• banner duhovna univerza 2016 net

Česa si želimo to pomlad (6.4.2020)

Sonce v gozduLetošnja pomlad se razvija v znamenju nestrpnega čakanja, da bi se življenje razvijalo po ustaljenih tirnicah. Da bi lahko znova pomladno neukročeno počeli, kar nam narekuje »srce«. Hrepeneče čakamo, da bi bilo ponovno, kot je bilo poprej. Kako je že bilo?

Gospodarstvo je prosperiralo a na račun soljudi in narave, ljudje smo vstajali ob mraku in se v mraku vračali domov, da bi poskrbeli zase, za domače in dom. Pa počeli drobne reči, zaradi katerih smo imeli občutek, da vodimo svoje življenje in o njem odločamo. In ponovno si želimo tega istega, čeprav je narava zaradi našega početja ob tem ječala. Ječale so mnoga bitja, preden so nehala obstajati, ne le posamezni osebki rastlin in živali, cele vrste njih, nepovratno iztrebljene.

Želimo si ponovno, da bi bilo stanje izpred dveh mesecev, čeprav smo bili na vlaku, drvečem v propad. Nekako smo se naučili potlačiti goreča dejstva in jih zanemariti oziroma spraviti v kontekst neizbežne nuje. Nuje take vrste, kot je bila po slavnem sydneyjskem ognjemetu v času, ko je avstralsko nebo že tako gorelo.

Mesta sedaj samevajo. So kot lupine preteklega časa; izložbe ponujajo, kar je bilo »nujno imeti« pred dobrim mesecem. Še zdaj kličejo in vabijo, kot sirene, usmerjajoče ladje na čeri, v smer razbrzdanih čutil, ki jih morda kdo popačeno razume kot »slediti srcu«. V sedenje z znanci na soncu, na kavi in tortici, lepi navzven, čeprav bi telo v resnici raje kaj zdravega. Kramljati o malih novicah pomembnih ljudi. Si jemati drobtinice, se z njimi nasititi ter se počutiti navidezno dobro.

Je to način, na katerega želimo živeti še naprej, ko bo izolacije konec? In če je odgovor v nas negotov, se sprašujmo še naprej: kako pa si želim živeti svoje življenje v prihodnje?

Izkušnja omejitve nas je verjetno naučila, da za vsakdanje bivanje potrebujemo precej manj, kot smo bili vajeni doslej. Hvaležni smo za obrok, ki ga pripravimo, malo iz zalog, malo iz trgovine, ki jo obiščemo zelo poredko. Hvaležni smo, da smo zdravi, in da se lahko v nasprotnem primeru zanesemo na medicinsko stroko, ki bije ta trenutek odprto fronto. Hvaležni smo, da je nekje še kdo, s katerim smo v stiku, če ne drugače, vsaj po elektronskih medijih. Imamo več časa, tudi zase, da v trenutku samote zaznamo, da v nas na srce trka naše Bistvo, neoblečeno v umetne potrebe in zasvojenosti, ki ob dejstvu, da katero koli bitje narave, vključno z ljudmi, umira, krvavi, ko bi lahko bilo drugače. Nagovarja nas vsak trenutek, ne glede na to, kaj počnemo. Ko zares pogledamo oči nekega bitja, ko se ozremo v nebo, ko pomislimo na to, Kdo smo v resnici. Ko stopamo po vsakdanji ali nevsakdanji poti, nas neutrudno nagovarja. Ne le bije in poganja kri, poganja tudi naše notranje bistvo, da bi ga končno zaslutili, se zaustavili, zamaknili vanj in pričeli iz Njega živeti.

Koraki Potem, po prisluhnjenju, ne bodo več enaki, zagotovo ne. Ne bomo se več zadovoljili z drobtinicami navidezno bleščečih nadomestkov, ki zasvajajo. Ob pravilnih dejanjih, ki ne pristajajo na suženjstvo čutil, bomo lahko zaslutili delčke svoje veličine, izraz katere je tudi etika srca, ki vključuje pravico in prostor za sobivanje celotne narave. Njena najvišja oblika, človek, je ne krvoločni izkoriščajoči gospodar, ampak skrbnik le te. Namreč, ko srce trka na vrata spoznanja, trka za nas in za vsa bitja hkrati, ker srce ne diferencira in ne vrednoti: moje, ne moje. Vsi smo ista družina.

Kako naj torej živimo poslej? Prisluhnimo svoji notranjosti, v trenutku, ko nas ne vodijo čutila v pripenjanje v odvisnosti, in vztrajajmo v prisluškovanju, kako naj naprej, kakšen naj bo naš nadaljnji korak. Če še ne znamo, se naučimo meditirati. Sedaj je ravno še pravi čas. Ne jutri, ne pojutrišnjem, Zdaj.

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku