Moč ljubezni (7.6.2021)
Ljubezen vdihuje živost in smisel našemu obstoju, po njej hrepenijo naša srca. Poti do nje so različne, drugačne za vsakega človeka. Ko se nas dotakne, nas začne spreminjati. Najgloblja izkušnja ljubezni je prežeta z lepoto, tišino, svobodo, radostjo in svetostjo. Ljubezen ima mnogo obrazov. Radost in lepota sta dva izmed njih.
Radost odpira vrata ljubezni, saj širi srce. V naše vsakdanje življenje vstopa včasih nežno, neslišno. Včasih pa z nalezljivo prešernostjo in smehom. Ti utrinki radosti so še posebej dragoceni. Ker so tu, oprijemljivi, pa vseeno prinašajo aromo izgubljenega notranjega sveta. Zanje se lahko oprimemo, ko nas prežame tesnoba, brezup, ko se soočamo z bolečino. So kot utrinki dobrega, ki se nam daje na razpolago. Radost hodi z roko v roki z lepoto. Kjer je lepota, se poraja tudi radost.
Lepoto najlažje izkusimo v naravi in njenih mnogoterih pojavih. Lepota zdravi. Prinaša mir in prinaša izpolnjenost. Lepota je sponka, ki dva ločena svetova drži povezana. Je kot ptica, ki nebo spaja z zemljo. Kot most, ki povezuje dva bregova. V naravi najdemo lepoto na vsakem koraku, če smo odprti zanjo, če ji prisluhnemo, jo opazimo in če nam to nekaj pomeni.
Migljanje listov dreves, v katerih odseva lesket vode pod njimi. Zvok šumenja krošenj, ki mrmra kot valovanje morja, ko pripoveduje svoje zgodbe. Veter, ki v globoki tišini žene čez nebo kopice oblakov. Vonj trave in rož, brenčanje žuželk, svežina studencev ... nešteto pojavnih oblik, ki jih ustvarja narava in nam prinaša to isto sporočilo. Divje prepadne stene in borovci, ki se držijo v njih, grmenje in bliski, ki parajo nebesno platno. Vse to nas lahko v vsakem trenutku navda z radostjo, s čudenjem, z odprtostjo do vsega presežnega, kar obstaja v našem življenju. Potem je tu smeh in igra otrok, je dišeča vrtnica. Je gibek in lahkotno prožen tek hrtov preko travnika. Je petje ptic, ki nagovarja srce. In je toplina človeka, ki ga srečamo, mir in brezčasni smehljaj na obrazu starca, ki govori o tem, da je življenje zaoralo čezenj, pa vendar ni izgubil zaupanja v dobro in je iskreča se živost mladih oči ...
Lepota je vsepovsod okoli nas. Biti odprti zanjo pomeni, da začutimo tisto zelo skrito vsebino, ki je v vsem. Vsak delček življenja je v svoji biti prepojen s prisotnostjo, v kateri žari dobrota, moč, ljubezen. Včasih je to razvidno, včasih pa je zelo skrito, skoraj kot da bi bilo neobstoječe. Pa vendar, tam kjer je, tam lahko prepoznamo ta nevidni sijaj, ki od znotraj vsako življenje bogati, da dela pomembnega in ga poganja vedno naprej in naprej. Najbolj dragoceno orodje, ki ga lahko razvijemo v življenju, je prav zmožnost, da začutimo, zaznamo prisotnost ljubezni in njenih spremljevalcev. Da razvijemo v sebi ta pretanjena tipala, ki zanjo najti, prepoznati, opaziti in ceniti ta skriti lesket, še posebej tam, kjer je morda navzven neviden. »Glej za obliko in prepoznaj moj obraz v vsem« nam je sporočil veliki učitelj ljubezni in modrosti. In prav ta zmožnost gledanja za obliko, tkanja vezi z notranjim, je danes nujna popotnica in kompas, v časih, ki so zelo zahtevni in v katerih je potrebno najti novo pot naprej. Novih poti naprej ne bomo našli v območju izrazito pozunanjenega, formalističnega življenja temveč z vključitvijo vsega subjektivnega bogastva, ki ga življenje nosi v sebi in ga šele odkrivamo!
Za ljubezen je potreben pogum! Ljubezen posveča, preobraža, uči.
Videti je tako vsakdanja, preprosta, za dotike rok, pa hkrati tako oddaljena in skrivnostna ter kompleksna. Vse kar obstaja hrepeni po njej, v tem siceršnjem svetu ločenosti. Lepo jo je doživljati, je biti deležen, a pravo moč dobi, ko si jo zmožen dajati, navidezno brez povračila. Vendar ljubezen vedno zaokroža, ne pušča odprtih, nezapolnjenih razpok. Tako se, kar daješ, navsezadnje vrača tudi nazaj, k tebi samemu. Kot nas tolikokrat uči življenje.
V človeku prebuja težnjo, da bi iz svoje ozke zagledanosti v lastne potrebe in želje, predal to živo vodo, ki se prebuja v njem, navzven. Jo prenašal in z njo pomagal oživljati tudi življenje okoli sebe. Ko ljubezen prekvasi tebe samega in razpre tvoja krila, začneš sam postajati kot orel v višavah in hkrati dajajoč, kot sonce, ki s svojim žarom širi toplino, spodbuja, neguje in prebuja to isto notranjo moč v vsem, čemur se približa.
Nataša Zorc
