• banner duhovna univerza 2016 net

Sončna modrina poletja (27.7.2020)

ObalaSonce je sedaj oblečeno v poletje. Na višku svoje moči v obilju preliva svetlobo v obliki neštetih žarkov, prelivajočih se zdaj skozi oblake, zdaj skozi zeleno listje ali bitja. Svetloba, ki jo žarči od znotraj navzven, je ekvivalent ljubezni, razdajajoča se ne glede na odzive. Iz vidika zodiaka smo stopili v znamenje Leva, ki nas v kontekstu nauka ezoterične astrologije v tem mesecu vabi, da tudi samo zažarimo iz svojega notranjega bistva kot sonce in da le-to kot žarke žarimo naprej, saj nas prav ta žar povezuje s Celoto življenja, katerega neodtujljiv del smo.

Nas morda življenje ne izpolnjuje?

Da imamo težave zaradi nepopolne refleksiji življenja, smo omenjali že v prejšnjem uvodniku. Življenje preredko vidimo v tistem delu, ki nas navdihuje in ki je ves čas prisoten. Kolikokrat prezremo cvet, stegujoč se proti nam, da bi opazili barvne odtenke, ki jih je razvil prav danes. Svetloba mu jih na poseben način prižiga od znotraj navzven- ali pa v njem morda žari tisto »nekaj«, recimo temu zavest cveta? Če bomo za drobec bolj pozorni, bomo morda skozi špranjo zamaknjene deske ograje opazili spokojno mačjo lepotičko z dolgimi tipalkami, kako sproščeno pozorna preži nad plenom. Kar vabi, da bi dlan potopili in spočili v njeni mehki dlaki. Že ob drobni spremembi naše naravnave, ki ji ne uide niti cvet niti mačka, lahko opazimo nove drobce življenjske dimenzije. Na primer, kako mehke in zavedajoče so oči živali ter, kako »nosijo svoje srce na dlani«. Brez vsakih preprek, brez pomislekov, in kako žarenje duhovne iskre v njih seže globoko v srce drugega ter se zlije z njim. Nedvomno in predano, kot brat z bratom, kot najboljša prijateljica s prijateljico, s katero sorodno sodihata.

Pretanjenost pogleda, lebdečega z lahnostjo metuljevih kril, naravno zdrsi pod površje mnogih oblik. Tako odstira najbolj zunanjo odejo pojavnosti in zamaknjeno gleda pod in skozi njo. In kaj odkrije? Morda sorodnost med briljantnimi snežnimi drobci na zimski odeji in skoraj enakimi iskrečimi drobci vodne površine, ko se sončni žarki, vodna površina in veter zlijejo v posebno sinergijo objema. Pa med sijočimi dragulji zvezd, razprostrtih na modrini poletne noči, in navidezno enakih utrinkih kresnic, potujočih po modrini poletne noči. Nekaj imenujemo zvezda, nekaj kresnica: ena na polu neba, druga na polu zemlje. Globoko globoka modrina poletne noči, ki objema nebo in zemljo, razblinja mejo med zgoraj in spodaj, med »tukaj« in »tam«. Neopazno prihaja, prinaša spokojen sen, in za trenutek se zdi, da so morda kresnice le Zvezdice Zaspanke, ki so danes zamudile v službo. Le kaj vse je resnica, ki se odstira za prestrogo začrtano mejo objektivnega in 'resničnega'?

In kakšna je resnica o tem, kdo smo, kadar sebi pogledamo »pod odejo zunanjega«? Če vemo, kdo smo in kam gremo, je najbolj verjetno, da tega ne vemo ter da niti ne prisluškujemo razširjeni in poglobljeni percepciji Sebe. Naša notranja bit je tako nedoumljiva in presenetljiva, da nas njeni drobci pretresejo kot videnje mavrice ali polarnega sija. Le da ob tem vemo, da je »to« nekaj, kar je z nami bolj intimno neodtujljivo povezano kot karkoli drugega na svetu. Bolj kot lastni starši, bratje, otroci. In da je to hkrati Jaz, ki je tako veličasten, da se ob samem izkustvu zdi nelogično, da je lahko ne uviden za tistim jaz, ki misli, da ve ter se s tem glasno napihuje in postavlja kot želod v senci starodavnega hrasta, s krošnjo dotikajoč se neba, pa koreninami, prepredenimi do središča Zemlje.

Izkoristimo letošnje poletje zares in se globlje spoznajmo. Bodimo kot Zvezdica Zaspanka, ki si je vzela dan zase ter se ustavimo in se odpočijmo na poletni modrini, podnevi sinji, ponoči globoko modri. Poiščimo sij zvezd in potem zaprimo oči, in poiščimo taisti sij v sebi. Z zanesljivo zaznavo kot mačjih tipalk prisluškujmo navznoter, z umirjenim umom, ki lebdi kot metuljeva krila in s čustvi, kot bi jih globina cveta posrkala vase in umirila. In potem »opazujmo mimo opazovanja«, kaj nas povezuje z iskrečimi delci vode, snega, kresnic ter to poiščimo v Sebi. In vdihnimo in izdihnimo usklajeno s to vsebino. Kot želod, ki sodiha s hrastom. Kot žarek, počivajoč na cvetu. Ter preprosto žarimo to naprej, saj smo sonce, zlito s Soncem.

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku