• banner duhovna univerza 2016 net

Prihodnost po lastnem merilu (28.10.2019)

Bohinjsko jezeroMeglice nedvomno jesenskega izvora se potikajo po nižje ležečih vboklinah površja in jih zapolnjujejo s svojo mlečno lebdečo oborino. Jutro, nič več tako urno, omahujoče prižiga jutranji svit. Najprej je ta videti kot brleča migotava laterna, ki si vzame svoj čas, da se razširi in razprostre, naznanjajoč rojstvo jesenskega sonca. Ko zasije, skoraj na mah prežene meglice vse do naslednjega dne, bo že še prišel čas tudi zanje. Glede na mero sonca je sedaj dober mesec od ekvinokcija in dva do najdaljše noči. Tretjina poti na poti v temen del leta je za nami, česar niti ni zaznati, saj je sonce čez dan tako radodarno. Objeti smo s pravo poletno toploto in svetlobo, kot smo je redko deležni tako globoko v jesenskem času.

Narava živi po svojih zakonitostih, te jo oblikujejo v navidezno predvidljivo vedenje, če lahko temu tako rečemo. Z opazovanjem se nam zdi, da lahko napovemo njeno gibajočo se pojavnost, kar nam daje občutek gotovosti, po drugi strani pa krivične naveličanosti že videnega.

Kaj imajo z nami opraviti pozno jesenske meglice, pomešane s poletnim soncem, se morda obregnemo. Človek in narava sta neločljivo povezana in ne le vsako živo bitje, tudi narava lahko ponuja zanimivo refleksijo zavedanja, če ji damo čas in uho v prisluh.

Neredko se slišimo govoriti, kako bi radi živeli na drugačen način kot sedaj in kako obstajajo prepreke, ki nam to onemogočajo. Glede na predhodno predpostavko bi torej moralo držati, da če uspe naravi, da sredi zrele jeseni sije na poletni način, bi moralo uspeti tudi nam, da udejanjamo po Sebi prikrojen način življenja, in to ne glede na letni čas, v katerem smo. Ko iščemo izgovore, zakaj nam nekaj ne more uspeti in kako ne zmoremo drugače, smo kot jesenske meglice, zapolnjujoče vse kotanje, ki jih le staknejo, kot bi se hotele ohraniti po vsej sili. »Kako je vse megleno, pa kje je kako sonce...«, in »tako ali tako se ne splača truditi, s trudom profitiraš le trud sam in nobenega premika. Če bi šlo, bi tisti pred nami že tako naredili, nobenega razloga ni, da bi uspelo prav meni!« In misli počasi postanejo meso. V svoji glavi sklenemo slabo kupčijo: svojo svobodo in brezkrajno neomejenost zamenjamo za ustaljenost v coni udobja. Kot bi se priklenili v silno domačne puhaste copate, zalepljene na pod pred tv in hladilnik ter bili zadovoljni z opazovanjem zgodb o uspehu drugih bitij na ekranu.
Življenje pa sočasno z našim »zadevanjem« v različne omejitve valovi kot Ocean, ki vse, česar se dotakne, zaziblje v svoj časovno nezamejen ples, kjer vsa bitja plešejo po lastni pristni zaznavi in koreografiji. Vsak zase in hkrati Skupaj. Ocean nepretrgoma valovi in nas kliče kot skrbna mačja mama svoje mladičke, ki so se od nje preveč oddaljili.

Odmislimo ta hip inertne odgovore, zakaj reči Sebi ne, ker smo o tem doslej že prevečkrat temeljito razmislili, pa raje umislimo, zakaj Da. Ter kaj je tisto, kar bi želeli vnesti v svoje življenje že danes, pa tega še nismo do tega hipa? (....pavza za razmislek....)

Prave spremembe so drobne in temeljne. Niso gradovi, ki jih želimo posedovati, so drobci, prinašajoči svetlobo. Kot je tudi sij sonca sestavljen iz posamičnih žarkov svetlobe.

En žarek naj bo morda kot dovolj zgodnje vstajanje, da nam ostane še čas za temeljit preteg telesa, zaradi česar bo naša hrbtenica čez dan prožna kot mačja. Drugi žarek, ko prižgemo eterično olje, kadilo ali svečo. Le opazujemo plamen ali vonjamo, samo to par minut. Naslednji žarek, ta je tisti, ki močno najavi dan, ko zapremo oči in se zazremo vase od znotraj. Začutimo Sebe, svoj notranji ritem, zaznavo, hotenje, ki je drugačno od tistega zunanjega. Začutimo valovanje sebe in Oceana, ki nas povezuje z Vsem. Pa se zadržimo nekaj minut, več ne bo preveč. Povežemo notranjo in zunanjo zaznavo, kot bi ju šivali skupaj. In ko odpremo oči po meditaciji, pustimo, da nas vodi notranja zaznava, ki nam žarek po žarku nosi občutek, kaj in kako spreminjati v življenju. Korak po koraku. Da po dnevu nova sprememba. Počasi in obotavljajoče morda, vendar zagotovo kmalu zasijemo. Tako postopoma od omahujočega plamena lanterne vse do stabilnega sija, ki kljub jeseni spominja na poletno sonce in si samo po lastni Notranji meri kroji svoj sedaj sončen dan.

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku