnosti, ki se bližajo nam in mi njim.

Vse, kar je zamrznjeno, se želi odpreti, predati in zliti, pripadati prihajajoči dimenziji. In se res prostovoljno odtajamo, počasi izginjajo sive zaplate v nas. Topla sapa segreva, kar niso uspele ogreti tudi najtoplejše, doma spletene, volnene nogavice. Ob odtekanju mraza se sprožajo metuljčki v nas, ki nas pripravljajo na sprejem sonca, da se srčno odpremo vsemu, kar nas obdaja.

In se zgodi … - po že znanem principu, da tisto, kar bi bil najboljši recept za nas same, projiciramo v okolico. Namesto, da bi se odprli s svojim srcem na vso moč svoji notranji subjektivnosti, duhovnemu polu … - ga iščemo zunaj sebe v drugih. Čudežnost sebe projiciramo v druge, in v nekem hipu, v pomladni zamaknjenosti, uzremo prince na belih konjih, četudi smo še včeraj vedeli, da so lisasti in drugih vzorcev, pa barbi princeske, bolj ali raje manj, prikritih oblin. In izbrancem, izbranim na podlagi njihove zunanje oblike. čez čas, ko se nam povrne »vid«, po krivici očitamo, da so bolj podobni konjem na belih princih ali da njihove obline kipijo krepko čez številke otroške barbi konfekcije. Pa ni z osebki nič narobe. Kvečjemu to, da podobno kot mi sami, niso bili resnično v stiku s sabo, s svojo notranjo naravo. Ter da so nalogo, imenovano: Kako najti Sebe in se osrečiti, razumeli napačno ali jo želeli v imenu »čiiiste« ljubezni preložiti dobesedno na ramena drugega.

Od kod zmota? Platon pripoveduje skozi lik delfske svečenice Diotime, da smo nekoč bili bitja štirih nog in rok, dokler nas niso bogovi razpolovili. Odtlej vsak od nas išče svojo polovico. Kadar najde kakšen primerek, ga za hip, kot v času pomladne zaslepljenosti, uzre kot sebi pravo, dušo dvojčico. Ker mu je dan za hip zrenja iz stanja brezpogojne ljubezni, v njem uzre tisto, kar je v vsem Eno in univerzalno, in tako se mu zdi, da je končno le našel. Ko hip spodbude hitro mine, znova uzre detajle, ki ga motijo in namesto, da bi to človeka spodbudilo, da nadaljuje iskanje v Sebi, ponovno napačno išče zunaj sebe. Vse dokler se mu podplati ne obrusijo in noge ne ogulijo ter obupa, da prave ljubezni pač ni. Utrujeno prižge TV ali kako drugo verzijo avtopilota, in raje postane pasivni opazovalec tujih življenj, zato da bi imel kaj od življenja…(?) Znova postane senčna zaplata, kot preden jo je oplazilo sonce, čakajoča na zimo, ki bi ga odrešila tega napornega odtajanja. Pa vendar, vse kar je, tudi zunaj, ne le znotraj nas, nenehno in neutrudno šepeta in spodbuja: »Človek, spoznaj Sebe!«

Ljubezni ne najdemo, ker jo iščemo na način, ki ne ustreza njeni naravi. Tako kot z zrenjem mikroceličnih organizmov skozi mikroskop ne moremo dojeti narave cveta, tudi ljubezni ne moremo ujeti, če jo lovimo v mimo hodečih bitjih. Ob tem smo paradoksalni kot bitje, ki se je nadišavilo, potem pa tava brezglavo naokrog in išče tistega, ki tako lepo diši. Vse, kar si najbolj na svetu želimo in potrebujemo, imamo tukaj in zdaj. Ozrimo se Vase pozorno kot v svojega princa/princesko na konju in poskušajmo ujeti, kaj se v tem bitju, ki mu rečemo Jaz odznotraj dogaja, posebej še v predelu srca. Poskušajmo objeti njegove bolečine in stiske, jih opazovati ter kljub njim iti globlje Vase, v tisto, kar je pod tem. In to okušati, vonjati, kot kadar se predamo vonju cveta jablane, ki ima svojo zunanjo fino cvetno noto in potem še tisto drugo, notranjo … In to opazujmo kot komaj vidno ladjo na črti horizonta morja-neba, ki ji sledimo, ko izginja, ker pravzaprav ne izgine … pot se vedno nadaljuje; horizont se ukrivlja. Odkrivanje se je komaj začelo. Da se je le, ker sedaj smo na poti Dobrega.

Po spoznanju, da smo mi sami pravzaprav tisto drugo bitje, ki smo ga tako iskali in po rednem srečevanju s svojo notranjo Subjektivnostjo, šele nato lahko zares srečamo drug drugega tudi zunaj sebe. Takrat si podamo roke, se s srcem dotaknemo in zlijemo s srcem drugih. Postanemo kot Platonova prispodoba, le s to razliko, da smo vsi skupaj kot bitje z mnogoštevilnimi okončinami, ki se čuti kot eno bitje. Ker to je. Bitje, ki je Eno z Vsem(i).

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku