• banner duhovna univerza 2016 net

Smehljaj med nebom in zemljo (6.7.2020)

ObalaNekoč si je neki iskalec resnice silno želel izkusiti stanje čiste notranje radosti. Na svojega učitelja je večkrat naslavljal svojo prošnjo, in nekega dne mu je bilo ugodeno. Učitelj se ga je dotaknil na poseben način, tako da se mu je odprla razširjena zaznava sveta. Svet Sedaj je bil tak kot poprej, vendar oblit s tako neopisljivo lepoto, lučjo in blaženostjo, da tega preprosto ni mogel zdržati. Le za hip ali dva, in je zdrsnil nazaj, v 'običajno' zaznavo.

Učitelj mu je pojasnil, da je skrivnostna lepota življenja tolikšna, da jo lahko v njeni polnosti zaznava le razsvetljeni, dotlej pa živimo le od utrinka do utrinka – kažipotov do neskončnosti.

Da je življenje velik in nedoumljiv paradoks, nikakor ni novo spoznanje. Če bi ujeli le za rep zaznavo njegove skrivnosti, bi nam to prineslo občutek razumevanja širšega konteksta tega, kar je življenje v vsej svoji živosti in mnogoterosti, in taka razširitev razumevanja bi bila primerljiva z uzrtjem zvezdnega utrinka na poletnem nočnem nebu. V pomoč pri doumevanju naj bo osredotočenje na napetost, na dialektiko med paradoksi življenja. Ali prebesedeno na zen- budistični način, pozornosti na zaznavo »ploska ene dlani«, ki odgovore odstira po drugačni poti razumevanja.

Življenje je popolna in zaokrožena celota, istočasno ob tem pa se njegova popolnost še razvija in poglablja. V popolnosti življenja kot celote so vsebovani vsi njegovi fraktalni delčki – posamična bitja, ki v sebi nosijo in odražajo širšo celoto. Le-ta živijo sprva v občutku, da se razvijajo sama zase, pa vendar so ob tem v določeni meri so-skladna s celoto, ki prosperira (ali tudi ne) samo in le glede na napredek posamičnega bitja.

Opazovanje življenja kot ga avtomatično reflektiramo, ima za nas značaj že videnega in slišanega, ki nas v resnici redkokdaj preseneti v perspektivi preseganja tako videnega vsakdana. Življenje, razrezano na posamične dneve, se zdi običajno in nekako mlačno postano, skoraj nič posebnega. Tako objektivna sodba, kot bi po prvi videni keramični ploščici iz Tadž Mahala sodili o celotni palači. Če pa v nasprotju s tem poskušamo opazovati življenje kot celoto in nas kot delček, neločen od njega, doživimo drugačno refleksijo. Tako uzrto življenje je čudež, ki smo se mu iz svoje navajenosti nehali čuditi. Pravzaprav je čudež tudi to, kako lahko vsakodnevno to dejstvo bivanja v čudežu življenja prezremo. To dobro, ki smo ga deležni, opazimo le, kadar se stopnjuje, in bolj in bolj pritiska na naša čutila. Če si poskušamo predstavljati življenje v njegovem večnem in neminljivem vidiku, ali bi vanj sodilo stopnjevanje napetosti? Ali pa nam naša zaznava pravi, da je njegovo pulziranje bolj enakomerno uravnano in kvečjemu lahno valovi, kot valovi, ki jih nariše jutranja sapica na jezerski vodi. Kot Budov nenavezan nasmeh, poravnan s črto horizonta med nebom in zemljo, spokojen in silen obenem.

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku