Ko nas pokliče ljubezen (23.8.2021)

»Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka ...«
Prerok, Khalil Gibran

Hrepenenje je nekaj, kar je globoko vtkano v vsako živo bitje na tem svetu. To je notranji pogon, ki žene kristale, da oblikujejo najvišji red in lepoto v kamnu, je nekaj kar rože in zelenje poganja k soncu, da ob stiku z njim ustvarjajo čudovite barve, cvetove, sadeže in vonje, ki tudi človeka, ko jih vonja, povzdignejo. To isto hrepenenje žene živali, da se učijo preživeti, da razvijajo razum, iščejo hrano, zatočišče in razvijajo predanost do človeka, ki predstavlja njihov ideal.

V človeku pa hrepenenje vodi eno najsvetejših poti, po kateri se lahko poda. Hrepenenje je pravzaprav želja po doseganju visokega ideala, po uresničevanju nečesa, kar te presega in v tem preseganju razodeva najvišjo lepoto, smisel, osupljive sposobnosti in potenciale.

Želje so notranje gonilo, ki nas žene v takšne in drugačne izkušnje. Želja si želi biti uresničena in k temu teži ves čas. Presahne v nas bolj po sili razmer, kot pa sama od sebe. Izpolnjevanje želja je nekakšen čustveni gon, ki nas vodi skozi življenje. Ima svojo pomembno funkcijo, hkrati pa je tudi past, v katero se zlahka zapletemo.

Uresničitve želja nosijo pomiritev, radost, občutek vrednosti, uspeha ... Vsi pa vemo, kakšna je pomanjkljivost uresničevanja želja ... kratkotrajnost pomiritve ob uresničenju ter ko potešimo eno, se takoj pojavi nova in nova in nova. Željam ni konca. So kot neizmeren ocean v katerem vedno znova nastajajo valovi. Trenutki miru so kratki, vmesni, potem se spet voda razburka.

Želje so pomembne, ker nas obračajo k ljubezni. Tako kot je celoten čustveni svet, čustvena dimenzija v človeku tista, preko katere izkušamo ljubezen, se je učimo in ki daje vsebino in sok življenju. Še posebej v medsebojnih odnosih, ki so učilnica ljubezni. Ljubezen je nekaj, kar je v srčiki naše biti. Ločenost od nje globoko boli. Zaradi te ločenosti nastaja v človeku, kot tudi v vseh drugih bitjih, globoko, neutešljivo hrepenenje po ponovni združitvi, vključenosti, povezanosti, spojitvi z njo. Vse kar je bilo kadarkoli izkušanega v naših življenjih, je vedno znova vodilo k ljubezni. Pa čeprav je šlo za ambicijo, izgradnjo kariere, razvoj razuma ... v ozadju vsega je veliko in največje hrepenenje izkusiti ljubezen, biti v ljubezni, živeti iz nje, delovati v njej. Se z njo nahraniti in postati boljši zaradi nje. Želje so v službi te velike ljubezni.

Problem želja je, da nas v iskanju ljubezni vodijo v napačno smer. Žal prav tja, kjer ljubezni ni. Kjer je zgolj ločenost in privid sreče. Zato, ker so želje v osnovi sebične. Zato se tudi ljudje v medsebojnih odnosih bolj ali manj tako zapletamo. Težijo k zadovoljitvi, ki bo dobra predvsem za nas, torej so njihove zadovoljitve obrnjene v nas same. In to povzroča trpljenje. Tako nam, kot drugim. Neskončni valovi želja nas vedno znova privezujejo v materializem, ker menimo, da je tam vir izpolnitve. In ko ugotovimo, da to ni tako in ker mnogih želja tudi ne moremo uresničiti, trpimo. Kot je modro prepoznal že veliki učitelj Vzhoda, Buddha - da so želje vir trpljenja.

Iz tega trpljenja in bolečine pa se zna roditi nekaj veliko bolj dragocenega znotraj nas. Postopno prepoznavanje in razlikovanje kaj je bolj resnično in bolj pomembno, kaj pa je površno in prazno. Iz tega prepoznavanja se poraja velika moč odvezovanja in osvobajanja iz ujetosti v mrežo želja. In tako se iz območja navideznega in minljivega, prav skozi trpljenje, pomikamo k trajnejšemu, globljemu in neusahljivemu.

Med vso to množico želja, pa obstaja ena, skrivnostna, ki iz nepregledne goščave in ujetosti vodi ven, na zrak, v svobodo. Imenuje se aspiracija - hrepenenje po spoznanju resnice (resničnosti, ki je onkraj vseh oblik in podob), hrepenenje po spoznanju samega sebe in narave življenja, po uresničitvi svoje najbolj plemenite biti, po pomoči in služenju drugim in delovanju v dobrem. Ta želja je najfinejša, najplemenitejša, saj nas obrača v duha, k svetlobi, k tisti ljubezni, ki poteši našo žejo, k izvoru. Ljubezen v svojem bistvu ne pozna sebičnosti. Kot pravi Prerok: »Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest.« Aspiracija nas vodi prav k tisti ljubezni, po kateri vse hrepeni, zaradi katere vse raste in se spreminja in jo navsezadnje skozi ves trud in izkušnje neposredno izkusi, usvoji in uresniči.

Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite,
čeprav je njena pot strma in težka.
In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite,
čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti.
In kadar vam govori, ji verjemite,
četudi vam njen glas pretresa sanje, kot vam veter pustoši vrtove.

Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati.
Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti.
Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu,
bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.

Kakor žitne snope vas zbira k sebi.
Omlati vas, da bi vas razgalila.
Preseja vas, da bi vas rešila plev.
Melje vas do čiste beline.
Gnete vas, dokler ne postanete voljni.
Nato vas izroči svojemu ognju, da bi mogli postati sveti kruh za božjo gostijo.

Vse to vam stori ljubezen, da bi spoznali skrivnosti svojega srca in v tem spoznanju postali delček srca Življenja.

Prerok, Khalil Gibran

Nataša Zorc