Vonj vrlin ali Sporočilo Bude za današnji čas (4.5.2021)

Čeprav je čas Budovega življenja zelo odmaknjen, od njegovega rojstva je že skoraj 2600 let, je njegovo učenje še zmeraj zelo aktualno. Posebej v času polne lune v biku, ob kateri naj bi Buda po legendi dosegel razsvetljenje in ob kateri se, kot pravi legenda, vsako leto vrača, da podeli svoj blagoslov luči celemu planetu.

Danes so okoliščine njegovega življenja ovite v skoraj pravljične mite kot to pritiče zagotovo največjemu učitelju Vzhoda. Te pripovedujejo, kako so ob njegovem rojstvu vedeževalci prepoznali znamenja rojstva velikega človeka, ki mu je bilo namenjeno postati ali vesoljni vladar ali Buda, Prebujeni. Njegov oče, kralj manjše kraljevine, se je poskusil odločiti namesto njega za prvo možnost. Obdal ga je z vsem možnim udobjem znotraj treh palač in vrtov, ki so mu bili na voljo, ter ga tako zelo ločil od zunanjega sveta, da takrat, še kot princ Siddharta, Buda sploh ni spoznal oblik trpljenja.

Ena od legend pripoveduje, da se je prelomnica v Budovem življenju zgodila po soočenju z boleznijo, starostjo in smrtjo. Takrat je v njem nepreklicno dozorela odločitev, da bo svoje življenje osmislil ter poiskal pot, ki vodi proč od trpljenja v življenju, saj le-to prinaša (tudi) bolezni, starost, na koncu pa celo smrt. S svojo odločitvijo se je pridružil mnogim tistim pred njim, in vsem nam za njim, ki nas to isto, namreč iskanje resnice, združuje. Buda je tiste noči za vedno zapustil palačo, polno materialnega obilja, ki ga je s svojim zunanjim bliščem boleče opozarjala na praznost prepuščanja čutnim užitkom, ter stopil na pot Iskanja. Najprej, da bi poiskal pot iz ujetosti zase, kasneje pa, kot je to značilno za življenje tako zrele duše, da bi do osvoboditve pomagal vsem drugim.

Kljub brezupu in trpljenju, ki je zaznamovalo njegovo začetno iskanje, je Buda trdno zaupal, da obstaja pot, ki vodi iz trpljenja, proč iz okov navezanosti, ki jih prinašajo nenehno porajajoče se želje. Kot bi pri tem sledil vonju svojega notranjega bistva, na svoji poti iskanja kljub neuspehom ni odnehal. Spoznal je, da je za pot značilno, da vodi naprej med dvema skrajnostma, kot je značilnost delovanja želja in okovov navezanosti, ki jih te prinašajo. Kadar nam uspe doseči osrediščenost, ravnovesje med dvema poloma, navezanosti izgubljajo svojo moč. Podobno kot pri opazovanju dihanja ujamemo ravnovesje v kumbakhi, sproščenem ne- dihu na sredi med vdihom in izdihom, nas to odleplja od navezanosti in teže. V ravnovesni legi se nasprotja in primež želja ukinjajo, izpolni nas globok mir, občutek blagostanja, utemeljenega na naši notranji naravi, ki nas usmerja v pravo smer.

Bolj ko se primež navezanosti razklepa, bolj se usmerjeno, zavestno navezujemo v pravo smer, v vedno globlje blagostanje, na svoje notranje bistvo, edino navezanost, ki ne zasužnjuje in ne krati svobode. Ko se ji bližamo, spoznavamo lastno Izvornost, ta nas preobraža in globoko izpolni. V njeni luči še bolj jasno zaznavamo, kaj je tisto, kar naj v sebi podpremo, da se bo razcvetelo. Ob tem smo v trenutkih prebliskov v meditaciji deležni utrinkov prepoznanj, modrosti, širine razumevanja, tudi izkušnje sobivanja z drugimi bitji, bratstva. Ta spoznanja potem vedno bolj prenašamo v življenje in jih delimo z drugimi.

Podobno je bilo delovanje Bude ob razsvetljenju, ko je v meditaciji pod figovim drevesom dosegel vrhunsko spoznanje. Spoznanje neločenosti od temeljnega Dobrega je povsem preplavilo in izpolnilo njegovo zavest. S tem, da je dosegel končno spoznanje, naj bi se njegova pot na Zemlji zaključila. Vendar se je odločil drugače. Ostal je zaradi globokega sočutja do vseh tistih, ki so in smo ostali za njim.

Po svoji izkušnji prebujenja se je Buda tako predano, kot je dotlej iskal razsvetljenje in z njim povezan konec trpljenja, za celih 40 let usmeril v podajanje svojih spoznanj iskalcem modrosti. Še danes ponuja svojo roko. Morda se sprašujemo, zakaj, čemu? Ker se v svoji razsvetljenosti zaveda, da smo vsi celice istega telesa, da smo si po notranji naravi bližje kot brat bratu ali kot je mati otroku. Ve, da smo eno, ki je le v manifestaciji ločeno na mnoštvo, uzrto iz notranjega uvida razsvetljenega očesa pa nerazdeljeno in celovito. Na poti do zavestnega spoznanja, poravnanega z Enostjo, temeljnim dobrim, rastemo v meri kot smo poravnani s svojo notranjo resničnostjo, izvorom temeljnega dobrega za nas, vonjem vrlin. Povedano z besedami modrosti iz Dhammapade, knjige Budovih modrosti:

Vonj cvetov odnese veter,

vonj sandalovine in jasmina -

le vonj vrlin se širi proti vetru,

saj gre povsod, doseže vse strani.

 

Mateja Meško Kaiser