• banner duhovna univerza 2016 net

Od odklonov do sinteze (27.5.2019)

morjeLuna, umeščena na temno modri preprogi nočnega življenja stvarstva, se smeji. Pravzaprav posmehuje. Ali jezi? Morda pa je njen izraz tak, ker meditira. Kaj od tega je res?

Res je vse…, namreč, v tistem delčku, da je subjekt, ki jo opazuje in vanjo polaga različna lastna občutja, zazrt v svoje izraze, ki jih ugleda v ogledalu sveta. Vidi svojo podobo, odsevajočo v mnoštvu oblik stvarstva. Kadar je dobre volje, projicira v druga bitja svojo dobro voljo in veselost. »Poglej, kako je danes lep in vesel dan, še luna se smehlja in zdi se, kot da poplesuje tam gori!« Ko je slabe volje, je ves svet prav takšen, prava huda ura. Sonce ne sije milo in nežno, ampak neusmiljeno izžema zadnjo vlago iz sveta. Pa luna, vsa namrgodena, kako ne bi bila, ko pa je vse tako nemogoče!

Kolesje čustev in misli, ki nas ugrabljajo in »varno« vodijo v predvidljivo smer, z zanesljivostjo švicarske ure odmerja patološki cilj našega gibanja in razvoja. Vtisi, posredovani iz zunanjega okolja, so le pozunanjen odsev naše notranje vpetosti v kolesje lastne ujetosti. Stvarstvo je narejeno tako, da so zunanji dogodki v tesni korelaciji z notranjimi. Temu pojavu ustreza formula, da podobno privlači podobno, oziroma, kakor zgoraj, tako spodaj; v naše primeru kakor v nas, tako v našem okolju. S svojim delovanjem podpiramo delovanje zunaj sebe.

Ostajajmo pri predpostavki, ki jo apriorno in na vse kriplje branimo, da je v življenju globoko ravnovesje, ko se niti kapljica energije ne prelije vnemar. Za to skrbijo roke, tehtajoče trud vsakega posameznika, odnosno obravnavanega kot najdražjega sina ali hčer. Noben trud ali nastanek drugačnega, bolj ravnovesnega dejanja pri tem ni prezrt. Ko iskreno opazujemo lastno delovanje, opazimo, da smo v nekem vidiku prekomerni, recimo da preveč »pritiskamo« v neko smer; lahko sami nase, na druge ali okolje, živo ali neživo. Kdaj pa smo preveč pasivni, neodzivni, ko se počutimo brez moči in se nam zdi, da zaradi pritiska okolja ne moremo storiti drugače, kot da se stisnemo vase, skoraj v položaj fetusa. Vse dokler se ne spomnimo, da smo odrasli, torej da imamo moč, da lahko naredimo stvari skladno s svojo notranjo zaznavo, po Svoje in ne po svoje. Pritisnemo v sebi na strune Sebe, si vzamemo čas in opazujemo, zaznavamo, raziščemo. Ali je naš odziv prešibek ali presilen, je le stvar istega vzorca, kot kazalec tehtnice, ki kaže enkrat preveč levo, drugič preveč desno. Iščemo pa trenutek, ko se kazalec dotakne točke mirovanja, pavze, ravnovesja. Ko se kolesje v nas, vzrok sprožilcev zunanjih dogodkov, ustavi. Švicarski mehanizem obmiruje…in trenutek pavze ponudi drugačno refleksijo življenja. Luna tam gori, modro ogrnjena v nebo, preprosto je, ne srečna, ne žalostna, in kot takšno jo tudi uzremo. Spreminjanje sebe spreminja tudi naše okolje, oziroma veliko natančneje rečeno: našo refleksijo okolja.

Življenjske lekcije, ki so nam dane, so v trenutkih lahko izjemno težke. Po drugi strani pa nikoli ni tako, da bi bili pahnjeni v dobesedno omejitev, ne da bi bile na voljo tudi stopničke ven v obliki ljudi, naukov, življenjskih okoliščin, ki vodijo iz te vode, preden nas poplavi čez glavo. Če le nismo tako zelo zaverovani v svoj način reševanja problema, da ne sprevidimo rešitve, ker ni takšne »barve« ali oblike, kot smo si jo mi predstavljali.

Na Poti traja veliko časa, da pričnemo odsevati svetlobo kot odseva briljantna faseta sonce. Ko se to začenja dogajati, nas ravnovesje v nas vodi v še globlje ravnovesje v še širši poravnavi z okoljem. In nekoč, tako pravijo Modri, ugotovimo, da tisto, kar je zunaj, je v resnici znotraj Nas ter da tisto, kar je znotraj nas, je tudi zunaj, saj je oboje stran Enega. Bolj povezano kot plati istega kovanca, ker sta tudi ti dve pravzaprav le iluzorno ločeni. Ločenosti ni; vse je zlito, razsvetljeno, kot oko Bude, ki je nekoč v približno tem času ob nirvani ugledalo svet. V globokem ravnovesju, sintezno zlivajoče v sebi diferenciacije v ponovno sintezo. V delčku uvida, ki ga je sedeč pod figovim drevesom uspel pripeti na neskončnost, na Eno, in se tako zapisati na Olimp človeštva kot ena najsvetlejših zvezd, ki tam sijejo še danes. Gautama Buda, nekoč vajen obilja v zunanjem okolju, kot to pritiče princu ali kralju, še danes kaže človeštvu pot. Da je pravo obilje zunaj pojavnega in materialnega. Da je trpljenje porojeno zaradi pripetosti, oziroma navezanosti, iz česar pa obstaja Pot. Ta vodi skozi ukinitev parov nasprotij do ravnovesja in Spoznanja, ki popolnoma izpolni iskalca z notranjim obiljem, kot si ga je nemogoče predstavljati in presega blago in zlato kraljevih zakladnic, ter zagotovo odtehta prav vsak trud in napor. Res je, da je Buda živel v času in prostoru, ki ga je Kronos predelal v že nove oblike, vendar ne vlada Spoznanju, le to pripada svetu, na katerega ta nima vpliva, saj je večno, hkrati pa tu in zdaj. In Nas čaka.

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku