• banner duhovna univerza 2016 net

Novo leto, novo iskanje (14.1.2020)

Zima in sonceNedavno se je leto zaokrožilo do svoje izpolnjenosti. Usklajeni s tradicijo smo pozorno spremljali večer pred njegovo zapolnitvijo in prihod novega. Morda smo ob tem bili ali tudi ne pozorni kot modreci, ki se v enaki meri zavedajo dogajanja v sebi ter v svojem okolju, in jim ne uide še tako drobcen detajl, kot je drhtenje vrtnice v zimski sapi ali barvni drobci, pršeči iz metuljevih kril, sedaj počivajočih med prezimovanjem. Božanska roka Kronosa je obrnila peščeno uro življenja ponovno na začetek. V izpraznjen prostor novega leta, ki mu sedaj vlada n i č, pričenjajo skupaj s peskom časa ponovno drseti dogodki in oblikovati spodnji del peščene ure. Prilike od zgoraj, pršeče skozi drobce peska v obliki okoliščin, mirno in konstantno pršijo v svojem ritmu, ki ga nič ne zmoti, bitja v spodnjem delu pa le- te po lastni presoji oblikujemo in v pesku časa gradimo svoje vrtičke in gradove.

Radi imamo nove začetke. Drug drugemu si v teh trenutkih zaželimo obilo zdravja in sreče, karkoli že ta slednja je. Glede zdravja še uspemo najti približek, kaj s tem mislimo. Da bi posedovali telesno stanje, ko nam telo dobro služi, kot po dolgem potapljanju v gozdove. In to po liniji najmanjšega napora, ko kljub nezmernim okoliščinam le-to dela samoumevno kot dobra japonska mašina kljub prevelikim pritiskom desne stopalke za plin. Ko zaželimo srečo, tudi rečemo, da drugemu želimo tistega, kar si ta človek sam zase najbolj želi. Če izvzamemo površinske želje, tiste najbolj štrleče iz površja Kronosovih pokrajin v podobi novih potrošniških oblik, ki bi jih dodali kupom preostalih, verjetno redko vemo, česa si Zares želimo. Blagostanje, kot ga razumemo v kontekstu potrošništva, dokazano ne prinese sreče, le kup psihičnih in posledično fizičnih težav. Zadovoljstva in lepote pa približno toliko, kot je ob ognjemetu lepote; nekaj barvnih isker in dim, ki prekrije pogled na zvezdno nebo.

Česa pa želimo sebi? Zares, česa želimo Sebi?

Da bi se večkrat slišali, in to pravočasno? Da ne bi ponovno dopustili, da iskro najčistejšega, najiskrenejšega in pristnega žara v nas 'povozijo' hrupni prekomerni dogodki- najpogosteje tudi mi sami, kadar smo neskrbni do Sebe. In ko bi se enkrat že zares zaznali in slišali, da bi ostajali in se zatapljali v ehu pripovedi svojega srca.

Koliko smo pripravljeni zares žrtvovati, da bi se nam želje po slišanju Sebe in Samospoznanju uresničile? Modri pravijo, da je to najmočnejša in najkoristnejša želja vseh želja tega sveta. Moramo pa zanjo poskrbeti, ji dati čas in prostor v svojem življenju. Tako kot je samoumevno materi, da pred odhodom v službo nahrani otroka, si vzemimo čas za prisluškovanje Sebi. Drsimo navznoter, razkrivajmo in vztrajajmo, kot bi kopali luknjo v pesku. Odgrinjajmo odvečno in iščimo, kar je pristno. Vsak dan ponovno odstiranje in kopanje, iskanje vode življenja pod peskom, pod neštetimi pokrivali preobleke. Ko se utrudimo, si odpočijmo in zrimo v zvezde. Motrimo čas, ki se spušča, drobce spuščajoče se manifestacije. Ko se čutimo osamljene, se ozrimo in zavejmo vseh, ki zasledujoči iskri v Sebi skupaj zremo v zvezde. Iskreči drobci spodaj zazrti v iskreče drobce Zgoraj. Kakor zgoraj, tako tudi spodaj. Vse je Eno in pesek Kronosa se mehko spušča in umešča na pravilno mesto, točno tja, kamor ga umesti zavedajoče se srce, ki Ve.

Veliko uzrtega zvezdnega sijaja želimo v tem letu!

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku