• banner duhovna univerza 2016 net

Vstajenje v praksi (14.4.2020)

Magnolija»Tisti, ki nam ukazuje 'Spoznaj samega sebe', nas opominja, naj spoznamo svojo dušo.«

Sokrat je s svojo mislijo, izrečeno daljno nazaj, odkritosrčno in brez dlake na jeziku, tako kot je znal le on, utemeljeval, da je nevredno živeti življenje, če ga nisi raziskal, izprašal do zadnjih meja svojega razumevanja in po možnosti še dlje. Polagal je na srce, naj človek krepi svoj um, se mojstri v sposobnosti kritičnega in logičnega mišljenja. Bil je trdno prepričan, da je modrost prisotna v vseh ljudeh, ter da je človekovo poslanstvo, da se mora svoje védnosti ponovno spomniti, kar je mogoče, če se le dovolj izprašuje in prisluškuje odgovorom v sebi. Z nikoli končanim postavljanjem vprašanj in poslušanju odgovorov je pomagal na svet novim idejam svojih sogovornikov. Bil je vedrega duha, ves čas dejaven in ni tratil svojega časa. Kdo bi sicer rekel, da je bil tudi sanjaški, saj je kdaj in kdaj kje obtičal, ko se je »zameditiral« in prisluškoval svoji duši.

Če sodimo po spisih, ki ga opisujejo, nam najbolj stopa pred oči njegova nenehna zavezanost pravim vrednotam, dobremu, ravnanju v dobro skupnosti. Celo ob sami obsodbi s smrtjo je spoštoval zakon skupnosti in se mu pokoril. Do zadnjega trenutka pokončen, ni kazal pretiranega vznemirjenja, ampak je celo optimistično sprejel svojo usodo ter raje, kot bi izdal svoje vrednote, spil čašo smrtonosne trobelike.

V življenju smo pravzaprav nenehno soočeni s situacijami, ki od nas terjajo prave odločitve, poravnane z našimi vrednotami. Velikokrat smo v dilemi, kako se odločiti. Včasih globoko v sebi vemo, kaj je prava odločitev, pa težko stopimo proti toku in raje plavamo, tako kot množica, po liniji najmanjšega napora. Gotovo se strinjamo, da motiv za dobra dejanja ne bi smelo biti merilo v slogu: »Kaj pa drugi naredijo dobrega zame?« ali »Kaj imam lahko jaz od življenja«, temveč obratno. Da obrnemo vprašanje naokrog in se raje izprašujemo, kaj ima lahko življenje, skupnost od nas. Ker trenutek, ko pozabimo le na lastno dobrobit, nas sicer oddalji od servisa lastnim željam in potrebam, ne bi nas pa mogla bolj približati naši pristni naravi. Le- to srečamo v meditaciji, nič manj ali celo bolj pa v podpori dobrih, zdravih stebrov in ravnanj družbe, ki ji pripadamo. S konkretnimi dejanji, s katerimi posameznikom družbe izkazujemo, da se zavedamo, da smo vsi člani iste družine. Kot na primer naši aktualni vzorniki iz mesa in krvi iz sosednje ulice, ki v teh časih garajo v bolnicah in pri tem tvegajo, da prenesejo okužbo ne le nase, ampak tudi na svoje najbližje. Lahko nam je merilo misel znanega človekoljuba: »Kaj sem danes naredil za to, da bo življenje najrevnejšega boljše«.

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku