• banner duhovna univerza 2016 net

Pravičnost v srcu – red v družbi (13.6.2020)

Srce ljudje»Če je pravičnost v srcu, bo lepota v značaju.

Če je lepota v značaju, bo harmonija v domu.

Če je harmonija v domu, bo red v narodu.

Če je red v narodu, bo mir v svetu.«

Konfucij, 551- 479 pr.n.št.

 

Dandanes smo se znašli v času velike aktualnosti vprašanja, kaj je pravzaprav družba in ali je bolj povezana z načelom »človek človeku volk« ali »človek človeku brat«.

Recimo, da je družba večje ali manjše mnoštvo ljudi, ki ne pripadajo zgolj naši primarni in sekundarni družini. Ne pripadajo niti tistim, ki jih štejemo k svojim prijateljem – te tako poimenujemo, ko se tekom življenja srečamo z njimi ter odkrijemo skupno bližino in se je potem nadalje zavedamo. Družba je veliko širši organizem ljudi, ki jih ne poznamo, mnogih še nismo niti srečali, hkrati pa vsi skupaj predstavljamo pomemben organ v telesu človeštva. Če na družbo pogledamo površinsko, zunanje, jo vidimo kot strukture, raznovrstno organiziranost in nešteto skupaj dogovorjenih pravil, ki pomembno usmerjajo tok ljudi v njej.

Če pogledamo pod njeno površino in poglobimo pogled v subjektivnost, opazimo mnoge ljudi, podobne nam, kako kot v urejenem mravljišču sledimo vsak svoji poti. Podobni smo si po hrepenenjih, skrbeh, željah, mnogo bolj, kot bi pomislili na prvi hip.

In če pogledamo vanjo še globlje, vidimo ne le teles ljudi, temveč tudi njihov notranji žar. Na primer, kako zažari njihovo notranje bistvo, ko se na svoji poti sreča s svojim bratom. Ne tistim po krvi, ampak avtentičnim, po rodu srca, iz katerega prav nihče ni izločen. Srce namreč nikoli ne meri bitij po zunanjih značilnostih, okoliščinah, statusih. Zaveda se, da smo vsi del ene družbe, enega bratstva, enega bistva. Pri tem dejstvu se ne zaustavlja, temveč z vsemi svojimi močmi in napori deluje v skladu z dobrobitjo celote. Ob srečanju z drugim človekom se hrabro sooča z lastnimi predsodki tekmovalnosti in vzgibom, da bi sebi zagotovilo boljši kos potice. Ve, da je ta najslajša ob delitvi in skupnem obedu.

Človeško srce je izjemno razsežno, in ima tople, krepke roke, ki zmeraj znova, nikoli trudne, objemajo ter vedno znova pritegujejo nazaj vse tiste, ki se oddaljijo, da lahko znova začutijo žarenje in toplino srca. En in edini smisel bivanja je življenje v sožitju z drugimi v družbi, ki sledi veličini razvoja srca, razvoju sredine, v kateri lahko vsak razvije svoje notranje potenciale, zaradi katerih celotno človeštvo napreduje. Kajti tisto, kar je resnično koristno in dobro za posameznika, je koristno in dobro za družbo ter obratno.

V trenutkih, ko v nas jasno gori želja, da bi živeli v bolj srečni družbi, ne vemo pa, kako prispevati do nje, se raje, kot da se zaustavimo ob opisovanju pomanjkljivosti, aktivno zamislimo, kako lahko prispevamo, da bo zaradi nas družba in mi, njena celica, bolj prosperirala. Za podporo in navdih se lahko ozremo tudi po katerem od svetilnikov človeštva. Naj bo danes to Konfucij, veliki človekoljub, ki nas usmerja v poglobitev razmisleka, kaj je ljubezen do družbe. Konfucij, med drugim znan tudi po svojih metodah poučevanja, je bil pri svojem učenju tako neprisiljen, da se je zdelo, kot da ne poučuje, temveč se le pogovarja o problemih, ki so jih izpostavljali njegovi učenci. Še posebej izurjen je bil v postavljanju vprašanj – podobno kot Sokrat. Kazal je izjemno odprtost do svojih učencev, jih imel za enakovredne sebi (samega sebe namreč ni imel za modreca), saj modrost zanj ni bila zaloga vednosti, temveč kvaliteta vedenja. Za svoje učence je bil zvesti popotni tovariš, zavezan nalogi postati povsem človeški.

In prav človečnost je postavljal najvišje med človeškimi kvalitetami. Za njeno izvajanje se mu je zdelo potrebno gojiti vljudnost, plemenitost, poštenost, vztrajnost in dobroto. Človečnost naj bi prepojila življenje slehernega človeka, zlasti še vladarja, ki naj bo vzornik svojemu ljudstvu. Menil je namreč:

»Kdor z odredbami vodi in s kaznimi ureja, bo videl, da se mu ljudstvo izmika in da nima vesti. Če pa vodiš s silo svojega bistva, naslanjajoč se na nravna načela, boš videl, da ljudstvo ne ukrepa le iz slabe vesti, ampak sledi prepričanju.«

Vsak človek, po srcu z vsemi brat, je gradnik in celica naše družbe, ki nosi v sebi nadosebni izvir ljubezni in neomajne volje. In če si za to neomajno ter neutrudno prizadeva, se poravnava po svojem bistvu, ki je poravnano z bistvom Celote. Zatorej ni potrebno čakanje na zunanjo pobudo, da pričnemo ravnati drugače, ker je pravi tisti notranji vzgib, ki zazna potrebo družbe. Če tako zaznavamo, je sedaj ravno pravšnji čas. Ker kot je smisel ubesedil Konfucij: »Človek brez človekoljubja, kaj mu pomaga glasba?«

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku