• banner duhovna univerza 2016 net

Ali oblaki vedo, kam potujejo (8.7.2019)

OblakiMnogo-noga hobotnica razprostira svoje bele okončine na modrem ozadju. Giblje se ležerno in spretno, hop, in že steguje svoj ud do prve v številni kopici belih ovčk, zafrkljivo poskakujočih na prostrani modrini. Tečejo, da bi dosegle Pegasa, hitečega proti brezdanjim planjavam modre neskončnosti.

Podobe, ki jih veter izkleše v bele smetanaste oblačne gmote. Ali pa jih morda oblikuje naša zavest, opazujoča igro narave. Kdo se igra s kom? Kdo je ta, ki določi, kakšna oblika naj se ta trenutek izriše na modrem platnu? Da je vse plod naključja..? Če se malce pošalimo, podobno naključje, kot na primer to, da se le ena izbranka iz milijonov moških celic (in ene ženske, seveda), nekoč začne kot bitje, ki ga nazivamo »jaz«. Kako naključno in nespektakularno. Enak začetek za bitje v rodu poljskih vrabcev ali za bitje, ki sliši na naziv predsednik države.

Obstajati prične podobno naključno, kot se na nebu enemu oblačku pridruži drugi, pa tretji, in potem postane Pegaz. Zavesti, neskončni in zliti z vsem obstojem, z enostjo, se prilepi prva refleksija, prvi oblaček. Če je ustrezna, je nekako takšna: »Jaz in moji starši smo skupaj, imamo se radi in me čuvajo.« Čez nekaj let nastajajo bolj v slogu: »Sem uspešen, saj imam v razredu najboljšo oceno iz slovenščine,« ali »ko poskrbim, da se starši ob meni prijetno počutijo, sem uspešen,« morda tudi, »prav imajo tisti, ki pravijo, da nisem dovolj pameten/zmožen/močan, ni čudno, da se obregajo ob mene…«

Stopničke odraščanja, ki so potrebne, bi kdo temu rekel. Ne moremo pa mimo občutka strahovite omejitve zavesti, ki se je zgodila in tako sodi k njej, kot odpadki na Sejšelske otoke. Izjemna širina zavesti, primerljiva širini neba, strpana huje kot v jušno kocko. Na srečo se zgodba ne konča nujno in vedno le tu. V odrasli dobi ponovnega zavedanja »Sebe« se svojo neomejenost ponovno učimo spuščati, kamor smo jo skrili, kar je izjemno težko, saj smo jo pokrili z zaznavami drugih ljudi, pokritih z zaznavami svojih predhodnikov. Kako izjemno težko je stopiti na svoje noge, če niti ne veš, da obstajajo! Kot bi se Pegaz moral znova ozavestiti svojih kril, se jih naučiti ponovno uporabljati, premagati strah pred letenjem in neskončnostjo neba, in šele v tem trenutku zares zaživeti polnokrvno, kot to pritiče njegovi naravi.

Vrnimo se nazaj na trdna tla, v čas »tu, sedaj«. Kdo je ta »Jaz«, ki ga tako neumorno omenjamo? Na to nam lahko odgovori le »Jaz«. Vztrajno in mehko ga invocirajmo. Sprva nas prežame kot nedoumljiva in težko opisljiva zaznava, nekako vsebujoča elemente nas samih, bolj »Jaz« kot karkoli drugega doslej. In se nam izmuzne. Pa jo znova poiščemo. Včasih jo lažje zaznamo, ko zremo v širno nebo, globine ali valovanje morja, neštete delčke, ki tvorijo puščavo ali brezkončno listje gozdov. Ko prepoznavamo širino in svobodo opisanega, se ta dotakne tudi svobode v nas. Tako po drobcih ponovno iščemo širino, ki nam je lastna po naši notranji naravi. Ob tem izpuščamo neuporabne, nepomembne nalepke, ki so se nam pritaknile kdove kdaj v življenju. Odlepljamo, spuščamo, ozaveščamo, širimo. Namesto tičanja v opravilih lovimo občutek za tok življenja, ki nas, ko se mu pridružimo, ne omejuje z nalepkami »dober, slab, neustrezen«. Pomaga izpuščati predsodke in krepiti bratstvo vseh bitij mimo vseh nalepk, da bi znova vzpostavili resnično svobodo, ki je v nas in okoli nas.

Kako do tja? Namesto zrenja v pametni telefon uporabimo svojo pamet in se zazrimo v življenje. Namesto ustvarjanja čudovite fotografije sebe zaživimo trenutek Sebe, ta je res lep. V iskanju Sebe ni bližnjic v obliki tablet. Edina bližnjica je, da zapopademo ravno prav vneto, s svojo neuklonljivo voljo, ki nam je lastna po notranji naravi. Začutimo jo, ko se nehamo prepuščati, ko postanejo izgovori prepuščanja lastne moči tako prozorni, da jih še sami opazimo. Postajamo vse bolj budni in se prebudimo iz svojega dolgega zimskega spanja. Skeptični? Saj se tudi medvedi kdaj prebudijo in tavajo naokrog, zakaj se ne bi tudi Mi?

Za tiste, nujno iščoče kak recept, naj bo en droben in zlat: pri iskanju Sebe pomaga meditacija…- škodi zagotovo ne.

Želimo Vam lepo, budno, širno poletje!

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku