• banner duhovna univerza 2016 net

Iskanje (26.8.2019)

Heavenly harbourNekoč je živel človek, ki je bil prav posebno bitje. V sebi je namreč nosil obilo darov, in vsa so bila kot posebna, dragocena semena. Nedvomno so obetala, da se bodo, ko bo nastopil njihov čas, ob pravilni negi in podpori razvila v cvetove, kot jih še ni bilo na tem svetu. S posebnimi listi, nazobčanimi ter okroglimi hkrati, in cvetličnimi čašicami, oblikovno podobnim rožnatim potonikam in močvirskim tulipanom, s svežino pomladnega vonja narcis, damaščanskih vrtnic, pa ozadjem dalmatinske sivke. Človek površne sodbe bi rekel: prava zmešnjava, nič novega, vse že videno; senzitivni kuhar, da je kot ravno pravšnji ratatuj; opazovalec, pomirjen sam s seboj pa, da je to nekaj, kar se ga dotakne in nagovori v srcu.

Zgodba pripoveduje, kako je človek živel in sobival z vsebino v sebi, jo nosil po svetu, hkrati pa iskal prostor, kjer bi jo posejal. Vsakič, ko je srečal bitje, ki se je podobno zavedalo svojih darov, ker saj jih imamo, vemo ali ne, vsi, so se le - ti zganili v njem kot mladič v kengurujkini vreči. Trenutki posebnega notranjega odnosa so ga izpolnili s srečo; včasih se je zdela kot nezemeljska, po drugi strani pa je prav zaradi nje videl vsakdanje stvari obžarjene s posebno lepoto, nikakor z vsakdanjostjo, razen če je morda tudi ta tako povzdigujoča in jo vidimo napačno.

Ni še pravi čas, si je govoril, nisem še dovolj moder, nimam dovolj izkušenj, nočem jih še posaditi. Pa malo bi še rad živel. Bom še počakal. Vedno pogosteje se je zdelo, da mu še kaj manjka, da še ne bi. Ni bilo dobro vreme, ni bila dobra zemlja, ni bilo dovolj vetra sprememb. Misel, da bo jutri pravi dan osmišljenja njegovega življenja, je postala kot roka, ki le- to vsakodnevno odriva in tišči proč, namesto da bi to z vso svojo močjo pritegnila bližje, kolikor le gre! Življenje, začeto z mladostno neustrašnostjo, ki ga ne zaustavijo prepreke, je postalo kot življenja starca, ki poznavanje in naštevanje ovir zamenjuje za modrost.

Pot ga je vodila strahotno daleč naprej, čez hribe in doline njegovih notranjih dilem; pravzaprav je nikoli ni zmanjkalo. S koraki ji je sledil, kot bi bil njegov edini smisel polaganje nog naprej in naprej in naprej….-namera »kam?« pa je poniknila kot brenčanje čmrlja med srakinim prepevanjem. Da pa bi bila nesreča še večja, je ubiral poti, po katerih so stopali njemu podobni. Stopajoči, iščoči…kaj že? Kot sinice, neme, saj so pozabile svoj napev.

Povezoval jih je občutek, želja po pomoči, podpori, kot oddaljen odmev praspomina na pristno vez s svojo notranjostjo, iz sedaj že daljne preteklosti. Ne da bi znova odkrili, kaj vse v sebi nosijo, so pomagali drug drugemu z nasveti, kako da naj zaživijo. Vsake toliko se je porodil hipec sreče, ko se je zazdelo, da je nekdo pa znova odkril, kako. Podrobno so hiteli posnemati njegovo ravnanje, gibanje telesa, kolesje njegovih idej… In je šlo, zaradi novega načina delovanja so bili v sebi za kanček bolj odprti, toliko, da so ujeli drobec vonja svojega bistva. Sicer je bilo to bolj kot v južnem vetru čutiti Kitajsko, ampak bolje nekaj kot nič. Pa se je prekmalu razblinil še ta vonj bližnjega Vzhoda, lakota po vsebini življenja pa postala še bolj izstopajoča.

Življenje okoli sestradanih iščočih bitij, ki jih je vse mehko objemalo, vključno z junakom zgodbe, pa je buhtelo od radosti in izpolnjenosti, od sreče rojevanja novih in novih semen, prinašajočih nove oblike, novo, še ne videno. Nove prilike, nova spoznanja. Kot popisan list, ki znotraj že zapisanega odstre dimenzijo, doslej očem še nevidno. Ali pa so oči nenadoma zmožne videti doslej prezrto?

Ali je naš junak uzrl vsebino v pravkar opisani dimenziji, ne vemo; ali je znova prišel v stik z dragocenim v sebi, prav tako ne, saj je stvar le njegove izbire, čemu bo sledil. Ali lagodju in prepuščanju, ali radosti ustvarjanja novega, tistega, kar se rojeva v Njem, kar nosi pod srcem skrbno kot kengurujka novo bitje, ki raste v njej. Saj si tudi kengurujček sam želi odrasti in nekoč zapustiti vrečo, mar ne?

Težko je na zrel, sladek poletni dan puščati odprto sedaj že precej tragično junakovo življenjsko dilemo, kako se bo zaključila. Število korakov, ki jih je prehodil od sebe mora sedaj prehoditi nazaj. Biti kot prispodoba bitja, ritensko vračajočega se nazaj, od koder je prišlo. Namesto korakov navzven lahko stopa tudi navznoter, tu je bližnjica. Lahko zapre oči in se poglobi vase, se občuti in ponovno spozna, kdo je mimo opisov ljudi ter izkušenj, ki jih je bil doslej deležen. Sedaj končno spoznava sam in le sam. Kot bi našel nitko na prekrasni tostranski in onostranski preprogi, ki počasi in zanesljivo para bistveno od nebistvenega; Jaz od ne- Jaz; temeljno od trenutnega. Nekoč v nekem življenju mu bo gotovo uspelo, da se bo znova našel in posadil tisto, zaradi česar se je rodil, da bi on in svet z njim postal boljši. Kot vrt neskončnih, še ne videnih cvetov, še ne zaznanih vonjav, milih, mirnih planjav sobivanja.

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku