• banner duhovna univerza 2016 net

Vonj notranjega bistva (21.9.2020)

Vrtnica v rokiPredstavljajmo si, da uživamo v vonju, ki nas povede s sabo v harmonijo časa in prostora na sebi lasten način. Naj bo ta vonj na primer jasminov, prinašajoč morda občutke daljnih mediteranskih noči, ko sta morje in nebo zlita kot roka v roki. In kar nadaljujmo popotovanje, kako se zatapljamo v vsebino, skozi katero nas vodi njegova nežna cvetlična roka. Bi lahko tako preživeli pol ure ali celo ves dan?

In sedaj si predstavljajmo, da bi se pol ure ali celo za ves dan na podoben način zavedali svojega notranjega bistva. Ga čutili, ko korak za korakom stopamo skozi svoj vsakdanjik. Ga zmeraj znova ponovno poiskali, kot vonj jasmina, ob vsem, kar sicer počnemo, na primer ob srečevanju z drugimi bitji, ko si z njimi delimo utrinke iz svojih življenj... In da bi tako živeli ves čas, oviti v vonj lastnega bistva.


Da bi se naše življenje odvijalo v želeni smeri, je najboljše jamstvo nenehno se truditi ohranjati osredotočenost v notranjem sebstvu. Mirna receptivnost, zavestno osredotočenje na notranji magnetični žar ter namera loviti percepcijo od znotraj iz točke ravnovesja v Sebi. In nato obrat navzven, do razuma. V njem se zaradi objema naše notranje narave, miselne vsebine razporedijo drugače, nekako osvobojene ustaljenih poti fiksacij, reflektirajoče svet odmaknjeno in hkrati izostreno. Kot pri zrenju skozi daljnogled, ko so oblike približane in izostrene, istočasno pa nas navdaja občutek distance. Subtilni dotik naše notranje narave blagodejno razpušča odvečne vsebine, ki jih nosimo v svojem umu. Kot puščavski veter, ki z izbrisom sledi v pesku prinaša neskončne nove možnosti izbire poti. Dokler se tega ne navadimo, nas lahko dimenzija širine frustrira in plaši, saj se s svojimi avtomatizmi oprijemamo gotovosti opore poprejšnje izkušnje. Kako zanimivo nekoherentno! Ker namreč po drugi strani pa kar hlepimo po mladostnosti, ki je ne občudujemo le zgolj zaradi vidika lepote, ampak tudi lahkotnosti in nedefiniranosti. Saj je vendar še vse pred njo, je še tako nepopisan list, neobtežena z izkušnjami... In seveda je vrednost slednjih ob predpostavki ustrezne življenjsko modrostne aplikacije, neizmerno dragocena. Kako pa je z našo notranjo naravo, katera od lastnosti se nam zdi, da bi ji bila bližja?

Narava našega bistva vsebuje kar oboje: mladostno širino in neskončnost, ki nas vabi, naj stečemo po njej kot po cvetočem travniku, ter modrost in zrelost kot veje iz zlatih žitnih klasov, ali brezmejnega polja težkih, žarečih, zrelih glav sončnic. Oboje hkrati nam je dano, kadar se prepustimo lastnemu notranjemu žaru, v katerem se vedno znova radostno prepoznavamo, spoznavamo in skušamo iz njega voditi nove korake življenja. Storimo prvi korak, meditirajmo, sedaj je ravno pravšnji čas: obrnimo se vase, ujemimo odtenek vonja lastnega sebstva in naj nam sledi. In v nekem trenutku morda začudeno ugotovimo, da mi sledimo Njemu, ali celo, da se je ločenost med zavedanjem »jaz in tisto tam«, razblinila kot roka, ki spoji nebo in zemljo v skupni dlani.

Mateja Meško Kaiser

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku