Pot do intuicije (3.8.2021)

Zanimivo, kako ljudje ocenjujemo druge s svojega zornega kota. Večinoma iz svoje perspektive. Svoje, upam si trditi, pogosto, samozadovoljne perspektive. Ta je počasen, ta je prehiter, ta je obseden z delom, drugi preveč govori, peti je tak in tak ... Redkokdaj druge vidimo iz objektivne distance. Še najmanj pa z njegove lastne perspektive. S perspektive ali občutja tiste osebe, ki jo ocenjujemo. Danes veliko lahko beremo ali govorimo o empatih in empatiji. Ki jo razlagamo – spet iz samozadovoljnega zornega kota. To samozadovoljstvo se tiče lastne senzitivnosti, občutljivosti, in tega kako srkamo vase čustva nekoga drugega in smo potem prežeti z njimi. Vendar je pravi empat in prava empatija sposobnost se vživeti v drugega in razumeti - iz njega izhajajoče delovanje, čustvovanje, razmišljanje. Kar pomeni da zmoreš spremeniti perspektivo iz katere opazuješ in vrednotiš stvari, ljudi, življenje ...

Sposobnost spreminjanja perspektive in vživetja v drugega ti zagotovo spremeni razumevanje situacije. In razumevanje sočloveka. Ni potrebno, da se z njegovimi dejanji strinjaš, vendar jih lahko razumeš. Če, na primer, v prometu, naletiš na agresivnega sovoznika ali izsiljevalca, ki očitno ogroža vse okoli sebe in tudi sebe, je tako spreminjanje pogleda nanj, torej drugačna perspektiva, ki bi omogočila razumevanje nečesa takšnega, težka. Vse je odvisno od tega, kje je tvoja referenčna točka – kje znotraj sebe si, od koder gledaš na stvari. Iz različnih notranjih točk je razgled različen. Velikokrat dokaj popačen. Obremenjen z nami samimi. Najbrž pa največ 'pravilnega' pogleda ali bolje rečeno čistega in jasnega razgleda nudi srce in jasen, osvetljen razum.

Srce zato, ker premore sočutje in pravo empatijo (sposobnost odmika ali izstopa iz samega sebe in svojega okvira in vstopa oziroma vživetja v drugega) – vkolikor je odprto in razvito. To dvoje se razvija skozi posebno vrlino, ki jo vzhodna modrost imenuje vairagya oz nenavezanost. Ne-zvezanost, ne-pripetost ali morda bolje - neodvisnost. Kako razvijamo in odpiramo srce, pa vemo. Skozi življenje, skozi dejanja dobrote, žrtvovanja, predvsem v medsebojnih odnosih.

Razsvetljen razum, ki mu lahko rečemo modrost, pa zato, ker je zmožen celovitega 'nadpogleda' oz razgleda ter sposobnosti razlikovanja, v sanskrtu poimenovanega – viveka. Kako se to razvija? Tako, da se učimo razlikovati med zunanjo obliko, podobo in med vsebino, sporočilom oz informacijo, ki jo neka oblika nosi. Zunanje oblike so nepopolne in ne odražajo nujno vsebine.

Seveda vsako stvar, ki jo ocenjujemo, vzporejamo z nečim. Pravijo, če ne bi bilo bele, ne bi poznali črne. Če ne bi bilo teme, kako bi vedeli za svetlobo. Pa je to res? Se res ne da dojemati in prepoznavati stvari brez primerjav? Jih videti takšnih, kakršne so, same po sebi oziroma - še bolje - brez primerjav iz lastne psihološke in razumske izkušnje in pozicije? Najbrž res težko. Je pa ta težavna pot nekaj, kar bi lahko imenovali pot intuicije. Intuicija ni samo senzitivnost, kot jo največkrat danes razumemo – ali nagonska ali čustvena ali razumska. Intuicija daleč presega vse to. In je bistveno bolj kompleksna, celovita in globoka. In predvsem je točka, s katere stvari lahko vidimo vsebinsko, subjektivno in spoznavamo razloge iz druge perspektive, ki je 'nadosebna'.

Intuicija je naša sposobnost, da se dvigujemo v nadosebno in nadzavestno dimenzijo, da vstopamo v subjektivnost vsega, kar ni jaz. Kar ni pogojeno izključno z nami samimi. Tako lahko spoznavamo pravo naravo stvari, bitij, živali, prostora, narave, kristalov, ljudi .... In največji paradoks, ki ga lahko ob tem doživimo, je, da v teh globinah prepoznamo, da je 'Vse Jaz' in hkrati, da je 'Jaz Vse'. Ta neverjetna notranja vsepovezanost subjektivnosti. Navznoter vse povezano in podobno, navzven vse diferencirano in različno. Pa vendar. Dragocenost razvoja intuicije je prepoznavati različne odtenke subjektivnosti na vseh ravneh, ki se v najfinejših in najplemenitejših združi v eno samo, vseprežemajočo, vsepovezujočo zavest. Če bi to bila naša referenčna točka spoznavanja, odkrivanja in ocenjevanja življenja, bi v nas samih in tudi med nami, bilo veliko več razumevanja, harmonije in ljubezni do različnosti in do življenja samega, do drugih ljudi, do drugih bitij, narave in navsezadnje do sebe samega. Razvoj intuicije se začne z vstopom na duhovno pot, z vstopom v samopreseganje, samokultivacijo in spoznavanje ter uresničevanje lastnih notranjih, duhovnih, potencialov.

Nataša Zorc